Julijski nočni nagovor ljudstvu ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, v katerem je sporočil menjavo na čelu varnostne službe SBU in državnega tožilstva ter za izdajo obtožil vsaj 60 agentov SBU, je presenetil del svetovne javnosti, ki se pred aktualno vojno za notranjepolitične dogajanje v tej vzhodnoevropski državi ni najbolj zanimala. Medtem ko je Vladimir Putin neposredni vstop Rusije v ukrajinski konflikt opravičeval z neonacistično grožnjo in z njo opozarjal Evropo, pa so v Kijevu že vrsto let na delu sile, za katere je nacionalizem zgolj udarna pest, država pa talec višjih interesov močnih posameznikov in zunanjih botrov.
Invazija Ruske federacije na Ukrajino je Zahod znova spomnila, da z Ukrajino delimo skupne evropske vrednote, ki so zaradi ruske agresije sedaj ogrožene. V Ukrajini se branijo Evropa, Zahod in naš način življenja, je bilo slišati iz ust številnih evropskih in ameriških politikov in mnenjskih voditeljev. Da so evropske vrednote tudi vrednote Ukrajine, je slovenski državni zbor v svojem nagovoru spomnil tudi Volodimir Zelenski. To so, kot na svoji spletni strani navaja EU, človekove pravice, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in človekovo dostojanstvo. Bruselj tudi močno poudarja boj proti sistemski korupciji. Ukrajina je po levi in desni prehitela nekatere balkanske države in (pospešeno) prejela status kandidatke za članstvo v EU.
Menjava na čelu SBU in državnega tožilstva je, po mnenju ukrajinskih političnih aktivistov, vse prej kot boj proti izdajalcem v lastnih vrstah. Tatjana Ševčuk iz kijevskega Protikorupcijskega akcijskega centra poudarja, da ne gre za "'pravično potezo', ampak za poskus pridobitve večjega nadzora nad sodstvom". Po njeni oceni sta zamenjavi Ivana Bakanova (SBU) in generalne državne tožilke Irine Venediktove manever, s katerim se krepi ožji krog Zelenskega, na čelu z Andrijem Jermakom, vodjo predsednikovega kabineta, in Olegom Tatarovim, njegovim namestnikom, ki je bil v preteklih letih večkrat obtožen za koruptivna dejanja, vredna več milijonov evrov. Na vrh SBU in generalnega državnega tožilstva prihajata Oleksij Simonenko in Vasil Maljuk, tesna zaveznika Jermaka in Tatarova, je za Politico povedala Ševčukova.
Toda to je le sam vrh ledene gore.
Zadušitev opozicije
Februarja 2021, leto dni pred rusko invazijo, je z ukazom predsednika Zelenskega Ukrajina prepovedala oddajanje treh domačih televizijskih kanalov, zaradi domnevnega širjenja ruske propagande, o čemer so zadržano poročali nekateri zahodni mediji, med njimi tudi Financial Times. Tri mesece kasneje so aretirali Viktorja Medvedčuka, predsednika druge največje stranke v državi. Nobena skrivnost sicer ni, da je Medvedčuk užival tudi Putinovo podporo, njegova stranka Opozicijska platforma za življenje pa je poudarjala evroskeptična stališča.
Ko je Rusija februarja 2022 prestopila Rubikon, za spletno revijo za kulturne in družbenopolitične analize IM-1776 v članku 'Služabnik skorumpiranih' piše Pedro Gonzales, so v Kijevu to izkoristili za zaostritev obračuna s politično opozicijo. Sklicujoč se na vojno stanje, izredna pooblastila ter širjenje ruske propagande in dezinformacij je Zelenski prepovedal še 11 opozicijskih strank, vključno s prej omenjeno Opozicijsko platformo za življenje, čeprav je njen takratni voditelj Jurij Bojko Putina pozval, naj "nemudoma zaustavi agresijo na Ukrajino" in takoj umakne svojo vojsko iz države. To seveda vrhuške v Kijevu ni prepričalo v 'državotvornost' opozicije, poleg tega pa je bila molčečnost mednarodne skupnosti zaradi ruskega napada zagotovljena. Še več, Zelenski je postal heroj.
