Ruska vojska je ob začetku invazije na Ukrajino zasedla velike kose Ukrajinskega ozemlja. Kljub težavam in trdovratnemu odporu Ukrajincev je bil njen prodor hiter in na nekaterih odsekih globok več 100 kilometrov. Nato pa so sledili prvi neuspehi. Tankovske kolone so naletele na več zased, ukrajinska protiletalska obramba je še vedno delovala, Rusom pa ni uspelo obkoliti Kijeva, čeprav so se mu s severa in vzhoda približali na nekaj kilometrov. Konec marca je sledil umik iz okolice Kijeva ter oblasti Sumi in Černigov. Rusko vodstvo je sporočilo, da so cilji prve faze doseženi ter da je njihova naslednja naloga vzpostavitev nadzora nad Donbasom.
Sledila je premestitev enot s kijevske fronte na druga zasedena območja. Ruske sile so nato napredovale na območju Donecka in Luganska ter osvojile trdnjavi Severodoneck in Lisičansk. Nato pa je v poletnih mesecih njihovo napredovanje znova obstalo na novi ukrajinski obrambni črti med Severskom, Soledarjem in Bahmutom.
Ob koncu avgusta pa je po dveh mesecih pat pozicije pobudo prevzela Ukrajina. Najprej je sprožila dolgo pričakovan napad v Hersonu, ki ga je ruska obramba večinoma odbila z minimalnimi izgubami ozemlja na območju Visokopolja in Andrijevke. Na območju slednje naj bi se nahajali tudi oklepniki M-80A, ki jih je Slovenija donirala Ukrajini. Pri napadu v Hersonu naj bi šlo za diverzijo, kateri je sledila resnična ofenziva, ki so jo Ukrajinci sprožili v Harkovu in dosegli preboj pri Balakleji ter zarezali globoko v ozemlje pod nadzorom ruskih sil. Ker je večji bojni skupini ruskih sil na območju strateško pomembnega Izjuma grozila obkolitev, je rusko poveljstvo ukazalo umik za reko Oskol, kjer naj bi stabilizirali fronto. Ukrajinske sile so v le nekaj septembrskih dneh povrnile več kot 8000 kvadratnih kilometrov ozemlja in dosegle rusko mejo.
Naslednji ruski poraz je sledil slabih 50 kilometrov jugovzhodno od Izjuma, v mestu Liman, ki so ga Rusi zasedli konec maja. Ukrajinci so dolgo časa preizkušali rusko obrambo mesta, nato pa "zamahnili" s severa in jugovzhoda ter mesto in ruske vojake v njem skoraj spravili v obroč. Ruske okrepitve so prišle v zadnjem trenutku in z manjšimi protinapadi omogočile umik večine branilcev. Padec mesta je še toliko bolj simboličen, saj so v Moskvi le dan pred tem razglasili priključitev štirih ukrajinskih regij Rusiji, Liman pa se nahaja v severnem delu doneške oblasti.
Če to ni bil dovolj močan udarec za moralo ruskih sil, pa je v nedeljo sledil še 'nepričakovan' ukrajinski preboj na severu Hersona iz smeri Krivega Roga. Ukrajinske sile so ob desni obali Dnepra prodrle več deset kilometrov globoko in dosegle kraj Dudčani. Njihov cilj naj bi bila Berislav in Nova Kakovka, kjer je eden od pomembnejših prehodov čez Dneper. S tem napadom bi lahko Ukrajinci vsaj odrezali Ruse v severnem delu oblasti, po vsej verjetnosti pa bi sprožili nov ruski umik iz celotnega območja na desni obali. Zakaj je torej prišlo do tako hitrega zloma ruske vojske na več odsekih bojišča?
Lažna poročila, nesposobnost poveljnikov, premalo vojakov, slaba logistika in neskončna birokracija
Kljub temu, da nad bojiščem leži t.i. megla vojne in bodo nekatere stvari na plano prišle v naslednjih tednih in mesecih, pa je jasno, da ruska vojska ni bila dobro pripravljena na vojno. V ruskih državnih medijih zahtevajo odstavitev in kaznovanje odgovornih v vojaških poveljstvih, omenja se tudi vrh obrambnega ministrstva.
Rusija je v invazijo oz. "posebno vojaško operacijo" vstopila z razmeroma majhnim številom vojakov, kar je zbegalo številne strokovnjake. V napadu na Ukrajino naj bi namreč sodelovalo okrog 180.000 pripadnikov ruske vojske. K tej številki je potrebno dodati še okrog 30.000 pripadnikov milic Luganska in Donecka ter nekaj tisoč t.i. kadirovcev in zloglasnih pogodbenikov skupine Wagner.
