Odločitev Vladimirja Putina, da 24. februarja 2022 napade Ukrajino, je spremenila svet, kot smo ga bili – vsaj Evropejci – vajeni desetletja. Miru na evropskih tleh je bilo nepreklicno konec, v letu dni pa je vojna vihra povzročila poboje na tisoče ljudi, uničenje celotnih ukrajinskih mest in hudo gospodarsko škodo, ki je dosegla tudi nas.
Ko gre za vojaške žrtve, zahodne ocene navajajo 150.000 žrtev na vsaki strani. Za primerjavo, vojna Sovjetske zveze v Afganistanu od leta 1979 do 1989 je vzela življenja približno 15.000 sovjetskih vojakov.
Ko gre za civilne žrtve, pa je po zahodnih virih v Ukrajini umrlo med 30.000 in 40.000 civilistov. Združeni narodi so konec januarja ocenili, da je bilo ubitih ali ranjenih najmanj 18.000 civilistov, dejansko število pa naj bi bilo še precej večje. Večino žrtev je ubilo rusko bombardiranje. Ukrajinske oblasti pa pravijo, da je življenje izgubilo tudi najmanj 400 otrok.
Po podatkih Kijeva je okoli tretjina Ukrajine posuta z minami in strokovnjaki menijo, da bi lahko trajalo desetletja, da jih bodo odstranili. Ogromna je tudi okoljska škoda.
Evropski komisar za pravosodje Didier Reynders medtem opozarja na približno 65.000 vojnih zločinov, ki so bili doslej registrirani. Strokovnjaki ZN so Rusijo obtožili, da v Ukrajini izvaja vojne zločine v "množičnem obsegu", vključno z usmrtitvami, mučenjem in spolnim nasiljem.
Ob tem je Moskva izgnala več kot 16.000 otrok v Rusijo ali v regije, ki jih nadzorujejo proruski separatisti. Več nevladnih organizacij je Ukrajino obtožilo kršenja pravic ruskih vojnih ujetnikov.
Po podatkih Inštituta za vojne študije (ISW) v Washingtonu ruske enote trenutno nadzorujejo približno petino Ukrajine, ukrajinska vojska pa naj bi ponovno zavzela okoli 40 odstotkov ozemlja, ki ga je Rusija zasedla na začetku invazije.
Rusija sicer računa, da bo na prvo obletnico vojne bitko obrnila v svoj prid. Ukrajina pa zahodne zaveznice poziva – dobavite orožje, da se bomo lahko uprli.
Rusija zadnje tedne močno stopnjuje napade. V zimskih mesecih so izvedli uničujoče napade na ukrajinsko elektroenergetsko omrežje, kar je povzročilo velike izpade elektrike in ogrevanja. Ukrajinske službe se trudijo odpravljati napake, a marsikje so brez elektrike po več ur na dan.
Vojna je tudi močno omejila gospodarsko aktivnost, Svetovna banka je oktobra ocenila, da se je gospodarstvo države leta 2022 skrčilo za 35 odstotkov. Samo v kmetijstvu naj bi država, ki velja za eno od svetovnih žitnic, utrpela več kot 30 milijard evrov škode. Kijevska šola za ekonomijo pa je januarja ocenila, da bi lahko obnova infrastrukture, uničene v vojni, stala več kot 130 milijard evrov.
Po podatkih urada UNHCR je od začetka vojne zbežalo več kot osem milijonov Ukrajincev, večina na Poljsko, kjer jih je zatočišče našlo 1,5 milijona. Več kot pet milijonov Ukrajincev je bilo razseljenih znotraj države. Po informacijah iz Moskve je v Rusijo zbežalo pet milijonov ljudi. A Ukrajina Rusijo obtožuje izvajanja prisilnih evakuacij.
Je pa napad na Ukrajino skoraj presenetljivo združil evropsko politiko, v kateri sicer ne manjka razprtij. Z izjemo peščice – denimo Madžarske – so evropske države jasno dejale, da je Putinovo početje nesprejemljivo, in ponudile pomoč Ukrajini. Pobudo so sprva vodile države, kot je Poljska, ki same še kako dobro vedo, kako je, ko tepta ruski škorenj.