Tako je agresivna poteza Ruske federacije poskrbela za to, da se na zahodu hitro pozabi na dolg seznam nečednih dejstev in široko mrežo korupcije in sumljivih mednarodnih rabot. Kdo torej v resnici je Volodimir Zelenski, predsednik največje evropske države, v katero so se nedavno stekle desetine milijard davkoplačevalskih evrov in dolarjev? Za pomemben del odgovora na to vprašanje je treba prepoznati obličje sence za predsednikovim hrbtom.
Pandorini dokumenti
Razkritje t. i. Pandorinih dokumentov leta 2021 je močno ogrozilo politično prihodnost ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Ta je svojo podobo zgradil na podlagi borbe proti korupciji, ki je dolga leta, tako pod prozahodnimi kot pod proruskimi voditelji, izčrpavala državo. Milijoni dokumentov o računih v davčnih oazah, ki so jih pridobili preiskovalni novinarji, pa so razkrili, da Zelenski po koruptivnosti ne odstopa od svojih predhodnikov, piše IM-1776. Javna podpora mu je zato naglo strmoglavila.
Dokumenti, ki so bili povezani z več kot 300 politiki in funkcionarji iz 91 držav, so razkrili, da je prav Ukrajina država z največ skrivnimi računi v tujini. Projekt za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji (OCCRP), ki je sodeloval pri mednarodni preiskavi, je prišel do ugotovitve, da je Zelenski, tik pred izvolitvijo za predsednika, prenesel svoj delež v britanskem podjetju Maltex Multicapital Corporation, s sedežem na Deviških otokih, na svojega poslovnega prijatelja Serhija Šefirja, ki je kasneje postal član njegovega kabineta. Čeprav se je Zelenski odpovedal svojemu deležu v podjetju, dokumenti razkrivajo, da je kmalu zatem prišlo do dogovora, da bo podjetje izplačevalo dividende podjetju Film Heritage, ki je sedaj v lasti predsednikove žene Olene Zelenske.
Podobno kot pri omejevanju svobode govora in zatiranju politične opozicije je tudi v primeru Pandorinih dokumentov kabinet predsednika poskušal okriviti rusko agresivno politiko in vpletanje v notranje zadeve države, opozarjajo ukrajinski aktivisti. Tako je bilo slišati, da so bili skrivni računi v davčnih oazah potrebni, da bi "zaščitili dohodke pred agresivnimi dejanji skorumpiranega nekdanjega režima Viktorja Janukoviča". Spomnimo, Janukovič je svojo politično pot v domovini zaključil po majdanski revoluciji in prevratu februarja 2014. OCCRP tudi razkriva, da so si sodelavci Zelenskega nakupili drage nepremičnine v središču Londona, navaja Gonzales.
Zelenski in njegovi partnerji v podjetju, ki se ukvarja s televizijsko produkcijo Kvartal 95, naj bi mrežo podjetji s sedeži v tujini ustanovili že okrog leta 2012. To je tudi leto, v katerem je podjetje začelo ustvarjati vsebine za televizijske postaje v lasti zelo pomembnega človeka. To je ukrajinski oligarh Igor Kolomojski, ključni podpornik aktualnega predsednika.
Igor Kolomojski, boter
Kolomojski naj bi bil po pisanju britanskega Telegrapha in ameriškega New York Posta znan po tem, da je ustrahoval svoje goste, ki jih je povabil v svojo pisarno v Dnipropetrovsku, in sicer tako, da je pred njimi, po pričevanju nekaterih, hranil morskega psa, ki ga je imel v velikem akvariju. Britanski časnik je tudi poročal, da je naj bi bil vpleten v več naročenih umorov in atentatov političnih in gospodarskih rivalov.
Kolomojski je tudi soustanovitelj in večinski lastnik največje ukrajinske komercialne banke PrivatBank ter PrivatBank Group, mednarodne zveze bank, ki ima ključen vpliv v več tisoč podjetjih širom Ukrajine, Evropske unije, Združenih držav Amerike, Rusije, Gruzije in drugih držav, piše ameriška spletna revija za kulturne in družbenopolitične analize.
Kolomojski zanika, da ima kakršenkoli vpliv na predsednika, in trdi, da tega niti ne potrebuje. Toda ko je Mednarodni finančni sklad (IMF) leta 2019 prekinil pogajanja z Ukrajino o novem posojilu zaradi "očitne korupcije", je Kolomojski v intervjuju na vprašanje, kdo bi zmagal, če bi Zelenski moral izbirati med njim in posojili IMF, odgovoril: "Jaz." Kot je poročal ukrajinski Uawire, Kolomojski ni zanikal finančne podpore kampanji Volodimirja Zelenskega.
