Alina
"Posnemi me, ti povem, kako je bilo v Hersonu, ko so napadli," pravi in doda klasični nabor ruskih in ukrajinskih psovk, z rokami pa nakaže, kako strelja s svojim "kalašnikom".
Res je hladno in pred operno hišo veter ostro brije, a Ruslan si kljub temu sname toplo kapo. "Poglej, pri 36 letih sem izgubil že večino las, še nekaj sivih mi je ostalo, vse zaradi preklemanskih Rusov."
Iz denarnice potegne majhen bel listek z ukrajinsko pisavo – vpoklic z jutrišnjim datumom. Danes je zadnja noč, ko je Ruslan v civilni obleki, pokaže, kako si bo oblekel neprebojni jopič. Odkar je zbežal s Hersona v Lviv, je delal kot nepogrešljiv delavec, popravljal je električne generatorje in jokal.
"Jokam, ko vstanem, jokal sem, ko sem popravljal elektriko, jokam, ko grem spat." Zaradi vodke ali vsega, kar je doživel, mu ni težko priznati: "Jutri je vsega konec, čaka me Bahmut," pravi z žalostnimi očmi. Devetletne hčerke Aline ni videl vse od začetka ruskega napada, večino leta je preživela z njegovima staršema v zaklonišču, njena mama je "za granico", pravi. Zakaj ni ostal z njo, ga vprašam in hiti razlagati o pokvarjenem ruskem referendumu in da bi takrat moral streljati na svojega brata, ki so ga vpoklicali v vojsko separatistične doneške republike.
Sedaj ga čaka enota "specnazov", ukrajinskih specialcev, kjer je možnost preživetja še toliko nižja, a da se bo boril za svojo Ukrajino, za svoj narod, pravi in se udarja po prsih. Ruslana Kovaljenka vseeno poskušam izprašati pred kamero, a jezik se takrat ustavi, vidim, da ne bo šlo, in opazim, da se mu spet nabirajo solze. "Ljubim Ukrajino, to je moja ródina."
A včasih gredo Ukrajinci tudi zelo daleč v tej ljubezni do domovine. Brez dvoma je nam veliko lažje ocenjevati ali celo obsojati z nekajtisočkilometrsko distanco do vojnega območja. V patološkem nacionalizmu sta si Rusija in Ukrajina velikokrat tudi podobni, a povsem razumljivo je, da je Ukrajina tista, ki se bori celo za svoj obstoj.
Če bi vojno v Ukrajini dobil Vladimir Putin, je jasno, da bi bilo to le izhodišče za nadaljevanje eskalacij konflikta z zahodnimi demokracijami. Prva je že na dnevnem redu Transnistrija v Moldaviji, ponovno bi trepetala Gruzija, "lepo" izhodišče pa ima Putin tudi na Zahodnem Balkanu.
Poraz Ukrajine bi zagotovo pomenil izbris obstoja skorajda štiriinštiridesetmilijonske države. Zato so Ukrajinci potisnjeni v kot in njihove emocije so povsem samoohranitvene. Zato nam je jasno, da nekatere stvari v miru niso, v vojni pa so povsem normalizirane.
Slava
Trikrat potolčemo po velikih masivnih lesenih vratih, precej umaknjenih z glavne ulice. Nad njimi ni nikakršnega napisa. Vrata podzemne restavracije odpre debelušen starejši možakar v narodni noši s strojnico okoli vratu. V avtomatu ni nabojnika in služi samo kot simbol, s čimer nadaljuje: "Slava Ukrajini," in čaka, da vsak gost odgovori: "Herojem Slava," sicer vstopa skorajda ni. Povsod po stenah restavracije bunkerja so slogani proti Putinu, boksarska vreča z njegovim obrazom, pa tudi vrsta artefaktov druge svetovne vojne. Tudi vsi mladi natakarji in natakarice ponavljajo: "Slava Ukrajini."
Gre za pozdrav, ki smo ga na ukrajinskih ulicah poslušali že lani, ko smo poročali o prvih dneh invazije. Kot da bi šlo za ukrajinsko verzijo hrvaškega "Za dom spremni".
Pozdrav "Slava Ukrajini" je v svoji pesmi uporabil tudi slavni ukrajinski pesnik Taras Ševčenko, mnogi pa ga povezujejo z vojno za neodvisnost v letih 1917–1921 in Stefanom Bandero. Desničarski ekstremist je danes vzor in simbol ukrajinskega nacionalističnega gibanja Banderovci, ki se ga tudi Rusi na fronti danes izjemno bojijo.
"Oboroženi" vratar nas pri izhodu iz restavracije napoti še v trgovino vojnih spominkov. Ukrajina se je popolnoma prilagodila vojni in vojnih dobičkarjev nikakor ne manjka. Tako se nacionalizem dobro prodaja, ob majicah s traktorji, simbolom prvih dni propadlega ruskega napada, rdeče-belih banderovskih napisov je v podzemni restavraciji-trgovini razstavljen tudi set kart s slikami nemškega Wehrmachta, ki nam privzdigne obrvi.
A dileme ni, ob današnjem razkritju potrjenega števila pobitih civilistov v Ukrajini, Združeni narodi pravijo, da jih je kar 8006, je jasno. Vse te duše so, ne glede na nacionalizme na obeh straneh, na vesti Vladimirja Putina in njegovih pajdašev.
Kiril
V petek bo točno eno leto, odkar so ruski tanki poteptali mednarodno priznane ukrajinske meje, na tankih pa so imeli svoje nacionalistične simbole sovjetskega imperija. Na milijone beguncev je moralo zaradi ruske invazije bežati v tujino. Na stotisoče jih je prešlo železniško postajo v Lvivu.
Danes se tam zopet srečamo z 20-letnim Kirilom, študentom medicine. V svojem poklicu odrašča s svetlobno hitrostjo, bistveno hitreje kot njegovi sovrstniki na medicinskih fakultetah drugje po Evropi. "V Dnipru stabilizirajo paciente, a k nam pridejo v res slabem stanju," se mladenič čudi brutalnosti modernega orožja.
Kirila smo snemali pred enim letom, kako je s kolegom Bogdanom vodil ekipo prve pomoči na kolodvoru v Lvivu, sam pa se z nasmeškom spominja tistih dni. "Tisti je bruhal, ona je omedlela," razlaga. "Vsake toliko smo imeli srčni zastoj med begunci, a preživeli smo," pravi. Pri rosnih dvajsetih ga je vojna še bolj "navdušila" za specializacijo travmatologije, najbolj iskane specializacije v državi brutalne vojne.
V Lvivu, ki je bil zadnja postaja sirot iz Luganska pred begom v Slovenijo, se vojne skoraj ne opazi. Alarmi so zares redki, psihoze s prvih dni invazije ni čutiti, vojna se je že zažrla v normalizirani vsakdan, vojna je tukaj že postala stanje duha.
Tako to zagotovo ni zadnja obletnica začetka ruskega napada, praznovana med zvoki raket in drugih ruskih izstrelkov. Različni -izmi bodo tako zagotovo še naprej pobijali nedolžne v Ukrajini.
Kiril bo še naprej svoj poklic zaznamoval s poškodbami, ki jih povzročijo tankovske granate. Devetletna Alina pa bo še naprej imela zgolj majhno upanje, a bo še naprej čakala svojega očeta Ruslana, da se s fronte vrne domov v Herson.
