Kdo bo zdržal dlje? Putin ali Zelenski (in Zahod)?

Vojne so običajno kratke. Kot je izračunal Paul Poast z univerze v Chicagu, je od leta 1815 povprečno trajanje vojn nekaj več kot tri mesece. Leta 2003 je Amerika strmoglavila iraško vlado v samo 20 dneh. Konflikt za regijo Gorski Karabah, ki sta ga Armenija in Azerbajdžan zanetila leta 2020, se je končal po 44 dneh. Ruska invazija na Ukrajino pa po drugi strani traja že peti mesec – brez znakov, da bi se kmalu končala. "Bojim se, da se moramo pripraviti na dolgo vojno," je sredi junija dejal zdaj odstopljeni britanski premier Boris Johnson. Jens Stoltenberg, generalni sekretar Nata, pa je ponovil opozorilo: "Pripraviti se moramo na dejstvo, da lahko vojna traja leta."

V prvih dneh invazije se je Zahod bal, da bodo ukrajinske sile hitro klonile v boju z vojsko velesile Rusije. To se ni uresničilo, se pa, kot v analizi piše nemški Focus, ki se sklicuje na The Econimist, pojavljajo strahovi, da Ukrajina svoje strategije ni dovolj prilagodila dolgotrajni vojni izčrpavanja, da ji zmanjkuje vojakov in streliva, njeno gospodarstvo pa je po mesecih spopadov tik pred zlomom. Vse to bi lahko uničilo bojnega duha te države, ocenjujejo. 

V mnogih pogledih je v podobnih težavah tudi Rusija: konflikt državi jemlje mlade moške, hromi njeno gospodarstvo in jo vodi v diktaturo. 

Težave obeh strani – vojaki in oprema

Je pa to konflikt, kjer izgube ne preštevata le dve sprti strani, ampak vse bolj tudi zahodni zavezniki Ukrajine, ki se bodo kmalu znašli na točki, ko bo njihova zavezanost Ukrajini na hudi preizkušnji. Cene hrane in energije nezadržno naraščajo, visoka inflacija vznemirja številne volivce, zahteve Ukrajine po opremi in denarju pa naraščajo. Skratka, dolga vojna vsem prinaša nove in nove izzive. Ali se bo končalo v korist Rusije ali Ukrajine, pa je po mnenju analitikov v veliki meri odvisno od odziva Zahoda.

Na bojišču ruske čete napredujejo, pa čeprav počasi. Ukrajinskim enotam je bilo ukazano, da se umaknejo iz mesta Severodoneck, ruska vojska je tako zavzela nadzor nad celotno regijo Lugansk – eno od dveh podregij Donbasa. Tudi Doneck vse bolj polzi v ruske roke. 

To je hud udarec za ukrajinske oborožene sile. Po podatkih vlade sicer vsak dan zabeležijo do 200 žrtev. Ukrajinski general je 15. junija dejal, da je vojska v boju izgubila 1.300 oklepnikov, 400 tankov in 700 topniških sistemov – veliko več, kot so domnevali prej. Veliko najbolj izkušenih in najbolje izurjenih ukrajinskih enot je bilo razbitih, na njihovem mestu pa so ostali neizkušeni rezervisti. Po poročanju britanskega obrambnega ministrstva je dezerterstvo vse pogostejši pojav. 

Kljub temu odpor še traja, morala na ruski strani je že vse od začetka invazije vse prej kot visoka. Po nekaterih poročanjih so tudi ruski vojaki deležni le nekaj dni usposabljanja, preden se njihova naloga začne. Znotraj čet naj bi prihajalo do sporov, kar še prispeva k počasnemu napredku. 

Focus, ki povzema časnik The Economist, poroča, da ima Rusija po mnenju Richarda Connollyja, poznavalca ruskega gospodarstva in obrambne industrije, še vedno velike količine streliva in opreme. Tovarne ruske vojaške industrije naj bi delale v dvojnih ali trojnih izmenah. Poleg tega ima Rusija velike zaloge starih tankov, ki jih lahko uporabi. Connolly tako dvomi, da bi se pomanjkanje orožja že kmalu pokazalo v boju, meni pa, da bodo Rusi vse bolj posegali po zastarelem in slabo vzdrževanem orožju, ki ga še imajo v skladiščih. 

