Širokopleči policijski načelnik Vitalij Lobas sedi za klopjo v tamkajšnji opuščeni šoli z zemljevidom pred seboj in se oglaša na telefon. Vsi kratki pogovori potekajo podobno: lokacija, nekaj podrobnosti in telefonska številka sorodnika ali prijatelja. Z lično pisavo si na list papirja formata A4 zapiše potrebne informacije, po eno vrstico za vsako najdeno truplo v njegovem okrožju. Do sredine dopoldneva je popisal eno stran in obrnil list. Prejšnji dan je naštel 64 trupel, dan prej 37, svojo pripoved začenja Gunter.
Načelnik oglede prizorišča običajno razporedi med svoje podrejene, kadar pa gre za težje zločine, se na teren odpravi tudi sam, denimo ko so ljudje ustreljeni v glavo z rokami, vezanimi na hrbtu, ali ko so trupla zažgana. Lobasa pokliče eden izmed policistov, ki je bil obveščen o najdbi trupla za stanovanjsko zgradbo na obrobju Buče, nadaljuje britanski novinar.
Ko je mesto obiskal predsednik Volodimir Zelenski, so fotografije prikazovale samo popolnoma opustošeno ulico, polno razbitin.
A fotografije, ki jih je objavil Associated Press, prikazujejo popolnoma nedotaknjene stanovanjske bloke in hiše, kjer na fasadah ni niti praske od šrapnelov, vse okenske šipe so cele. Ruševin ni videti niti na fotografijah, ki jih je k svoji reportaži priložil britanski novinar. Toda to še ne pomeni, da zidovi ne skrivajo tragičnih zgodb.
Ob truplu, ki si ga je prišel ogledat policist, stojita Volodimir in Serhij Brežnev. Pravita, da gre za njunega sina oziroma brata, 30-letnega Vitalija. Nekdanji kuhar, ki je zaradi koronske krize izgubil službo v Kijevu, se je z dekletom in psom preselil v majhno stanovanje v šesto nadstropje bloka, ki se zdaj dviga nad njegovim grobom. Oče in brat sta stik z njim izgubila pred mesecem dni, ko so ruske sile prevzele nadzor nad mestom in so bili prekinjeni komunikacijski kanali. Ko pa so se pred dobrim tednom Rusi umaknili, ju je poklicalo Vitalijevo dekle in povedalo, kaj se je zgodilo. Po njenih besedah so Rusi s pomočjo pušk vdrli v vsako stanovanje v stavbi in od stanovalcev zahtevali, naj jim izročijo ključe in telefonske kartice SIM. Dejala je, da so njo in Vitalija ob udarcih zasliševali v ločenih sobah, ustrelili so tudi njunega psa. Njo so nato s skupaj s skupino drugih odpeljali v klet in zapahnili vrata, za Vitalija pa so ji dejali, da ga ne bo več videla, in res ga ni.
Takoj ko so ukrajinske sile oznanile, da je vstop v Bučo spet varen, sta se Volodimir in Serhij odpravila na uro dolgo vožnjo iz Kijeva. Vrata v Vitalijevo stanovanje številka 83 so bila prestreljena tako kot tudi vsa druga vrata v zgradbi, Gunter tudi s sliko opisuje, kako tam, kjer so bile nekoč ključavnice, zdaj zevajo velike luknje.
Rusi so uničili stanovanje in odprli prezračevalne reže in celo kopalniški odtok, da bi iskali denar, ugiba Serhij. Na blazini v sobi je krvav madež, kaplje krvi pa so razpršene tudi po steni nad posteljo. "Vidi se, da je bil tukaj nekdo ubit. Ampak trupla ni bilo," novinarju pokaže Volodimir. S Serhijem sta začela iskati Vitalija, a vedoč, da najverjetneje iščeta njegovo truplo.
