Vzporednice med Mariupolom in Vukovarjem leta 1991

Po Mariupolu, ki je strateško zelo pomembno mesto, je padlo takoj konec februarja, ko je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal invazijo v Ukrajino. Rusija je v tem tednu že razglasila zavzetje pristaniškega mesta, čeprav se vsi njegovi branilci, ki se borijo obkoljeni v zadnji trdnjavi odpora, v jeklarni Azovstal, še niso vdali.

Med nekaj sto ukrajinskimi in tudi tujimi borci, ki so se zabarikadirali v mogočen tovarniški kompleks, ki se razprostira na kar 12 kvadratnih kilometrih in skriva številne podzemne bunkerje, pa so tudi najmanj štirje Hrvati. Da gre za enega Dalmatinca in tri Slavonce, ki se borijo na strani zloglasnega bataljona Azov, poroča Slobodna Dalmacija, ki se sklicuje na besede svojega sogovornika, nekdanjega hrvaškega poklicnega vojaka in pripadnika specialnih enot, ki je bil še pred nekaj dnevi v stiku z omenjeno četverico.  

"Naš Toni iz Dalmacije se mi je oglasil pred tremi dnevi, on je poveljnik čete v Azovu. Napisal mi je, da je skupaj s še tremi Hrvati v tunelih pod Azovstalom. Da jim je ostalo le še minimalno streliva, ki ga jemljejo tudi od mrtvih Rusov, da bi se imeli s čim boriti. Od takrat naprej od njih več ni bilo glasu, bojim se scenarija Ovčare. Skrbi me, da se zanje ne bo dobro končalo, saj jih imajo na piki čečenski borci, ki se pod vodstvom Ramzana Kadirova borijo na strani Rusov, enako velja za vojno obveščevalno službo Ruske federacije," je v sredo za omenjeni časnik pripovedoval nekdanji vojaški specialec. 

Po padcu mesta so sledile žrtve

Navezava na Ovčaro je pomenila bojazen, da bi se lahko tudi v Mariupolu zgodil tak pokol kot v Vukovarju leta 1991. Po trimesečnem obleganju so po padcu mesta, ki leži v Slavoniji povsem na meji s Srbijo, 18. novembra so pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in srbskih paravojaških enot zajeli hrvaške branilce in civiliste, v noči z 20. na 21. november pa so več kot 200 vojnih ujetnikov po mučenju ubili in jih zakopali v množično grobnico na farmi Ovčara.

Poleg vukovarske bolnice, od koder so odpeljali žrtve, so se, tako kot v Mariupolu, številni na koncu zatekli tudi v veliko mestno tovarno. Tudi v Borovem je pred vojno obutev za izvoz v 50 držav po svetu izdelovalo kar 20.000 delavcev, ob zlomu obrambe mesta pa se je v njegovo klet zateklo okoli 1000 hrvaških braniteljev in civilistov. Dan po padcu mesta je agresor prišel še do Borova in se tovarniškega kompleksa lotil z ognjem, zagrozili so, da bodo požgali vse, če se hrvaški borci ne predajo. Ko so ti položili orožje, so jih nekaj deset ubili takoj, več sto pa so jih odpeljali v taborišča, je spomnil Večernji list. 

Mariupolski pozivi za pomoč

Civilisti so danes tudi v kleteh jeklarne Azovstal. Župan Mariupola Vadim Bojčenko je sicer dejal, da je težko oceniti, koliko civilistov je v tovarni. Po njegovih besedah jih je med 300 in 1000. Šlo naj bi za nekdanje delavce in družinske člane ukrajinskih borcev. Da jih je veliko, je sogovorniku Slobodne Dalmacije dejal prej omenjeni Toni, ki je dodal, da nimajo vode in hrane, Azovci pa so jezni tudi na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.

"To so morda naši zadnji dnevi. Sovražnik nas po številu prekaša z desetimi proti enemu," je v zapisu na Facebooku pred dnevi sporočil poveljnik ukrajinskih marincev Serhij Volina, čigar enota se je zatekla v jeklarno Azovstal v Mariupolu. "Branimo zgolj en objekt, tovarno Azovstal, v kateri so poleg vojaškega osebja tudi civilisti," je dodal. "Pozivamo in prosimo vse svetovne voditelje, naj nam pomagajo," je v videu še dejal Volina in jih pozval, naj jim zagotovijo evakuacijo v tretjo državo.