Večji problem so razpoložljive oborožene sile. Ruski predsednik Vladimir Putin je zavrnil množični vpoklic nabornikov in rezervistov. Namesto splošne mobilizacije, pojasnjuje Michael Kofman iz organizacije CNA, vojska ustvarja nove rezervne bataljone z vpisovanjem dodatnih nabornikov. Najti zadostno število novih članov pa ni enostavno: vlada je morala seči globoko v žep in ponuditi izdatno plačo, ki je skoraj trikratnik povprečne plače. Poškodovanim vojakom in družinam umrlih so obljubili tudi izdatno odškodnino. Ruski parlament je nedavno celo zvišal starostno mejo za vstop v vojsko s 40 na 65 let, s čimer skušajo oblasti nazaj v službo privabiti upokojene vojake. 

Da bi hitreje kot običajno ustvarili bojno pripravljene sile, naj bi nove nabornike združili z nerazporejenimi častniki in preostalo opremo iz obstoječih brigad, je dejal Kofman. Vendar bi bilo sestavljanje novih enot na ta način enako "prodaji družinskega srebra", pravi. Po njegovem bi Rusija tako škodovala lastnim enotam, to pa bi vplivalo na "splošno vzdržnost vojskovanja."

Prav pomanjkanje dobro usposobljenih vojakov naj bi bilo pomemben razlog za počasno napredovanje Rusije, ki se je vmes odrekla vkorakanju v Kijev in naj bi se zadovoljila z Donbasom. Kljub manjšemu prebivalstvu ima namreč Ukrajina več motiviranih nabornikov. Njihovo usposabljanje ostaja šibka točka, ki pa bi jo lahko z nekaj pomoči odpravili: 17. junija je Boris Johnson razkril načrt, po katerem bi Velika Britanija vsakih 120 dni urila do 10.000 vojakov.

Poleg tega Ukrajina dobiva vedno bolj sofisticirano zahodno orožje. Sprva se je država zanašala predvsem na protitankovske in protiletalske rakete kratkega dosega, da bi zadržala napredujoče tankovske kolone in grožnjo iz zraka. V zadnjem času pa ZDA, Velika Britanija in druge države dobavljajo sodobno, učinkovitejšo opremo, med drugim so prispeli ameriški lansirniki raket HIMARS z GPS-vodenim strelivom.

Zmaga pred zimo ali preveč optimističen scenarij?

Dejansko nekateri ukrajinski uradniki, vključno s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, verjamejo, da bi lahko Ukrajina z zadostno podporo Zahoda v vojni zmagala še pred zimo. Nekaj analitikov meni, da naj bi bil najboljši čas za ukrajinsko protiofenzivo konec oktobra, ko bodo zaloge zahodnega orožja največje. Po tem scenariju bi Rusijo potisnili nazaj na izhodiščno pozicijo na začetku vojne, potem pa iz močnejšega pogajalskega položaja dosegli mirovni sporazum.

Vendar ta optimizem skriva več očitnih pasti. Ukrajinske oborožene sile so na primer porabile veliko svojega streliva, in ker nimajo domačih proizvodnih zmogljivosti za oskrbo, so zdaj popolnoma odvisne od tuje pomoči. Analitiki menijo, da bodo imele države Nata težave pri oskrbi države z dovolj streliva.

Prav tako so zaveznice na razpolago že dale večino orožja, ki so se mu pripravljene odreči. Zahodne oborožene sile namreč ne želijo preveč izčrpati lastnih zalog – ravno nasprotno, zaradi ruske agresije se številne države znova temeljito oborožujejo. 

In čeprav imata ameriško in evropsko gospodarstvo veliko večjo zmogljivost kot rusko, se njuna proizvodnja orožja ne bo podvojila čez noč. Analitiki opozarjajo, da so Američani število orožarskih podjetij po vietnamski vojni drastično zmanjšali. 