Državni 'reketer' številka 1
V članku, ki je bil objavljen v ameriškem mesečniku Harper's Magazine, sogovornik Matthew Rojansky, direktor inštituta Kennan, pojasnjuje, kako je Kolomojski prišel do svojega velikega bogastva. "V Ukrajini obstajajo registrirana podjetja, ki so specializirana za korporativno izterjavo, ki vključuje delovanje oboroženih mož, ponarejanje dokumentov, podkupovanje notarjev in sodnikov." Rojansky trdi, da je Kolomojski najbolj znani oligarh-izterjevalec. Zaradi suma številnih kaznivih dejanj je bil za nekaj časa celo uvrščen na seznam tistih, ki imajo prepovedan vstop v ZDA.
Kljub temu pa je nekaj let kasneje, v letih 2013 in 2014, Kolomojski pridobil tesnejši stik in naklonjenost Washingtona. Ameriška obveščevalna in tudi subverzivna prisotnost v Ukrajini sicer datira celo v 40. leta prejšnjega stoletja, zato ni nobena skrivnost, da so tako pri oranžni kot pri majdanski revoluciji zahodne obveščevalne agencije in vlade tesno sodelovale s takratno opozicijo. Po prevratu 2014 so si vplivne položaje razdelili ljudje, ki jim je nova oblast, ponavadi ob podpori zunanjih svetovalcev, zaupala. Takratni predsednik Aleksander Turčinov je tako Kolomojskega imenoval za guvernerja Dnipropetrovske oblasti. Svojo delovno silo korporativnih izterjevalcev je hitro okrepil in jo spremenil v zasebno vojsko za boj proti proruskim upornikom, piše Goznales.
Tako je oligarh postal vojskovodja. Njegove finance so okrepile številne nacionalistične in neonacistične bataljone, kot so Azov, Dnipro in Donbas.
Ameriška podpora, Hunter Biden in Burisma
Leta 2014 je IMF odobril nujno finančno pomoč Ukrajini in v Ukrajinsko centralno banko 'vbrizgal' več milijard dolarjev za pomoč komercialnim bankam. Sledila je obsežna nacionalna in mednarodna operacija, za katero je, po navedbah Harper's Magazina, ki se sklicuje na objavljene sodne dokumente, s pomočjo ukrajinskih sodišč stal prav Kolomojski in njegova PrivatBank in podjetja znotraj zveze PrivatBank Group.
"42 ukrajinskih podjetij v lasti 54 offshore subjektov, registriranih v karibskih, ameriških in ciprskih jurisdikcijah ter povezanih s skupino podjetij Privat, je najelo posojila pri PrivatBank v Ukrajini v vrednosti 1,8 milijarde dolarjev. Podjetja so nato naročila blago pri šestih tujih "dobaviteljskih" podjetjih, od katerih so bila tri ustanovljena v Združenem kraljestvu, dve na Britanskih Deviških otokih, eno v karibski državici St. Kitts & Nevis. Plačilo za naročila – 1,8 milijarde dolarjev – je bilo kmalu zatem predplačano na račune prodajalcev, ki so bili 'po naključju' odprti v ciprski podružnici PrivatBank. Ko je bil denar poslan, so se ukrajinska uvozna podjetja dogovorila s PrivatBank Ukraine, da so njihova posojila zajamčena z naročenim blagom," piše časnik.
Toda tuji dobavitelji so nato poročali, da ne morejo dobaviti naročil. Čeprav so prekršili pogodbene obveznosti, pa predplačila niso vrnili. Ukrajinski naročniki so sprožili več tožb na sodišču v Dnipropetrovsku in zahtevali, da tuji dobavitelj vrne predplačilo in prekliče garancijo PrivatBank. V 42 od 42 primerov je sodišče izdalo enako sodbo: "Predplačilo je treba vrniti ukrajinskemu podjetju, posojilna pogodba pa vseeno ostane v veljavi."
Dejavnosti Kolomojskega so ostale razpršene na več področjih, njegove lovke pa vse daljše, piše IM-1776. Leto 2014 je bilo tudi leto, ko se je Hunter Biden, sin aktualnega ameriškega predsednika Joeja Bidna, pridružil izvršnemu odboru ukrajinskega energetskega giganta Burisma. Po pisanju nekaterih ameriških medijev ima Kolomojski v Burismi kontrolni delež. Elektronska sporočila, ki jih je pridobil The New York Post, razkrivajo, da je Vadim Požarski, varovanec Kolomojskega, komuniciral s Hunterjem Bidnom glede srečanja z njegovim očetom, ki je bil takrat še ameriški podpredsednik. Objavljene bančne transakcije sina aktualnega ameriškega predsednika, kažejo, da je prejel nakazila prav od PrivatBanke.
