'Sedim in čakam konec vojne ali pa naš konec'

Slavjansk leži na severu regije Doneck, katere zavzetje so Rusi označili za strateški cilj "posebne vojaške operacije", kakor sami imenujejo vojno na teh tleh. Mesto se je v središču ukrajinsko-ruskega konflikta znašlo že med spopadi leta 2014, narodnostna sestava prebivalstva je bila mešana, pred vojno je tam poleg ostalih manjšin živelo 53 odstotkov Ukrajincev in 43 odstotkov Rusov.

Po Slavjansku je močno padlo že maja, zaradi približevanja ruskih sil pa je Kijev na začetku julija civiliste pozval k evakuaciji. Slavjansk je danes mesto duhov, peščica ljudi, ki je ostala v mestu, na plano pokuka le, ko je treba po vodo. Infrastruktura je popolnoma uničena, voda iz pip ne teče že dva meseca, prekinjena je tudi oskrba s plinom.  

Vodo prekuhava vsaj 15 minut

Prebivalcem se je pred dnevi pridružil tudi fotoreporter agencije Associated Press (AP) David Goldman. Ena izmed njih je tudi 76-letna Ljubov Mahli, ki se k vodnemu zajetju odpravi dvakrat na dan: "To počnemo tudi takrat, ko se oglasijo sirene in se zasliši bombardiranje. Je sicer tvegano, ampak kaj pa naj drugega storimo?!" Vsakič skuša natočiti 20 litrov pogosto rumenkaste tekočine, napolnjene plastenke zloži v improvizirano cizo in jih odvleče vse do petega nadstropja, kjer si po moževi smrti stanovanje zdaj deli z dvema kanarčkoma in skrbi tudi za zapuščenega psa po imenu Čapa.

Mahlijeva pravi, da vodo prekuhava vsaj 15 minut, da bi se prepričala, da je varna za uživanje. Preostanek nameni za umivanje, pranje oblačil in posode. Na električnem štedilniku si kuha juho. Čeprav Slavjansk leži le nekaj kilometrov od frontne črte in prebivalci vsak dan živijo v strahu, kdaj bo spet padlo tudi po njih, AP-jeva sogovornica oditi ne namerava. Pravi, da nima denarja za odhod, prav tako pa nima kam: "Ne želim zapustiti svojega stanovanja, da ga ne bi nato zasedel kdo drug. Ne želim oditi, tukaj bom umrla," je odločna.

To so tudi besede 89-letne Ide Svistunove, ki večino dni preživi tako, da sedi ob oknu svojega razdejanega stanovanja in gleda ven na prav tako razdejano ulico. "Sedim in čakam konec vojne ali pa naš konec," pravi. Hrano in vodo ji prinaša 69-letni sin Oleksandr.

Izbire ni veliko, Goldmanove slike prikazujejo eno samo stojnico, ki še ostaja odprta na pokriti tržnici v Slavjansku. Izložbe vseh ostalih trgovin, ki so blago nekoč ponujale v pritličjih stanovanjskih blokov, so zdaj zabite z lesenimi deskami. Voda je za zdaj še na voljo, prebivalci jo prečrpavajo v plastenke in kanistre, ki jih nato domov vlačijo peš ali pa s kolesi, cizami, tudi otroškimi vozički.

Izpustijo umivanje, da lahko jedo

75-letna Ninel Kislovska se je tokrat po vodo odpravila zato, da bi lahko na popoldanskem soncu konzervirala kumarice, ki ji bodo služile kot zaloga. Pomanjkanje se je zažrlo v vse vidike njenega življenja. 

"Brez vode ne prideš nikamor. Prinesem po 60 ali tudi 100 litrov vode, pa še vedno ni dovolj," pripoveduje, kako se včasih izogne umivanju, da bi si prihranila dolgo pot v park. V vsem mestu je namreč le pet vodnjakov, kjer prebivalci lahko dobijo vodo. Kislovska svoja oblačila zato pogosto opere kar v bližnjem jezeru.

Zima je pred vrati, cevi bodo zmrznile

Za pomanjkanje tekoče vode sama sicer krivi mestne oblasti, saj očita, da ima sosednji Kramatorsk, ki je oddaljen le 10 kilometrov, še vedno delujoč vodovod.

Toda Oleksandr Gončarenko, vodja vojaške administracije v Kramatorsku, je že opozoril, da bo bližajoča se zima ogrozila tudi ta luksuz. V tem delu Evrope se temperature namreč spustijo do -20 stopinj Celzija. "Vsi ti vodnjaki in vodne črpalke bodo zmrznili," je opozoril. Dodal je, da bodo mesta, kot sta Slavjansk in Kramatorsk, kjer prav tako ni več niti oskrbe s plinom, postala talec uničene infrastrukture.

Napovedal je, da bodo v Kramatorsku takrat izsušili vodovodne cevi, ki tečejo v neogrete zgradbe, da bi tako preprečili, da zmrznejo in počijo. "99-odstotno prepričan" je tudi, da oskrba s plinom ne bo obnovljena pred zimo, zato ga skrbijo tudi požari, saj ve, da bodo ljudje prisiljeni svoje domove ogrevati in osvetljevati na druge načine.

Gončarenko je sicer dejal, da načrtujejo gradnjo novih mestnih vodnjakov, vendar je opozoril, da ne morejo jamčiti za neoporečnost vode. Ta se bo verjetno morala črpati globlje iz podzemlja, zaradi tega pa obstaja tveganje, da bo v njej prevelika vsebnost kalcija in bo zato neprimerna za pitje.

Ukrajinske oblasti še vedno skušajo prepričati preostale prebivalce Donecka v evakuacijo, saj se frontna linija premika vse bolj proti zahodu, zima pa bo neprizanesljiva. Mahlijeva pravi, da sicer še ni naredila načrtov za hladnejše mesece, toda namerava se soočiti z vsem, kar ji bo negotova prihodnost prinesla v stanovanje, ki je bilo 47 let njen dom. "Preživeli bomo na vsak način," je jasna.