Tudi vzdrževanje sofisticirane Natove opreme ni enostavno, izpostavlja Focus. Nemčija in Amerika sta ukrajinske vojake v le nekaj tednih naučili upravljanja s havbicami, popravilo pa je povsem druga stvar. Veliko topniških orožij se uporablja tako intenzivno, da so se že pokvarila in so bila poslana na popravilo na Poljsko. Ta problem se bo samo še večal s prihodom kompleksnega orožja, kot je lansirnik raket HIMARS, saj bo Ukrajina postopoma prehajala s sovjetske opreme na Natovo orožje. Britanski obrambni minister Ben Wallace je 29. junija opozoril: "Če bi HIMARS uporabljali v veliki meri, bi streliva zmanjkalo v 12 urah."

Cilj je tako spodbuditi Ukrajino k namestitvi raketnih lansirnikov in drugih sistemov dolgega dosega v skladu z njihovim osnovnim namenom – da bi torej šlo za napad na ključne ruske cilje, kot so poveljniška mesta in železniška križišča daleč za frontnimi črtami. Obstajajo znaki, da Ukrajina dejansko poskuša udariti globoko v Donbas. 

To ponuja možnost, če že ne končne zmage, pa vsaj drage pat pozicije za Rusijo. Zahodni uradniki dvomijo, da bo Ukrajina lahko v celoti ponovno zavzela ozemlja, ki jih je izgubila od začetka invazije. Vendar, če bo mogoče Ukrajino preskrbeti z orožjem in strelivom in če bo njena nova moč razumno uporabljena, bi lahko povzročili kaos in velike izgube na ruski strani. 

Ena država gospodarsko na kolenih, drugo sankcije prizadele manj, kot so upali zavezniki

Neizogibno pa je tudi vprašanje ukrajinskih državnih financ. Ne samo, da je morala vlada izdatno količino denarja porabiti za orožje, financirati mora tudi humanitarno pomoč za poškodovane, brezposelne in razseljene, hkrati pa znižati davke, da bi podprla klecajoče gospodarstvo. Posledica je približno 4,9 milijarde evrov primanjkljaja na mesec.

Glede na te okoliščine vlagatelji neradi posojajo Ukrajini. Vlada torej poskuša zmanjšati porabo: nedavno je tako zmanjšala nadomestila za brezposelnost. Zahod je obljubil veliko pomoči, vendar ta prihaja prepočasi, da bi uravnotežili bilance. Ukrajinski vladi torej ne preostane drugega, kot da tiska denar. Stopnja inflacije je že 18-odstotna – in trend se povečuje.

Na drugi strani se zdi, da je Rusija v veliko boljšem gospodarskem stanju. Rubelj si je opomogel po začasnem padcu zaradi ostrih zahodnih sankcij, in čeprav so zahodna podjetja umaknila večino od svojih okoli 290 milijard evrov naložb v trgovino in tovarne ter je veliko izobraženih Rusov pobegnilo iz države, večina strokovnjakov za letos pričakuje obvladljive gospodarske upade, deloma zaradi visoke državne porabe. Predsednik Putin se tako nikakor ne naveliča poudarjati, da Zahod zaradi sankcij trpi bolj kot Rusija.

Sankcije v resnici seveda terjajo svoj davek. Proizvodnja avtomobilov je v Rusiji od začetka vojne upadla za več kot 80 odstotkov, delno zaradi težav pri pridobivanju tujih delov, delno zaradi padca povpraševanja. Obseg proizvodnje dvigal se je zmanjšal za polovico, kar kaže na upočasnitev velikih gradbenih projektov.

Pomanjkanje ključnih komponent menda skrbi tudi ruske generale. "Od Ukrajincev prejemamo poročila, da je ruska vojaška oprema, ki leži na terenu, polna polprevodnikov, vzetih iz pomivalnih strojev in hladilnikov," je maja v kongresu povedala ameriška ministrica za trgovino Gina Raimondo. Tudi če nekatera ruska podjetja sama proizvajajo računalniške čipe in si prizadevajo povečati proizvodnjo, njihovo blago ostaja dražje in manj kvalitetno od uvoženih izdelkov.

