Aprila je Lišenkova pobegnila iz svojega rojstnega mesta, ki ga zdaj zasedajo Rusi, pri tem pa poskušala rešiti svojega 7-letnega nečaka, ki je zaradi eksplozij doživel srčni infarkt. Njeni starši niso mogli zapustiti vasi, v stiku so le občasno. Prisiljeni so bili udeležiti se glasovanja, ki ga je orkestriral Kremelj in s katerim je Putin kasneje opravičil priključitev več ukrajinskih ozemelj.
"Ko so Rusi prišli k mojim staršem na okupirano ozemlje Zaporožja med tistim t. i. 'referendumom', sta dva sodelavca Rusov imela papirje, medtem ko sta dva človeka z orožjem stala ob strani. Tako kot mi je rekel oče: 'Julija, kaj bi še lahko podpisal?'" pravi o izkušnji staršev za AP.
Po zadnjem napadu, ki je vzel življenja, so v parku spet postavili obeležje. "Vidimo, da se ta agresor, ta država ne ustavi proti ničemur. Prosimo za pomoč, pomagajte nam, da bomo živeli in bodo naši otroci živeli in bodo hodili v šolo, da se bodo izobraževali. Želim domov k svojim staršem . To je to."
60-letna trgovka Olga se strinja, da so razmere peklenske: "Napad je bil grozljiv, za take stvari bi morala obstajati kazen, huda kazen, ko umirajo otroci in civilisti. Eno se je bojevati, drugo pa iztrebljati civiliste. To je zelo težko."
A Ukrajinci na območju so odločeni, da bodo vztrajali: "Ukrajina mora biti enotna in nihče je ne bo delil, niti Putin. Vse, kar pripada Ukrajini, mora biti ukrajinsko. In stvar je taka: na našo zemljo so prišli; kakor so prišli, tako bodo tudi odšli. Umrli bodo od istega orožja, ki so ga prinesli s seboj. Ampak škoda je, da bo tudi veliko naših fantov umrlo."
Medtem so se v Izjumu, ukrajinskem mestu, ki je bilo pred kratkim osvobojeno izpod ruskega nadzora, te dni razveselili nove pošiljke humanitarne oblasti, na desetine ljudi je potrpežljivo čakalo v vrsti.
Dobili so odeje in kruh od prostovoljcev, medtem ko so se mimo vrst valili tanki. Mesto, ki je bilo pod okupacijo šest mesecev, je še vedno brez elektrike, plina in vode.
Viktoria Kajlanič je stala v vrsti s svojo sedemmesečno hčerko in poskušala dobiti hrano in oblačila za svoja dva otroka. Povedala je, da se je njen starejši otrok prestrašil, ko so letala začela bombardirati, mlajši pa še ni razumel, kaj se dogaja. "Glavne potrebe so oblačila za otroke, hrana. In to je načeloma vse," je dejala. Po podatkih mestnih oblasti je v Izjumu ostalo približno 10.000 prebivalcev.