Gonzales razkriva tudi ozadje spora in zapleta med Porošenkom, Kolomojskim in Washingtonom. Marca 2015 so možje Kolomojskega fizično prevzeli nadzor nad Ukrnafto, največjim naftnim in plinskim podjetjem v državi, ter UkrTransNafto, ki praktično nadzira vse naftovode v Ukrajini. Ta poteza je takrat povsem vznemirila takratnega predsednika Petra Porošenka, ki je za pomoč zaprosil Washington – natančneje glavni zvezdi famoznega in posnetega predmajdanskega pogovora o formiranju nove kijevske oblasti – Geoffreya Pyatta, takratnega ameriškega veleposlanika v Ukrajini, in pomočnico državnega sekretarja za evropske in evrazijske zadeve Victorio Nuland. Slednja je med evromajdanom v Kijevu protestnikom delila piškote. V podporo in verjetno tudi v znak zahvale.
S posredovanjem Washingtona je bil dosežen dogovor o umiku Kolomojskega iz zasedenih podjetji, v zameno za to pa so ZDA proti njemu ukinile sankcije. Prav tako sta Pyatt in Nulandova zamižala pri njegovi prevari s sredstvi IMF. Washington se je sicer lotil nekaterih drugih ukrajinskih oligarhov. Tako sta Nulandova in Pyatt udarila po Dmitriju Firtašu, ki je bil vpleten v podkupovalno afero v Indiji. Toda nekateri opozarjajo, da je bil Firtašev izvorni greh povezava z Janukovičem, ugiba Gonzales. ZDA so si po aretaciji na Dunaju prizadevale za njegovo izročitev, ko pa se je Firtaš pritožil proti izročitvi, mu je avstrijsko sodišče pritrdilo. V pojasnilu so zapisali, da so "ZDA očitno videle Firtaša kot nekoga, ki ogroža njihove ekonomske interese".
Po podatkih ameriškega ministrstva za pravosodje je Kolomojski med leti 2008 in 2016 pridobil nezakonita posojila s pomočjo velike prevare. Šlo je za kar 5,5 milijarde dolarjev, kar je bilo približno pet odstotkov ukrajinskega BDP. Po podatkih ameriške vlade je bilo prek nabave komercialnih nepremičnin opranih več milijonov dolarjev. Poleg tega je mecen Zelenskega domnevno kupil ducat jeklarn v majhnih ameriških mestih in za seboj pustil bankrotirane tovarne, neplačane davke, propadajoče zgradbe in na stotine jeklarjev brez služb. O tem in vlogi ameriške vlade pri likvidaciji podjetij je poročal tudi RadioLiberty. Ukrajina je leta 2016 nacionalizirala PrivatBanko, in njene večmilijardne dolgove obesila za vrat davkoplačevalcev.
Maščevanje Kolomojskega in 'projekt Zelenski'
Toda Kolomojski se je sklenil maščevati Porošenku, in to na način, kot ga še nismo videli. Oktobra 2015 je bila na ukrajinski televiziji 1+1 premierno predvajana nadaljevanka Služabnik ljudstva. Glavno vlogo v seriji, kjer srednješolski učitelj zgodovine postane predsednik Ukrajine in se spopade s korupcijskimi omrežji, igra Volodimir Zelenski.
1+1 je v lasti 1+1 Media Group, ki je eden največjih ukrajinskih medijskih konglomeratov. Njegov lastnik pa je nihče drug kot Igor Kolomojski. In prav mediji v njegovi lasti so v času volitev leta 2019 odigrali ključno vlogo pri uspehu predvolilne kampanje aktualnega predsednika.
Pod produkcijo uspešne serije, ki je bila zelo popularna tudi v Rusiji, se je podpisalo podjetje Kvartal 95, ki ga je ustanovil Zelenski. Po njegovi izvolitvi so ključni ljudje v podjetju pridobili pomembne politične položaje v ukrajinski administraciji. Na začetku omenjeni Bakanov je napredoval od direktorja studia do šefa SBU. Predsedniško administracijo tako še danes tvorijo številni nekdanji sodelavci iz televizijske nadaljevanke.
