V vagonu je zadušljivo. Neblagoglasje otroškega joka, za dobro mero pa še lajež malega psa in mahanje z repom razburjene mačke. Najbolj joka punčka, stara leto in pol, s srčkasto rdečo majico in dudo na črni debeli vrvici okoli vratu. Vroče ji je, vlak še niti ni odpeljal, pa ima vse otroške kodre potne, čop v obliki palme ne pomaga veliko. Kapljice znoja ji tečejo po vratu. Babica jo poskuša pomiriti, a zaman. Beg v neznano pač ni prijetno potovanje, kot ji ga želijo prodati.
Najprej je bilo videti kot čudež, takoj zjutraj po policijski uri smo bili na glavni železniški postaji in pričakovali smo odhod šele popoldan. Kar naenkrat kliče Luka: "Poberite robo, vlak gre ob devetih, čez 10 minut." Z Alenom zmečeva nahrbtnika na ramena in noge zajočejo ob teži in hitrem koraku. Vsa oprema za samooskrbo, neprebojni jopič, čelada, pa še kamera, pomenijo več kilogramov, kot so privolili naši hrbti in noge. K sreči tokrat ne prevažamo več treh ogromnih vreč humanitarne pomoči, ki smo jih prinesli v to smer, a tek proti peronu številka osem ni nič lažji. Po naključju smo prišli z druge strani in nekaj minut pred reko beguncev.
V vagonu je bilo nekaj deset ljudi in ostarela Ukrajinka nam je takoj pokazala tri sedeže. Videti je bilo res udobno, a v vojni ni nikoli nič tako, kot je videti. Udobje nikoli ne traja, vsakdanje stvari niso nikoli več samoumevne. Kmalu smo se stisnili in še bolj stisnili in potem še malo bolj stisnili, dokler v našem vagonu nisem naštel vsaj 120 duš in kar nekaj živali. Jasno je bilo, da bomo na 700 kilometrov dolgi poti do Lviva predvsem stali. Vlak je imel devet nabito polnih vagonov.
Znajdem se ob družini, ki ne govori ne ukrajinsko ne rusko. "Georgia, Georgia." Gruzija, mi nekako razložijo. Delali so v Kijevu in sedaj bežijo na zahod. Najprej so pred leti pred Rusi bežali iz Gruzije, potem iz Donbasa, sedaj iz Kijeva. Pot na jug in vzhod, pravijo, da pomeni pot v smrt. Trije bratje mi razlagajo, kako Gruzijci zelo dobro poznajo Putinovo krvavo slo in ne bodo znova tvegali, oče in mama za njimi zaskrbljeno kimata. V Kijevu živijo že 14 let, najmlajši Zurab se je rodil v Ukrajini in ne vedo, kam naj gredo. Nekam na zahod, nekam, kjer je mir. Najstarejši brat, že nekoliko plešast, z vojaško torbico okoli pasu, iz balona vode natoči nekaj kapljic v roke starejši ukrajinski babici. Pred pol ure nam je ponosno kazala sliko hčerke in vnukinje, ki sta že prej zbežali z Dnipra na Poljsko. Pravi, da se jim bo poskušala pridružiti, ne ve točno, kje. Obšla jo je slabost in z vodo si skuša malo osvežiti obraz, malo vode z dlani spije, a v vagonu je preveč zadušljivo.