Ko je Rusija napadla Ukrajino, je imela ukrajinska vojska večinoma zastarelo opremo iz sovjetskih časov. Že s tega vidika je kazalo, da bi vojna utegnila biti kratka. Sam Putin naj bi računal, da bo nekaj dni po napadu že vkorakal v Kijev.
A orožje je začelo prihajati hitro, pobudo pa so kmalu prevzele ZDA. Prav ameriški predsednik Joe Biden je bil prvi, ki je opozarjal na Putinove namere z Ukrajino. Do danes so ZDA dobavile ogromno paketov orožja, med drugim orožje, za katero je dolgo veljalo, da ga v Ukrajino ne želijo poslati, da se ne bi vojna še bolj zapletla. Podobno so ravnale evropske države, celo Nemčija je po začetnem oklevanju spremenila svojo politiko in tudi sama začela pošiljati orožje.
Tako EU kot ZDA napovedujeta podporo "do konca", čeprav analitiki pričakujejo, da bo potrebnega vse več pojasnjevanja domači javnosti, zakaj je podpora nujna, saj se podpora marsikje krha. Ljudje namreč opažajo, da zaradi vojne tudi sami težje živijo, to pa spodbuja apetite po tem, da bi Ukrajini predlagali, naj se pogaja – četudi za ceno ozemlja.
A težava, ki je s tem povezana, ni majhna. Vprašanje je namreč, kaj se zgodi, če se agresorju ne pokaže jasne meje. Nauki iz zgodovine na to temo so skrajno neprijetni.
Zato mora biti soglasje glede pomoči Ukrajini jasno. Ali kot je danes, ob obisku Bidna v Kijevu, za New York Times dejal John Herbst, nekdanji veleposlanik ZDA v Ukrajini in višji direktor pri Atlantskem svetu: predsednik ZDA mora biti bolj neposreden pri opisovanju, zakaj je podpora Ukrajini bistvena za ameriške interese, če ne želi, da se domača podpora Ukrajini še bolj skrči.
"Namesto da preprosto rečemo, da bomo podpirali Ukrajino, dokler bo potrebno, bi morali povedati, da imamo ključni interes, da Putinu zadamo strateški poraz ali ukrajinsko zmago ali oboje," je dejal Herbst. In to velja tudi za evropske politike.
Obletnica agresije je čas, ko se mnogi sprašujejo, kaj zdaj. Zahodna podpora je nedvomno presenetila tudi Putina, ki pa se vseeno zadržuje z retoriko, ki bi še zaostrila vojno, čeprav je že rožljal tudi z jedrskim orožjem – in še vedno ni malo tistih, ki se sprašujejo, kaj bo storil, če bo stisnjen v kot.
Zahod je zaenkrat zagovornik Ukrajine, njeno zatočišče, njen arzenal in njen bankir, v marsikaterem pogledu je njen polnopravni vojaški zaveznik.
Toda prihaja težja preizkušnja, ko se mora Zahod odločiti, kakšen prijatelj bo ranljivi, na pol uničeni državi, kjer vojna in njene posledice ne bodo izginile še generacije, v analizi ob obletnici piše britanski Guardian. Kako daleč bomo šli dolgoročno, ko bo treba braniti Ukrajino?
V morilski slepoti Putina je jasno, kakšno je po njegovem mnenju mesto Ukrajine v sodobnem svetu. Ni ga. Vsaj ne v samostojni obliki.
Zahod medtem poudarja, da ima država svobodno prihodnost. Ta naj bi bila tudi v EU, čeprav so tukaj v Bruslju z ocenami o časovnici bolj previdni od ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.
Toda – o kakšni Ukrajini je govora? Še pred več kot letom dni je bilo namreč v zahodnem stereotipu o tej državi govora o revni, slabo vodeni, skorumpirani, stagnirajoči državi, kronično razdeljeni med nacionalistični zahod in proruski vzhod. In stereotip tokrat ni bil daleč od resnice, kar priznavajo tudi v Kijevu, celo na nedavnem forumu v Davosu je eden od ukrajinskih govorcev dejal, da bi morala država vojni čas izkoristiti tudi za notranje reforme, če želi računati na hitro obnovo.