Zunaj za stavbo sta našla plitek grob in začela kopati. Naletela sta na rožnato prešito odejo, ki je nista prepoznala, zato je njuno srce vseeno napolnilo upanje. A pod odejo je bila še zavesa, v katero je bilo zavito truplo. Zavesa je bila iz Vitalijevega stanovanja. Opazila sta še čevlje, ki so se jima zdeli znani. Ko sta jih snela, sta prepoznala obliko stopal, ki so bila zaradi čevljev in nogavic bolje ohranjena kot preostanek telesa, ki je bilo mesec dni zakopano v zemlji. Ogledala sta si še roke in obliko nosu. "To je najina rodbina," sta ugotovila. Volodimir je vzel dva kartončka in nanju zapisal Vitalijevo ime in naslov ter svoje ime in telefonsko številko. Sosede je prosil še za lepilni trak, da dež, ki je takrat v Buči začel padati vse močneje, ne bi spral črnila. En kartonček je nato pritrdil na Vitalijev gleženj, drugega na zapestje. "Ne želim izgubiti svojega sina," je dejal.
Ker se trupla kopičijo, je namreč njihov odvoz vse bolj težaven, zmanjkalo je tudi vreč. Načelnik Lobas prejme še en klic, tokrat gre za devet trupel. Grobovi ležijo v vrsti drug ob drugem, trupla so zavita v odeje in zavese različnih barv in vzorcev. Pokopali so jih njihovi sosedje. "To sta stric Tolja iz sosednje zgradbe in njegov sosed. Tukaj je še nekdo, ki ga poznam iz drugega bloka. Ta moški ima strelno rano, nismo ga poznali, vendar smo pri njem našli potni list. Ta starejša gospa je imela hujšo obliko sladkorne bolezni in skušali smo jo spraviti iz Buče, vendar ni bilo varnega koridorja. Ta moški je šel na sprehod s svojim psom in se ni več vrnil. Nismo patologi, vendar je videti, da je bil ustreljen," našteva 45-letni Genadij, ki v zelenem dežnem plašču zdaj policiji pomaga odkopavati trupla, ki jih je prej sam pomagal zakopati.
V umazanijo na zadnjih vratih kombija, s katerim odvažajo mrtve, je nekdo narisal številko 200, vojaško oznako za transport umrlih. Volodimir in Serhij Brežnev belega vozila nazadnje nista dočakala, zato sta Vitalija naložila v svoj avtomobil in ga odpeljala v mrtvašnico v Bojarki južno od Buče. Nista bila edina. Tam se ustavljajo številna osebna vozila, iz vseh pa nosijo zvite odeje in preproge. Tja prihajajo tudi svojci po svoje bližnje. Oleksander Zakovorotnji je prišel po svojega tasta, za katerega je bilo po prekinitvi oskrbe s plinom usodno uhajanje iz improviziranega grelca v jeklenki. Zastrupil se je v spanju.
Pred rusko invazijo so v Bojarki obravnavali približno tri trupla na dan, večina je umrla naravne smrti. Zdaj opravijo 50 obdukcij dnevno, od tega gre v 80 odstotkih za nasilno smrt, besede mrliškega oglednika Semena Petroviča s 16-letnimi izkušnjami povzema britanski novinar. Prej so vedno izvedli podrobno obdukcijo in natisnili mrliški list. "Zdaj jih le hitro seciramo in na roko napišemo nekaj preprostega," pravi Petrovič.
Vitalijeva vreča nosi številko 552, je 552. mrlič, ki so ga v tej majhni mrtvašnici obravnavali od začetka letošnjega leta, kar je skoraj dvakrat več od števila v običajnem letu. Vsa ta presežna trupla so se nabrala v enem tednu.
Oče in brat sta ga morala identificirati, policija je poleg fotografiranja vzela tudi prstne odtise in dejala, da bo uradna prepoznava trajala približno mesec dni, vendar pa ga lahko že odpeljeta na pokopališče. Tam zdaj vlada tolikšna gneča, da so morali nove grobove izkopati na zunanji strani ograje, ob cesti. Ožja družina se je zbrala, ko ga je kombi z izrisano dvestotico odpeljal k zadnjemu počitku.
Načelnik Lobas sicer pravi, da je število dnevnih obvestil o najdbah trupel sicer začelo upadati, zato upa, da bo njihova bridka naloga kmalu končana, kot pripoveduje britanskemu novinarju na šolskem igrišču, kamor je prišel na kratek predah. A cigareto mora kmalu ugasniti. Telefon je spet zazvonil.