Neuradna kampanja aktualnega ukrajinskega predsednika je tako pod blagoslovom Kolomojskega potekala vse od leta 2015, tri leta kasneje pa je Zelenski registriral politično stranko z identičnim imenom – Služabnik ljudstva, piše IM-1776. Decembra 2018 je naznanil svojo predsedniško kandidaturo.
Persona, ki jo je Zelenski predstavljal v predvolilni kampanji, je bila praktično identična tisti v televizijski nanizanki, izpostavljajo omenjena spletna revija in njegovi kritiki. Njegove obljube in zahteve so bile iste – boj proti korupciji in oligarhom ter mir z Rusijo. S predsedniško tekmo in izvolitvijo je bila meja med zabavno, satirično in razvedrilno vsebino ter politično in družbeno realnostjo zabrisana. Med kampanjo so zavezniki takratnega predsednika Porošenka opozarjali, da sta Zelenski in Kvartal 95 prek podjetji v davčnih oazah prejela milijone nakazil PrivatBanke. Zelenski je obtožbe označil za popolnoma neosnovane, vendar je kasneje OCCRP ugotovil povezave med Zelenskim, nekaterimi podjetji v tujini in nakazili banke pod nadzorom Kolomojskega.
Takoj potem, ko se je Zelenski ugnezdil na predsedniškem stolu, so se, pričakovano, pričele kadrovske nevihte. Evropski svet za zunanje zadeve je maja 2020 poročal o katastrofalnih posledicah odločitve Zelenskega, da razreši več reformistov, ki so se spopadali s korupcijo. Darja Kalenjuk, direktorica ukrajinskega Portikorupcijskega akcijskega centra, je za Washington Post takrat dejala, da Zelenski odpušča ljudi, ki si drznejo tvegati za pravo stvar, "nato pa jih obtoži za neučinkovitost". Neodvisni ukrajinski novinar Oleg Suhkov je v kolumni za New Europe zapisal, da "Zelenski vztrajno ščiti skorumpirane uradnike pred pregonom in dela vse, da bi zatrl protikorupcijske reforme". Zanimivo je tudi, da je zavrnil glasne pozive k razrešitvi zvestega sodelavca Tatarova, potem ko je bil ta obtožen za večmilijonsko podkupovanje, izpostavlja Gonzales.
Ukrajinska cestna afera
Leta 2020 je Zelenski izjavil, da si želi, da bi si ga ljudje zapomnili kot "predsednika, ki je gradil dobre ceste v Ukrajini". Med več podjetji, ki so sodelovala pri gradnji cest, je tudi gradbeno podjetje PBS LLC, ki je prejelo zajetna državna sredstva. PBS LLC je povezano s Skorzonera LLC, podjetjem, ki je prav tako v solastništvu Igorja Kolomojskega. Preiskovalci so podjetje PBS večkrat obtožili slabega gospodarjenja z milijoni državnih sredstev. Sodišče v Ivano-Frankovsku je tudi ugotovilo, da sta PBC in Skorzonera povezana z mrežo poslovnih subjektov, ki delujejo na istih naslovih z istimi zaposlenimi delavci. PBS in Skorzonera naj bi celo poslala svoji davčni napovedi z istega IP naslova, so poročali ukrajinski mediji.
Med ljudmi, ki jih je v čistki marca 2020 razrešil Zelenski, je tudi nekdanji minister za trgovino Maksim Nefjodov. Ta je Ukrajincem ostal v spominu predvsem po tem, da je bdel nad uvedbo protikorupcijskega nadzornega sistema ProZorro. Njegov cilj je bil nadzorovati in preprečiti korupcijo pri javnih naročilih. Po njegovi razrešitvi je stranka Zelenskega z uveljavitvijo večine v parlamentu sprejela zakon, ki je omogočil, da najdražji infrastrukturni projekt v zgodovini samostojne Ukrajine, vreden 3,5 milijarde dolarjev, steče brez protikorupcijskih varovalk, stran od 'oči' ProZorra, je poročal The Kyiv Post.
Isti časnik je junija lani poročal, da je Zelenski podvojil sredstva za popravilo cest in si pri tem sposodil denar iz sklada za boj proti epidemiji covida. Gre za večmilijardna sredstva, ki jih je IMF namenil Ukrajini.
