"Nisem se preveč obremenjeval, če bo kaj padlo name, ker tega ne morem izbirati. Varen si lahko samo doma na kavču, ne pa v Ukrajini. Sprijaznjen sem bil s tem, da se lahko tudi kaj zgodi, ampak sem nameraval poskrbeti, da se ne bo," opisuje. Ob tem se je zanašal na svoje izkušnje, saj je dela na kriznih žariščih vajen. Gre namreč za nekdanjega pripadnika Slovenske vojske in člana specialne enote, ki tudi po prehodu v zasebni sektor deluje kot svetovalec za varnost, telesni stražar. "Ampak da me ne boš zdaj prikazala kot Kevina Costnerja," se zasmeji ob referenci na znameniti hollywoodski film.
Služboval je številnih kriznih žariščih, od Kosova, Iraka do Malija v Afriki, pozneje tudi v Keniji, Alžiriji in Gani. Kot nekdanji specialec je vajen, da vedno poskrbi za drugega, vendar je svoja spremljevalca na ukrajinski poti pohvalil, da sta ga poslušala in nista počela nobenih neumnosti, kot bi jih lahko denimo kakšna nadobudna 25-letnika. Kajti tudi kruh predstavnikov sedme sile na kriznem žarišču je težak, dodobra nosijo svojo glavo naprodaj in ko se zatopijo v delo, pogosto pozabijo na okolico in s tem tudi na lastno varnost: "Če boš v vojni iskal zgodbo, jo boš dobil," spomni tudi na prve žrtve med novinarji v ukrajinski vojni vihri. Med vračanjem v Kijev je bil ranjen britanski novinar Sky Newsa, v Irpinu pa je bil ameriški novinar celo ubit.
Na fronti je naloga stabilizacija ranjenca
Kot izurjen vojaški bolničar se je po prihodu v Ukrajino priključil skupini Rdečega križa, bodočim zdravnikom. Vprašal je, kako jim lahko pomaga in hitro so ugotovili, da je bolj izkušen kot oni. "Na železniški postaji v Lvovu smo se nato skušali prebijati do poškodovanih, bila je res ogromna gneča, tam je bilo na tisoče ljudi. Številni so omedlevali, hitro je bilo treba ugotoviti, kako lahko pomagamo, ali potrebujejo zrak, vodo, obliže," se spominja kaotičnih prizorov za zahodu države.
Pot so nato nadaljevali proti Kijevu in Zorenč je imel enako vprašanje tudi tam: "Kako lahko pomagam?" Njihov odgovor se je glasil: "Samo povej, kdaj lahko začneš." Pripravil je vse potrebno za tečaj, si ogledal njihovo skladišče medicinskih zalog in začel izobraževanje. V enem izmed bunkerjev so ustvarili improvizirano bolnišnico. "Vajen sem, da iz nič ustvarim veliko. Slovenska vojska me je relativno dobro naučila kako improvizirati. Mišljenje stare šole je kupi, izposodi si ali ukradi … Mogoče pa niti ne v tem vrstnem redu, kadar moraš za nekaj poskrbeti," pripoveduje. Kijevčane je tako učil prve pomoči na bojišču. "Na bojišču je prioriteta zaustavljanje krvavitev, potem vzpostavljanje zračne poti. Penetracijske poškodbe prsnega koša, skrb za šokiranega, evakuacija, podhladitev," našteva, katere so tiste osnove, ki jih je lahko vsaj na hitro predstavil laikom. "Ni bistvo to, da ga bomo mi ozdravili in bo lahko naprej skakal po svetu. Naša naloga v teh razmerah je, da mi ranjenca stabiliziramo za tistih pet minut ali dve uri, preden ga lahko dostavimo do zdravnika, ki dejansko ve, kaj počne in on je tisti, ki ga potem spravi na noge. Mi smo tam samo za stabilizacijo ranjenca," poudarja njihovo vlogo na terenu.
Pri vojaškem bolničarstvu je največji poudarek na razmišljanju zunaj okvirjev in improvizaciji: "Kako lahko iz nič nekaj naredimo, če tega ne moremo narediti, koga lahko pokličemo? Ali imamo vzpostavljeno vezo, kje je satelitski telefon? Kako naj prikličemo zdravnika, ki nam bo povedal, kaj naj naredimo?" ponazori z angleškim reklom Jack of all trades, master of none, kar bi v prevodu pomenilo, da se spoznajo na vse, niso pa strokovnjaki za nič. "V pravi bolnišnici imaš vse pri roki, od ljudi do tehnologije, ni nevarnosti, da te bo med oskrbovanjem ranjenega vmes kdo udaril po glavi ali pa ustrelil. Civilno osebje se v tovrstnih stresnih situacijah načeloma ne zna odzivati tako dobro, vojaško pa se lahko. Enako se vojak verjetno ne bi najbolje znašel v univerzitetnem kliničnem centru, saj je vajen dela z majhnimi rečmi in sploh ne bi pomislil, da ima denimo na razpolago tudi radiologa, saj na terenu tega ni. Tam imaš običajno na voljo eno samo torbo in moraš iz tega pač nekaj narediti," opisuje razliko.