Lanskoletna invazija je nato šokirala Zahod in nam ponudila povsem nov nabor klišejev: Ukrajina je pogumna, kljubovalna, iznajdljiva, trpeča. Ukrajina, zagovornica civilizacijskih vrednot. To trdi taisti Zahod, ki ga niso prepričale ljudske vstaje v letih 2004 in 2014, v katerih so intelektualci in nastajajoči srednji razred želeli zahodne ideale. Niti ko je Rusija leta 2014 priključila Krim in poslala vojake v vzhodno Ukrajino, Zahod ni ukrepal.
Tokrat Zahod ravna drugače. A Guardian v analizi meni, da konca vojne ni na obzorju. Na neki točki v naslednjem letu ali dveh se zdi verjetno, da se bo najbolj divja, uničujoča faza ruskega napada končala, menijo. A Putinov cilj ne bo dosežen, kot tudi ne cilj, da bi Ukrajina lahko pregnala vsakega ruskega vojaka, dodajajo.
To bi lahko vodilo v mirovna pogajanja, ki bi morda trajala v nedogled.
"Kakršni koli ozemeljski kompromisi bi nas naredili šibkejše kot državo," pravi Zelenski. V Rusiji, kjer so že bili objavljeni učbeniki, ki zasežena ali zahtevana ozemlja – vključno z območji, ki jih Ukrajina še vedno drži – prikazujejo kot ruska, je Putin le pred nekaj dnevi ponovil: "To so ruske regije."
Leto kasneje torej nismo bližje miru. Besede Zelenskega, da morajo ruske sile zapustiti vsak kvadratni centimeter ukrajinskega ozemlja, vključno z oporiščem ruske črnomorske flote v Sevastopolu, bi lahko odzvanjale večno – prav tako kot Putinovo vztrajanje, da je treba Ukrajino pregnati iz Hersona in Zaporožja.
Seveda pa med obema stališčema obstaja velika razlika. Če je ukrajinsko stališče pravično, je rusko zločinsko. Ukrajina zavrača rusko invazijo, vendar ne zavrača obstoja Rusije, medtem ko Rusija ne sprejema samega pojma Ukrajine kot države. Zelenski ne zaupa Putinu, vendar ne dvomi, da je zakoniti voditelj svojega naroda, medtem ko Putin svojega ukrajinskega kolega ne vidi kot sebi enakovrednega in z ukrajinskim vodstvom ravna, kot da je prišlo na oblast nezakonito.
Nič čudnega, da je Ukrajina tako skeptična do mirovnih pogovorov. Kako pa naj razmišlja o popuščanju partnerju, ki ne bi priznaval preostale Ukrajine? In se najbrž ne bi ustavil niti na ukrajinski meji, če gre verjeti Putinovim "spisom" o tem, kako si predstavlja povrnitev nekdanjega sijaja svoje države.
Ukrajina računa, da ji bo uspelo pregnati Ruse. Ne le iz Donbasa, ampak tudi s Krima. Za ta namen potrebujejo, kot poudarjajo v Kijevu, orožje, orožje in še več orožja. Tudi bojna letala, ki jih zavezniki (še) ne želijo dati.
Rusija pa se tudi ne namerava vdati.
In če na koncu vendarle končamo za pogajalsko mizo, na kateri bo debata o ozemljih? Če je Putinov ideal Ukrajina kot skrčeni ruski vazal, je ideal Ukrajine varnost pred Rusijo in integracija z Zahodom. Vendar Zahod na to odgovarja – ne še. Ne še v Nato, še ne v EU. A če želi Zahod ohraniti zaupanje Ukrajine in ji stati ob strani, če bo prišlo do pogajanj z Rusijo, analitiki menijo, da bi morala biti na mizi jasna zahodna ponudba, ki pa bi seveda razjezila Putina, saj bi morala vključevati vojaški element. Prej ali slej naj bi se torej v enačbi reševanja krize znašel tudi Zahod.
Rešitev bo tako podvržena napadom od znotraj in od zunaj, njen talec bo prihodnja politika ne le Ukrajine in Rusije, temveč tudi EU in do neke mere ZDA. Rešitve tudi ne bodo poceni, menijo analitiki. Bodo pa nujno morale biti takšne, da bo Rusiji posredovano sporočilo, Ukrajina pa ne bo le preživela, ampak živela.
