Pobeg iz Mariupola: 31-letni Dmitrij je plaval na varno

16. marca, ko so ruske sile bombardirale gledališče v pristaniškem mestu Mariupol, je bil Dmitrij Yurin v svojem stanovanju – le nekaj sto metrov stran, preko trga z vodnjakom. 

'Tresle so se mi roke, bil sem prekrit s krvjo'

Pod ruševinami stavbe je ostalo ujetih na stotine žensk in otrok, ki so si tam poiskali zavetje. "Bilo je grozljivo, glasen pok, ogromna eksplozija. Slišal sem krike in jok,"  je za The Guardian opisal Yurin. "Videl sem trupla, dele trupel. Iz ruševin sem potegnil žensko, nato še deklico in fantka. Vsi so bili poškodovani. Fantkove noge se niso premikale. Kričal je. Meni so se tresle roke. Bil sem prekrit s krvjo ..."

V bližini je na tleh ležala negibna ženska. Njena družina jo je obupano skušala obuditi, pritiskali so ji na prsni koš. "Poskušali so jo spraviti k življenju, ob njej je stal otrok in ji govoril: Mamica, ne spi. Ženska je bila mrtva."  

Tvegana odločitev za pot na varno

Potem ko je rešil nekaj ljudi, je šel Yurin nazaj v svojo garažo, kjer sta se pred napadi skrivala z mamo Nadeždo. Prižgal si je cigareto in pogoltnil nekaj tablet. Odločil se je, da je čas, da zapusti od sveta odrezani Mariupol, ki so ga Rusi oblegali že dva tedna. Domislil se je nenavadnega načrta – na varno bo odplaval. 

Yurin, sicer navdušeni ribič, je s svojim očetom na Azovskem morju preživel veliko časa, lovila sta lokalne ciplje, znane kot pelengas. Poiskal je svoje ribiške hlače in jih oblekel, si na noge poveznil vreči za smeti, ki ju je zavezal okoli nogavic, vzel pa je še štiri petlitrske plastenke, ki jih je nameraval uporabiti kot boje. 

Oblečen v svojo improvizirano obleko se je v zgodnjih večernih urah mimo ruševin peš odpravil k obali. "Srečal sem nekaj ljudi, ki so iskali vodo. Nekdo me je prosil za cigareto. Sicer pa je bilo mesto prazno. Bilo je mrzlo," se spominja. 

Ledeno mrzla voda in skrivanje za improviziranimi bojami

Nekaj časa je hodil po pesku, nato pa zaplaval. Kakih 150 metrov je plaval vzdolž obale, nato pa se je namenil proti zahodu. Voda je bila ledena. "Zobje so mi škrtali, skrival sem se za plastenkami, da me nihče ni videl. Tudi počival sem na njih." 

Plaval je dve uri in pol. Štiri kilometre dolga morska pot ga je mimo Rybatske vodila v Melekine, ki so bile pred vojno obalno letovišče. Ko je priplaval do obale, je našel nek starejši par, ki ga je sprejel k sebi. Postregla sta mu z vodko in toplim borščem. 

A ker so tudi ta kraj nadzorovali Rusi, je Yurin vedel, da mora naprej. S pomočjo soseda mu je uspelo dobiti prostor v avtomobilu, ki je bil namenjen proti pristanišču Berdjansk, ki ga prav tako obvladujejo ruske sile. Na kontrolni točki jih ruski vojaki, po njegovih pričevanjih stari 17 ali 18 let, niso niti pogledali, kaj šele ustavili. Iz Berdjanska je nato končno lahko prestopil na neokupirano ozemlje. 

Pobegnila je tudi njegova mama

Njegovi materi, ki je delala kot čistilka v prostorih lokalnega časopisa, je uspelo pobegniti nekaj dni pozneje. Zdaj stanuje pri svoji sestri v Berdjansku. 

"To, kar so Rusi naredili z gledališčem v Mariupolu, je grozljivo. Vedeli so, da so v njem miroljubni ljudje. Pobili so jih na stotine. Na enak način so napadli tudi porodnišnico," je še povedal Yurin. 

"Star sem 31 let, prave starosti za bojevanje. Če bi me ujeli, bi me mučili in zaprli. Hvala bogu, da tako dobro poznam obalo Mariupola. To me je rešilo," hvaležno zaključi svojo zgodbo.