Nekdo odpre eno od dvajsetih oken, toda zelo hitro postane mraz, kakofonija otroškega joka pa še glasnejša. Najmlajši od gruzijskih bratov iz plastične vrečke skrbno potegne v prtiček zavit črn kruh s semeni. Natančno je narezan na dobrega pol centimetra debele koščke in na koncu ponudi še meni. Razmišljam. Kako naj vzamem kruh iz njegovih rok? Je to vse, kar ima, pa še to bo potrošil zame? Zahvalim se, ampak vztraja. Da ga bom užalil, če ne vzamem, plane vsa družina. Takoj se pridruži še mama male kodraste punčke v plenicah in mi v roko tlači še bombon. Cmok v grlu mi kar sili in sili v oči, rajši se zazrem v brezkrajno pokrajino, da potlačim solze. Ne prvič v tem tednu, ko popolni neznanci skrbijo zame in drug za drugega. To je v vseh slovarjih sveta definicija humanosti in popolno nasprotje idejam politikov, ki se pred ljudstvom skrivajo za dolgimi mizami in oboroženim spremstvom na ulici. Ljudje, ki so za sabo pustili vse svoje življenje, skrbijo zame, ki se vračam v topli dom, v mirno deželo in razlika med nami je samo nesrečna geografska dolžina in širina mesta rojstva.
Vlak počasi premaguje neskončno ravnino ukrajinske stepe, povsod rumeno-rjava trava, močvirja in blato. V Ukrajini spet zmaguje general Blato. Rasputica je ruski izraz za morje blata in rasputica je ustavila Napoleona, Hitlerja, v tem blatu pa se danes valja tudi Putin. Med rasputico in vojno je vlak edino učinkovito prevozno sredstvo, tako za vojsko kot za naš vlak bežanja.
Tako se ob našem begu zunaj med brezami in smrekami menjavata sneg in sonce. Mimo bežijo številni zapuščeni silosi žita, mimo bežijo železniški prehodi, na njih na straži zastave ukrajinske vojske. V deželi ni nič kaj veliko ostalo od rumeno-modre barve zastave, žitnice pod dolgim modrim nebom. In modro-rumena zastava ni več sama. Nekoč zelo sramežljivo, sedaj pa iz dneva v dan bolj odkrito videvamo vstajenje rdeče-črne ukrajinske zastave. Ne samo na železniških prehodih, te dni smo takšne zastave videli v zakloniščih gverilskih trening centrov, v domovih, tistih, ki se pripravljajo na ulične boje. Črno-rdeča zastava je zastava ukrajinskih nacionalistov, ki so ustanovili ukrajinsko uporniško vojsko v vzhodni Galiciji med drugo svetovno vojno. Borili so se tako proti nacistom kot sovjetom, spotoma pa so etnično še čistili Ukrajino. V Volinu in vzhodni Galiciji so proti koncu druge svetovne vojne pobili od 50 do 100 tisoč Poljakov. Rdeče-črne barve v zastavi predstavlja kri na črni ukrajinski zemlji. V deželi močnih simbolov ji vsaj točne simbolike ne moremo očitati.
- FOTO: Jure Tepina
- FOTO: Jure Tepina
Zraven te zastave počasi premikajočemu vlaku maha fantek s škornji, do polovice potopljenimi v blatu. Maha vlaku, ki mimo vseh teh zastav svobode in sovraštva beži proti Poljski in sprašujem se, ali se bo tudi ta fant kmalu usedel na podoben vlak, kjer je že na tisoče njegovih sovrstnikov. Upam, da bo do takrat železniška proga še cela, že zdaj je marsikatera tračnica postala protitankovska ovira.
V vagonu se skoraj vsi borimo z dremežem, nisem prepričan, ali zaradi tednov brez spanca ob številnih zračnih napadih in eksplozijah ali samo zaradi pomanjkanja zraka. Ugotovim, da nas skoraj vse zibanje vagonov pošilja v spanec, skoraj vse, razen seveda otrok. Dojenček v sosednji vrsti ravno zaspi, ko ga zbudi lajež majhnega psa. Preštejem. V tem hipu jih joka pet naenkrat, in tako kot vedno potrebuješ vso vas, da vzgoji otroka, tako potrebuješ ves vagon, da poskuša uspavati male, utrujene begunčke. Najbolj uspešno je starejše dekletce, veliko več kot deset let ji ne bi dal. Svojo malo sestrico poskuša pomiriti s petjem: "Baby shark doo doo doo doo doo doo, Baby shark doo doo doo doo doo doo… Mommy shark doo doo doo doo doo doo…" In tako kilometre in kilometre.
