Nikolaj Bohun je med tistimi, ki so zadovoljni, da je ruske okupacije konec. Novinarjem Guardiana, ki so pripravili obsežno reportažo z območja, je pokazal sledi vojne, opustošenje, ki ga je za seboj pustila ruska raketa S-300, ki je pristala na bližnjem kmetijskem poslopju. "Čudež je, da sem tukaj," je dejal Bohun.
S soprogo živita v Mali Aleksandrivki. Marca so ruske enote vdrle na območje, postavile kontrolne točke in parkirale svoje tanke za šolo. Vojaki iz samooklicane Ljudske republike Doneck (DNR) so se preselili na Bohunovo nekoč tiho sosesko na Šolski ulici.
Od časa do časa so bili vsiljivci tarča ukrajinske vojske. Čez poletje mu je tako bomba porušila gospodarsko poslopje, drugič so zadeli lopo in pobili večino kokoši. V enem od kasnejših napadov je oglušel pes. Sledi vojne bodo tukaj ostale še dolgo. "Še vedno najdem šrapnele v moji čebuli," pa doda kmet.
Rusi so nato 5. oktobra zapustili Malo Aleksandrivko in se premaknili okoli 10 kilometrov dalje, a to ni pomenilo konca agonije. Še te dni, ko se je ruska vojska umikala, so leteli izstrelki – dva ruska izstrelka sta poletela nad Bohunovo streho, eden je zadel cilj v neposredni bližini.
Ko je bilo jasno, da ruske čete res odhajajo, čeprav je Putin ob priključitvi štirih regij dal jasno vedeti, da priključitev vidi kot nekaj trajnega, je med Ukrajinci zavladalo veselje. Ponekod so domačini že sami, še pred prihodom domačih vojakov, dvignili ukrajinsko zastavo.
Izjemno so se tudi bali, da bodo Rusi poskusili pred odhodom mesto uničiti, kot so uničili Mariupol. Ta strah še ostaja, a na območju so vse bolj prepričani, da se vojna počasi, a zanesljivo obrača v prid Ukrajine.
Bohun pravi, da je največja želja ljudi – mir. "Herson je Ukrajina, Krim je sporen," je dejal. Vojna mu ni vzela le večine premoženja. V solzah je novinarjem povedal, da je bil njegov 23-letni vnuk Maksim aprila ubit v boju ukrajinske vojske z ruskimi silami blizu Odese.
Prav tako ga seveda skrbi prihodnost. Prihaja zima, območje pa je opustošeno. Težave so z elektriko in ogrevanjem.
So pa Rusi za seboj pustili ogromno smeti, v bližini sta odvržena protitankovsko orožje in sod za nafto, označen z rdeče-belim logotipom ruske energetske družbe Lukoil.
Njihove okupacije v številnih vaseh ni preživela niti ena trgovina, lekarna ali kavarna. Številni domovi in podjetja so le še kup ruševin, na vojno opominjajo tudi zapuščena vojaška vozila.
Bohunova soseda Nadia Kotula je povedala, da je tik za njeno ograjo pet metrov globok krater, posledica padca rakete. V njeni hiši sta živela dva vojaka DNR. "Bila sta lepo vzgojena in verna. Za seboj sta pustila biblijo in zavojček kave. Niso bili vsi samo slabi," je dejala.
Tudi Bohun pokaže razumevanje za te vojake. Ko so marca potrkali na njegova vrata, so ga prosili za hrano. Rekli so, da že pet dni niso videli kruha. "Vprašal sem jih, kaj počnejo tukaj. Rekli so –izpolnjujemo ukaze, če ne bi bilo našega poveljnika, bi že šli domov." "Imeli smo srečo, da niso bili hudobni."
Da je bila vojna velika katastrofa za živali, pa izpostavi Bohunov sin Andrij, učitelj risanja in režiser amaterskega gledališča, ki je povedal, da so mine raznesle več krav, sestradani psi pa so pojedli večino rac. "Bilo je kot Černobil."
Novinarjem je pokazal tudi osnovno šolo, v kateri so sedem mesecev živeli vojaki. Vsa okna so razbita, v zadnjem delu so naredili tuš, na dvorišču pa so sledi tankov. Kot pravi, so ruski vojaki tukaj prirejali tudi bučne zabave. "V soboto zvečer ste lahko slišali glasbo."
Še eno bazo so imeli Rusi v palači kulture, v sosednji vasi Velika Aleksandrovka. Pred vojno so tam prirejali predstave, ko se je začela vojna, pa so domačini dva projektorja skrili pod kostume. Enega so vojaki ukradli, drugega pa niso našli.
So pa uničili kip ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka. In ko so Rusi odšli, so domačini ugotovili, da je bila palača spremenjena skladišče ukradenih predmetov iz ukrajinskih domov. Pralni stroji so bili naloženi drug na drugega. "Ena ženska je našla svoj pralni stroj. Prinesla je potrdilo o lastništvu. Ukrajinska policija ji ga je vrnila," je povedal Nikolaj.
Olajšanje zaradi odhoda Rusov pa seveda ne pomeni, da lahko domačini pozabijo na grozote. V uradu lokalnega tožilca so za Guardian povedali, da so ta teden našli več trupel civilistov, ki jih je ubila ruska vojska. Med drugim naj bi par ustrelili, ker sta bila priči, kako ruski vojaki ropajo zasebne hiše. Lena Sluzinska je povedala, da so 23. avgusta umorili njenega brata Koljo in njegovo ženo Tanjo. "Kolja jih je videl, kako s sosednjega balkona mečejo oblačila. Ponoči so vdrli v njegov dom in ga ubili," je povedala.
Lubova Kravčenko je pa napadalce opisala kot zombije. "Rekli so, da so nas prišli osvoboditi. Vse so pokradli. Ženska oblačila, televizorje in otroške stvari."
Kravčenkova je povedala, da je njena vas doživela 10 brutalnih vojaških rotacij. Vsaka nova ruska enota bi ukradla vse preostale predmete in se z njimi odpeljala. "Ko so prišli naši ukrajinski fantje, sem jokala. Bil je čudovit trenutek. Ljudje nismo zapustili svojih domov, ko je prišel okupator, ker smo imeli sorodnike, ki smo jih morali čuvati, ali krave, ki smo jih morali nahraniti. Ampak vsi smo za Ukrajino."
Tudi Nikolaj Bohun se je odločil ostati v mesecih, ko so se zastave in zemljevidi spreminjali z vrtoglavo hitrostjo. "Star sem 77 let in pokopališče je blizu mojega vrta. Ko bo čas, se bom preselil tja."