Kljub temu se zdi, da je bilo zaradi sankcij doslej prizadetih relativno malo ruskih obrambnih podjetij, ugotavlja Connolly. Razlog za to bi lahko bil pristop ruske obrambne industrije, da kopiči pomembne dele – po zgledu sovjetskega centralnega načrtovanja. Poleg tega imajo zahodne sankcije svoje slabosti in Rusija je našla načine, kako se jim izogniti in poiskati nove trge.

Putin je tako prepričan, da bosta čas in denar odločila njemu v prid. Če ruske oborožene sile ne napredujejo dovolj hitro, so z blokado ukrajinskih pristanišč prispevale vsaj k ohromitvi ukrajinskega gospodarstva. In četudi niti ruska javnost niti vladajoča elita nista bili navdušeni nad vojno, je Putinov represivni aparat s sodelovanjem njegovih podpornikov nestrinjanje omejil na minimum. Pomaga tudi dejstvo, da večina novih rekrutov – in tistih, ki so bili ubiti – prihaja iz majhnih mest v revnejših provincah, zaradi česar so velika ruska mesta še naprej oddaljena od najhujših posledic vojne, ugotavlja analiza. 

Vendar pa Putinova prizadevanja, da bi se izognil splošni mobilizaciji, kažejo na to, da ni prepričan, da so se Rusi pripravljeni sprijazniti z dolgo in krvavo vojno. 

Mnogi v Ukrajini pa se bojijo, da bi se lahko Rusija zatekla k bolj brezobzirni taktiki, če bi se vojna vlekla dlje, kot je Putinu všeč. Bojijo se napadov na električno omrežje in sistem ogrevanja. Vseeno pa se pripravljajo na dolgo obdobje vojne. Javnomnenjska raziskava je pokazala, da dobra polovica Ukrajincev pričakuje, da bo vojna trajala vsaj šest mesecev, v primerjavi z 10 odstotki v začetku marca. Kljub temu je 93 odstotkov bolj ali manj prepričanih, da bo Ukrajina na koncu zmagala. 

Putin računa na zmago in na to, da bodo na Ukrajino pritisnili izčrpani zahodni zavezniki

Ukrajinci še vedno odločno nasprotujejo pogajanjem z Rusijo, odnos do kompromisov je po poročilih o ruskih grozodejstvih v drugi polovici marca še bolj odklonilen. Obstaja strah, da se bodo ponovili sporazumi iz Minska, francosko-nemški mirovni sporazumi, ki so zarisali novo črto na ukrajinskem ozemlju, nikoli pa niso zadovoljili ruskega apetita. V Ukrajini velja prepričanje, da Kremelj ne bo sprejel drugega kot popolno predajo. 

Ukrajinski zavezniki pa bodo stvari verjetno videli veliko manj črno-belo. Morda jih bo Putin lažje prepričal kot Ukrajince, ocenjuje analiza. Z omejitvijo izvoza plina po glavnem plinovodu iz Rusije v Nemčijo je pred kratkim nakazal svojo pripravljenost, da drži evropsko gospodarstvo kot talca, da bi pospešil lastne vojaške cilje. Zaradi naraščajočih cen plina in pomanjkanja, ki pozimi škoduje gospodarstvu, bi se nekatere evropske vlade lahko brez dvoma počutile prisiljene prepričati Ukrajino, da sprejme ruske pogoje. 

Številne evropske države, predvsem Nemčija, so bile tudi zelo zadržane glede začetka dobave težkega orožja Ukrajini. In bolj ko se vojna vleče in s seboj prinaša breme visokih cen energije in propadajočega gospodarstva, manj bodo ukrajinske zaveznice naklonjene zagotavljanju orožja in denarja Ukrajini. Prav to pa naj bi bilo zdaj v središču Putinove strategije – k predaji prisiliti Zahod.