Kakšno uro pred Lvivom se vzdušje na vlaku izboljša, fronta je precej za nami, prišli bomo pred policijsko uro in kmalu med potniki kroži že kaj več kot samo črni kruh. Ostajata le še žalost in zaskrbljenost pred prihodnostjo. Le mladi ukrajinski režiser, eden redkih ukrajinskih moških v našem vagonu, ve, kaj ga čaka še isti dan. Svoje dekle, nekdanjo miss Ukrajine, je pospremil do Lviva, sam se bo vrnil na fronto.
V Lvivu nas objame domačnost mesta. Pred dnevi smo ga tesnobno zapustili in zamenjali za Kijev, tukaj pa se hitro vrne vse v čudno rutino. Mesto je v primerjavi s Kijevom živo, ljudje so na ulici, okoli železniške postaje pa je celo prometni zastoj. Takoj po veselem snidenju z drugo našo ekipo, ki nas je zamenjala v Ukrajini, in po javljanju v živo v oddajo naju z Markom obstopita dve Ukrajinki. Mama in hčerka. Ste iz Slovaške, vpraša in sklepa iz najinega klepeta po vklopu. Slovenija, odgovoriva. "O, a je lepo tam, ne vem, kam bi šli." Mama Svetlana in hčerka Maša hitita kazati posnetek njunega bloka v Černigovu, ki ga je zadela granata. "Very bad,"* razlaga Svetlana, medtem ko hčerki Maši zazvoni telefon. Babica in dedek sta, pravi in se umakne. Ko konča, pove, da sta stara starša živa, da pa ne vesta, kako dolgo bosta še zdržala in da ni več dovolj vode. Z Markom jima razloživa, katere države vse sprejemajo begunce in da je Slovenija čudovita država, kjer sta dobrodošli, ponudiva jima prevoz do prenočišča, saj se bosta naslednji dan odpravili proti Poljski. Svetujeva avtobus, ki je za ta zadnji del poti iz Ukrajine celo boljši kot vlak. Pravita, da sta razmišljali o Portugalski, da pa imata sorodnike na Danskem, a tja je menda precej težje priti.
Naslednji dan na meji s Poljsko, kot da smo v drugi svetovni vojni v barvah. Zdi se, da smo v središču eksodusa, ampak vsaj dvomov ni več. Če je Vladimir Putin želel Ukrajino spraviti nazaj pod svoj vpliv, pod svoje okrilje, je dosegel popolnoma nasprotno. Vladimir Putin lahko osvaja ozemlja, lahko dobi še boje v Ukrajini, a vojno za Ukrajino je izgubil s prvim strelom.
Rusija je izgubila Ukrajino. Za vedno. Vedno je sicer smešna beseda, a vsaj naslednjih nekaj generacij bo vsak poskus vpliva Moskve za Ukrajince vedno dodatno gorivo na ogenj odpora. Če je Putin želel onemogočiti nacionalizem v Ukrajini, ga je omogočil in podžgal. Če je želel pomagati rusko govorečim Ukrajincem, jih je izgubil. Vsaj vse te duše, ki smo jih srečevali na cestah in železnicah v prvih dneh vojne v Ukrajini.
Milijoni in milijoni Ukrajincev so prečkali prehod, kjer nas pozdravi poljska mejna straža. Vsaj to srečo so imeli, da so lahko zbežali, še ne tako nazaj so vsem, ki so bežali, očitali že, da imajo mobilni telefon. Tokrat res beži vse, pred nami stara lada, vštric star peugeot 106 in za nami maserati in audi Q7. Beži vse in ne bežijo v Rusijo, bežijo v Evropo. Vsi pa imajo okna polepljena z debelim lepilnim trakom, gor pa napis "дітей". Otroci. Sporočilo napadalcem, streljajte, samo prosim ne v ta avto, tukaj so otroci. Kot da je to že ustavilo kakšno kroglo, kakšen šrapnel v teh dneh.
*Zelo slabo, zelo slabo.