"Ali je Zelenski posegel po podobni taktiki kot njegov finančni boter pri domnevnem opeharjenju mednarodnih institucij, zaenkrat ni jasno," piše Goznales. Prav tako ni jasno, zakaj je State Department lani znova uvedel sankcije proti Kolomojskemu, potem ko ga je s seznama ljudi, ki jim je vstop v ZDA prepovedan, predhodno že odstranil. V sporočilu za javnost je državni sekretar Anthony Blinken povedal, da je razlog njegova "vpletenost v razširjeno korupcijo, spodkopavanje pravne države in zaupanja javnosti". In prav to je bil tudi razlog za prvo uvrstitev Kolomojskega na seznam nezaželenih. Še bolj nenavadno je, navaja spletna revija, da je Blinken odločitev utemeljeval na podlagi ugotovitev iz leta 2014 in 2015. Se pa je Blinken, ki je v času, ko je bil Kolomojski umaknjen s seznama, opravljal funkcijo Obamovega namestnika svetovalca za nacionalno varnost, izognil omembam o jeklarskem opustošenju, ki ga je v ZDA povzročil Kolomojski.
Pod ruskim in ameriškim škornjem
Skladno z vzponom Zelenskega na položaj leta 2019 je tudi Kolomojski naznanil, da je pripravljen skleniti mir z Rusijo. Do takrat je državljanska vojna na vzhodu države terjala že več kot 12.000 življenj. "Tako ali tako so močnejši. Izboljšati moramo naše odnose," je dejal po navedbah The New York Timesa. Pri tem pa je videl oviro. "Ljudje si želijo miru, boljšega življenja. Nočejo biti v vojni. Ampak vi, v Washingtonu, nas silite v vojno, pri tem pa nam niti ne date denarja zanjo."
V Washingtonu so oligarha znova spravili na seznam ljudi, ki jim je prepovedan vstop v državo. V zahodnem tisku so se takrat pojavili številni članki, ki so poleg korupcijskih poslov razkrivali tudi povezanost Kolomojskega z zloglasnimi prostovoljskimi bataljoni. Ironično je, da je bil Kolomojski v času, ko je financiral bataljon Azov, tudi predsednik Judovske skupnosti v Ukrajini.
V času, ko so ZDA Kolomojskega znova udarile s sankcijami, so se v opozicijskem ukrajinskem tisku – kolikor ga je še ostalo – začela pojavljati ugibanja o tem, da je Washington s sankcioniranjem predsednikovega glavnega zaveznika poskusil pritisniti na Kijev s podobnim manevrom, kot je to storil v primeru zahteve za izročitev Firtaša – Janukovičevega 'prvega oligarha'. Njihov namen v omenjenih primerih naj bi bil prisiliti takratnega predsednika k podpisu trgovinskega dogovora z EU.
Splošno sprejeto prepričanje danes je, da je bil Janukovič proruski predsednik in lutka Kremlja. Vendar - kot izpostavlja avtor članka Služabnik skorumpiranih – stvari le niso tako črno-bele. To sivino v letu 2013 razgalja tudi tudi The Economist. Janukovič si prizadeva ohraniti status quo in zavrača pridružitev katerikoli strani, obenem pa želi 'izmolzti' tako EU kot Rusijo. Prav zaradi tega naj bi nanj preko aretacije Firtaša poskušale pritisniti ZDA. "Če bi Janukoviča prepričali, da si premisli, z grožnjo, da bodo njegovega sponzorja Firtaša spravili za rešetke, bi bil to močan vzvod za dosego cilja," ocenjuje Harper's Magazine. "Štiri dni kasneje je Janukovič sporočil, da je pripravljen podpisati, Washington pa se je nato odpovedal aretaciji Firtaša," še piše avtor Andrew Cockburn.
Toda po dogovoru si je Janukovič znova premislil, ko je prejel protiponudbo iz Moskve. Po besedah takratnega premiera Mikole Azarova je EU takrat Ukrajini ponujala 610 milijonov evrov posojil, Rusija na drugi strani 15 milijard ter nižje cene goriva. Poleg tega je EU, za razliko od Rusije, od Ukrajine zahtevala izvedbo strukturnih reform. Za predsednika milijarderja, ki mu je utečen sistem kleptokratske postsovjetske oligarhije več kot ustrezal, je bila odločitev enostavna. Posledice odločitve pa so sprožile serijo dogodkov, ki so pripeljali do današnje vojne.