Obupan apel je proti Kijevu poslal tudi župan Bojčenko: "Kričimo na vse grlo: oborožene sile Ukrajine potrebujejo pomoč. Naši junaški vojaki, bataljon Azov, narodna garda, marinci, policija, vsi se borijo za našo domovino. Mariupol je sicer še vedno pod ukrajinsko zastavo, ampak vseeno potrebujemo vojaško pomoč in prekinitev ognja, da vzpostavimo koridor za evakuacijo civilistov. Prosim, moledujem za pomoč mestu Mariupol," je pozival.

Pomoč je (zaman) čakal tudi Vukovar

In tukaj je še ena vzporednica z Vukovarjem, takrat so tudi hrvaški borci svojo jezo usmerili na državni vrh. "Pred samim padcem mesta smo se počutili, kot da smo bili na nek način izdani. Tri mesece smo živeli v prepričanju, da prihaja pomoč, vojska in orožje, hrana in zdravila," se je spominjala Violeta Antolić. Domačinka, takrat sicer 22-letna mati samohranilka triletnega sina, je jeseni 1991 prijela za orožje in do konca skušala ubraniti svoje mesto na bregu Donave, po padcu Vukovarja pa so jo čakale še strahote ujetništva v zaporu v Srijemski Mitrovici, kjer je preživela več kot mesec dni. 

Najbolj znan pa je apel, ki ga je v eter prebral Siniša Glavašević, poročevalec Radia Vukovar, ki je prebivalce mesta prek radijskih valov ves čas obleganja obveščal in bodril. V enem izmed zadnjih javljanj je s prebranim besedilom takratno hrvaško oblast neposredno obtožil, da je odgovorna za padec Vukovarja. Mnogi Vukovarci so namreč menili, da mestu ni bilo treba pasti v sovražnikove roke.

"Obtožujem vas, gospodje, da ste dovolili, da stradajo, ko ste bili vi siti. Da vam je bilo toplo, ko je bilo njim hladno. Ko ste vi gasili žejo z želeno količino pijače po lastnem izboru, ste njih obsodili na jušno žlico vode. Svoje dni ste preživljali v urejenih domovih in pisarnah, Vukovarcem pa ste dodelili temne in vlažne kleti. Za svoje noči ste izbrali tople in mehke odeje, njim ste prepustili mokre in smrdljive deke. Obsojam vas za vsako na živo odrezano roko, na živo izrezano rano in opravljeno operacijo. Obsojam vas za vse smrti zaradi pomanjkanja krvne plazme in ustreznih zdravil. Obsojam vas za ves obup borca, ko je doumel, da nima več s čim napolniti svojega orožja. Obsojam vas, gospodje, za vso bolečino trenutka, ko je Vukovar doumel, da med vami, hrvaškim saborjem, hrvaško vlado in predsednikom Republike Hrvaške ter četniki ni nobene razlike," je del znamenite "obtožnice", v kateri je bila državnemu vrhu očitana izdaja.

V prebranem besedilu je Glavašević spomnil tudi na trenutek presenečenja, ko so v Vukovarju uvideli, da Hrvaška razpolaga z vsemi potrebnimi sredstvi za preboj in obrambo obkoljenega Vukovarja, ki pa ne želijo biti uporabljeni oziroma dostavljeni poveljstvu operativne skupine Vukovar-Vinkovci-Županja. Podobno prepuščeni samim sebi se v teh dneh verjetno zdijo tudi branilci Mariupola, dodaja Slobodna Dalmacija.

Glavaševićevo truplo so našli leta 1997, ležalo je prav v omenjenem množičnem grobišču na Ovčari. Tam je ležal tudi Jean-Michel Nicolier, francoski prostovoljec, ki je oblekel hrvaško uniformo.

Dolgotrajno upiranje mesta kvari načrte

Čeprav je Vukovar nazadnje padel in je Hrvaška ponovni nadzor nad mestom po mirni reintegraciji vzpostavila šele leta 1998, je bitka za Vukovar v hrvaški vojni literaturi zabeležena kot ena najpomembnejših. Kot pravijo, je trimesečno zadrževanje sil JLA in paravojaških enot je preprečilo okupacijo celotne Slavonije in nadaljnji prodor proti prestolnici Zagreb, kar je bil prvotni načrt jugoslovanske armade.  

Tudi Rusija je v petek uradno potrdila, da je njen cilj prevzeti popoln nadzor nad Donbasom na vzhodu ter nad jugom Ukrajine in vzpostaviti kopenski koridor med Doneškim bazenom in polotokom Krim, ki si ga je priključila leta 2014. Na poti pa jim za zdaj še vedno stoji Mariupol, ki so ga nameravali osvojiti že pred tedni, skupaj z v Azovstalu zabarikadiranimi vojaki in civilisti. "Dokler ostajajo tam, je Mariupol del Ukrajine," je poudarila namestnica ukrajinskega premierja Irina Vereščuk.