Narobe so razumeli, zakaj je prišel v Kijev
Pripadniki specialne enote so sicer seveda v prvi vrsti izurjeni za boj, šele potem pridejo na vrsto njihove specialnosti. Zorenča pa tudi v svetu poznajo kot vojaškega strokovnjaka za medicino, kar mu je odprlo tudi vrata v kijevsko podzemlje, kjer se je skupaj z nekaj tujimi borci pripravljala skupina tamkajšnjih borcev in hodila na neposredne akcije na fronto: "Slovenci smo pred leti naredili enega najboljših videov na temo medicine, ki je postal viralen in je zbral več milijonov ogledov. V njem sem imel predavanje in ko me je eden izmed njih prepoznal, so mi vrata na široko odprli."
Toda rak rana prepoznavnosti je tudi prepoznava z druge strani: "Tega takrat Juretu in Alenu sicer nisem povedal, da ju ne bi prestrašil, ampak ponudili so nagrado zame. Preden sem šel na pot, sem na Instagramu objavil, da zbiram pomoč in očitno je nekdo to razposlal naokrog. Kajti pozneje mi je znanec napisal, da sliši, da sem tam v Kijevu in naj pazim nase, saj me želijo dobiti," pojasnjuje, kako je ruska stran mislila, da je prišel tja kot nekdanji specialec in nekdanji Natovec. Torej da ne bo nudil tečaja prve pomoči, ampak vojaško. Da bo prijel za orožje skupaj s tujimi borci, ki so prišli v Ukrajino. Tudi Zorenč pravi, da pozna kar nekaj Američanov, Hrvatov in Srbov, ki so se odpravili tja. Kot pravi, sicer večina teh, ki jih pozna on, pomaga pri evakuacijskih koridorjih za civiliste.
Na lastne oči pa je videl tudi pripadnike zloglasnega bataljona Azov, ki so mu zahodni mediji pred začetkom vojne očitali simpatiziranje z nacistično idelogijo, zdaj pa jih predstavljajo kot junaške borce. Kijevu sicer sam pravi mesto duhov: "Nikogar ni bilo, za tiste, ki so bili, pa si vedel, da so oboroženi." A žal meni, da se ta vojna ne bo hitro končala: "To bo novo Sarajevo, Stalingrad. Zelo krvavo bo," zmajuje z glavo.
Četrta generacija vojskovanja skupaj z mediji
Priznava pa, da ne razume, kaj je v ozadju trenutne ruske vojaške strategije, saj je videti, da nizajo napake drugo za drugo: "Tole, kar počnejo, ni za nikamor. Vojno moraš zmagati na hitro, da ne izčrpavaš svoje vojske in ekonomije," pravi. A boji se, da poročanje zahodnih medijev vseeno ne daje popolne slike o dogajanju: "Predvaja se samo pozitivna slika in s tem se meče pesek v oči, češ saj Ukrajinci zmagujejo. Ampak ko pogledaš zemljevid osvojenega ozemlja ruskih sil, se pa tista rdečica na njem kar širi," opozarja. In prepričan je, da Putin še ni pokazal vsega: "Niso metali sploh še nobenih pametnih bomb, uporabljajo samo staro opremo, na fronto za zdaj pošiljajo samo 20-letne kmete s Kavkaza," opozarja vojak z dolgoletnimi izkušnjami. Glede na trajanje vojne, ki se je prevesila že v četrti teden bojevanja, je razmeroma nizko tudi število civilnih žrtev, število vojaških izgub pa je verjetno nekje vmes med uradnimi podatki z obeh strani, razmišlja. "Prišla so tudi poročila, da je bilo izstreljenih 1500 raket – toliko so jih Američani izstrelili samo v prvih dneh Puščavskega viharja," pravi.
Rusija je vsekakor agresor, Ukrajina, ki je zedinjena, kot še ni bila, pa zmaguje v četrti generaciji vojskovanja, saj ima pokrite medije, pravi. A nekdo bo moral popustiti in zdi se mu, da bo to prej storil Volodimir Zelenski kot Vladimir Putin. "Morda zveni grdo, ampak upam, da bo Zelenski požrl svoj ego in bo kapituliral. Ker Rusi bodo to vojno zmagali. Bodo, ker so tako veliki. Z vsemi temi našimi pošiljkami mi samo podaljšujemo to agonijo. Če ne bomo posredovali s sodobnim orožjem in svojimi silami, Ukrajincem ne moremo pomagati, prej ali slej jim bo zmanjkalo ljudi. Ampak tega ne bomo naredili, ker bomo imeli tretjo svetovno vojno," opozarja. Zato si želi, da bi oba voditelja čimprej sedla za skupno mizo in se dogovorila za premirje s čim boljšim izkupičkom za Ukrajino in da bodo čimprej nehali umirati tako civilisti kot vojaki.