Janukovič je pobegnil iz Kijeva skoraj natančno osem let pred začetkom letošnje ruske invazije. 26. februarja 2014 je Washington znova krenil v lov na Firtaša. Ta je za kratek čas res pristal v zaporu, nato pa plačal varščino v višini 174 milijonov dolarjev in na prostosti počakal odločitev sodišča, ki mu je bila v prid.
Strmoglavljenje podpore in ponovni vzpon
Po aferi, ki je izbruhnila zaradi Pandorinih dokumentov, je popularnost predsednika strmoglavila. Nekatere projekcije so kazale le 24-odstotno podporo. Toda vojna je stvari v njegovi politični karieri povsem obrnila na glavo. Domača politika se je konsolidirala – celo kasneje prepovedane stranke, v tujini pa je kljubovalni predsednik postal občudovani heroj in avtor vznesenih citatov, kot je tisti, da ne potrebuje prevoza, ampak strelivo. Čeprav, tudi po pisanju Washington Posta, nihče od prisotnih na znamenitem sestanku z Američani ni potrdil, da je predsednik res izrekel te besede, niti ni povsem jasno, ali so ZDA res Zelenskemu predlagale, naj zapusti prestolnico.
Poleg občudovanja Zahoda pa je Zelenski državi zagotovil tudi velike vsote mednarodne pomoči, ki se sedaj merijo v več deset milijardah. "Pred vojno smo v Ukrajino pošiljali približno 300 milijonov dolarjev na leto, sedaj pa pošiljamo 100 milijonov na dan," je za NPR povedal Mark Cancian, višji svetovalec v Centru za mednarodne in strateške študije. ZDA so doslej v sklopu pomoči od začetka vojne Ukrajini namenile več kot 50 milijard dolarjev. "Naložba v obrambo Ukrajine celo krepko presega osovražen in pregrešno drag Trumpov projekt gradnje zidu na meji z Mehiko (21 milijard)," porabo državnih sredstev primerja Gonzales.
Šele v zadnjem času so se začele pojavljati razprave o nadzoru nad vsemi sredstvi, ki jih ZDA in EU pošiljata v Ukrajino. Na to že nekaj časa opozarja Europol, ki zaznava "alarmantno tveganje" glede prekupčevanja z orožjem in njegovo preprodajo znotraj in zunaj meja Ukrajine. 14. julija je EU sporočila, da so informacije o preprodaji orožja, dobavljenega Ukrajini s strani zaveznikov, "intenzivna dezinformacijska kampanja, ki jo izvaja Rusija". Tudi ZDA so sporočile, da ne vidijo "nikakršnih znakov, da so ta orožja odšla kamorkoli drugam kot v boj z Rusijo". Nedavni prispevek ameriškega CBS-ja razkriva, da naj bi na fronto prispelo le 30 odstotkov orožja, ki ga Ukrajini namenijo zahodne zaveznice. Ameriška televizija je bila zaradi prispevka soočena z ostrimi kritikami Kijeva in dela domače javnosti, zato so kasneje objavili popravek, v katerem so navedli, da se je po aprilu stanje izboljšalo ter da je pred dnevi v Kijev prispel general Garrick M. Harmon, ki nadzoruje distribucijo ameriškega orožja ukrajinskim enotam.
Toda, kot poroča nemški SWR, ki se sklicuje na zaupno pismo Europola, naj bi kriminalna omrežja v regiji organizirala prekupčevanje večjih količin strelnega orožja in streliva, vključno z orožjem, ki je v rokah vojske. Evropska unija zato, po navedbah ukrajinskega portala Babel, načrtuje snovanje nadzornega centra v Moldaviji za preprečevanje odliva orožja skozi zahodno mejo na črne trge EU in drugih držav. Evropa, po pisanju spletne strani, mejo med Moldavijo in Ukrajino vidi kot možno pot za tihotapce. Šlo naj bi za univerzalni center, ki bi omogočal lažjo izmenjavo informacij med Europolom in Frontexom pri nadzoru trgovine z orožjem.
Na koncu, kakšna je verjetnost, da bodo vse (ne)omenjene milijarde ali pa njihov zajetni delež končale v žepih dobro povezanih omrežij? O tem se bo govorilo kasneje. V tem trenutku, ko je ruska agresija na suvereno državo globoko zakorakala v svoj peti mesec, Ukrajina bije boj za obstoj.
