Usodo ruske križarke Moskva je 13. aprila zapečatila ukrajinska protiladijska raketa neptun. Od takrat je ukrajinski časnik Pravda opravil več intervjujev z več člani in sodelavci ukrajinske vojske. Več tednov so se trudili pridobiti fotografije izstrelitve in s pomočjo vseh pridobljenih informacij sestavili rekonstrukcijo tega zgodovinskega trenutka. Kako je ukrajinski neptun potopil rusko kraljico črnomorske flote?
Okoli 16. ure tistega dne je operater raketnega sistema neptun na radarjih zaznal nepričakovan cilj. Na njegovem zelo običajnem radarju se je namreč približno 120 kilometrov od črnomorske obale pojavila velika tarča. In operater je vedel, da se v tem predelu Črnega morja nahaja le eno plovilo takšne velikosti: križarka Moskva.
A kako je lahko lokacijo ladje izdal povsem običajen radar? Ukrajinski raketni inženirji so prepričani, da je na stran Ukrajine stopila sama mati narava. Ker so se nad morjem vili gosti deževni oblaki, se je namreč radarski signal od njih odbil proti vodni gladini, nato pa znova v oblake. "Takrat nismo imeli čezhorizontnih radarjev, ki lahko zaznajo tarče na zelo velikih razdaljah, četudi se nahajajo pod horizontom, in Rusija se je tega zavedala. A ker so oblaki ležali nizko nad vodno gladino, signal običajnega radarja na tem predelu ni mogel iti nikamor. In tako smo nepričakovano odkrili Moskvo," so pojasnili sogovorniki Ukrajinske Pravde.
The New York Times je sicer poročal, da naj bi Ukrajina 13. aprila Natu poslala zahtevo po potrditvi koordinat cilja in da je bilo za pridobitev natančnih koordinat pomembno izvidniško letalo P-8 Poseidon.
Tistega usodnega dne je torej Moskva nepričakovano vstopila v območje dosega ukrajinskih raket. Posadka na ladji je verjela, da je ukrajinske sile zaradi vremena ne morejo opaziti ne z neba ne z obale. "Prav tako so se varne počutili zaradi naprednega protiletalskega sistema in drugih obrambnih sistemov na krovu. Zato so se obali približali na 120 kilometrov. In ta samozavest jih je ubila," je za Ukrajinsko Pravdo dejal eden od ukrajinskih raketnih inženirjev, ki je sodeloval pri razvoju omenjenega protiladijskega sistema.
Njihovi sogovorniki so namignili tudi, da je bila ruska flota tako prepričana v lastno neopaženost in nedostopnost za ukrajinske sile, da niso niti aktivirali sistemov za protizračno obrambo.
A najbolj zanimiva faza operacije se je začela tik po izstrelitvi dveh neptunov, ki sta nad vodno gladino poletela proti križarki. Čeprav so rakete za dosego tarče po izračunih potrebovale le okoli šest minut, pa nihče ni vedel, ali so Moskvo tudi dejansko zadeli. Stanja iz zraka niso mogli preveriti, saj s poletom nad oblaki ne bi videli ničesar, polet pod oblaki pa bi bil zanje izjemno nevaren.
A nato so začeli k ukrajinskim operaterjem kapljati podatki: Proti Moskvi so se iz različnih smeri odpravile štiri ladje, iz Krima pa se je proti poveljniški ladji odpravil tudi vlačilec. Takrat so ugotovili, da je stanje na križarki kritično. Nad morjem je medtem besnela nevihta, zaradi česar je bilo reševanje močno oteženo.
Ko so se naslednji dan oblaki razblinili, so ukrajinske sile zagledale rezultat svojega napada. Moskva je bila zadeta, okoli razbitin pa so krožili nemočni mornarji. Čeprav je Rusija sprva trdila, da smrtnih žrtev pri potopu njihove paradne ladje ni bilo, pa resnično število žrtev še vedno ni znano.