Po poletnem pat položaju in pred začetkom ukrajinskih protiofenziv v Hersonu in Harkovu so bile razmeroma maloštevilne ruske enote raztegnjene vzdolž več kot 2000 kilometrov dolge fronte, ki je segala od Hersona na jugozahodu do Harkova na severovzhodu. Za primerjavo, gre za razdaljo med Varšavo in Bilbaom na severu Španije.
V trenutku ukrajinske ofenzive v Harkovu naj bi frontne položaje po trditvah nekaterih virov na območju Balakleje branili le luganški mobiliziranci, pripadniki Rosgvardije (nacionalne garde) ter prostovoljci. O kopičenju in razporeditvi udarnih pesti ukrajinskih formacij na območju so že tedne pred protiofenzivo poročali številni neodvisni vojaški blogerji in Telegram kanali, tudi ruski. Za rusko poveljstvo tako ukrajinski nameni niso bili skrivnost, zato se v Rusiji sprašujejo, zakaj odgovorni niso sprejeli potrebnih ukrepov in na območje poslali okrepitev. Podoben scenarij se je odvil na limanskem odseku bojišča. Identična pa so tudi prva poročila na severu Hersona.
Ob tem se tudi zastavlja vprašanje, ali Rusija sploh še ima dovolj enot za nadaljevanje kopenskega spopada v Ukrajini. V dobrih sedmih mesecih spopadov naj bi namreč utrpeli visoke izgube. Številke se razlikujejo in variirajo, odvisno od vira. Rusko obrambno ministrstvo govori o 6000 mrtvih, Ukrajinci trdijo, da je umrlo več kot 50.000 ruskih vojakov.
Na drugi strani je Ukrajina izvedla več valov mobilizacije in ima na bojnem polju številčno premoč. Prav tako je prejela veliko vojaške in finančne pomoči z zahoda, njeni pripadniki pa se usposabljajo v članicah Nata, predvsem v Veliki Britaniji.
Glede na poročila s fronte, ki jih objavljajo ruski vojaki na Telegramovih kanalih, je ena od večjih težav ruske vojske tudi slab stik višjih poveljnikov z razmerami na fronti. Ti naj bi se večino časa, namesto z bojevanjem, ukvarjali z birokracijo in izpolnjevanjem različnih poročil in dokumentov. O tem priča tudi izpoved enega od vojakov, ki se bori na območju doneške oblasti. "Tovariš se je ustavil pri poveljniku čete in bil presenečen nad tem, koliko papirjev je treba izpolnjevati v vojni. Ni časa za boj." V nadaljevanju opisuje dan poveljnika svoje čete. "Zbudi se zjutraj, zglasiti se mora na poveljstvu, kjer najprej dolgo čaka v vrsti. Potem je znova uro in pol na poti, v pisarnah preživlja kalvarije. Njegova četa se medtem bori. Po vrnitvi mora izpolnjevati in tiskati obrazce, potem se prebija skozi beležke s seznami vojakov. Začne tipkati, vendar ne zaključi vsega pravočasno, ker mora na večerni sestanek, kamor odrine uro prej. Ta sestanek traja dodatno uro. Na sestanke prinesejo sezname vojakov, ki imajo mladoletne otroke, ki potem dobijo razna darila in finančne kompenzacije. Sledi pot nazaj in novi interni sestanki, poročila in postavitev nalog. Luči ugasnejo ob dveh zjutraj, naslednji dan vse ponovijo."
Vojak vse skupaj vidi kot sabotažo bojnih operacij. "Od zgoraj poslane okrožnice hromijo normalno vodenje vojne. Žal ... Ponavljam, ob takem kupu papirjev se poveljnik čete nima časa boriti ali biti na položaju. Obstaja tveganje, da vas sovražnik ubije ali ujame med delom z dokumenti."
Kot piše novinar Komsomolske Pravde, ki je bil na terenu z ruskimi enotami v Limanu, vojsko hromi slaba komunikacija med različnimi enotami. "Nihče ne ve, kaj se dogaja na sosednjem položaju. Ko prosiš za topniško podporo prek zapletenega sistema sporočanja, zelo dolgo ni odziva, ko pa pride, pa so naše tarče že zdavnaj na drugih položajih." Za umik iz Limana ruski časnik krivi premajhno število vojakov in napake poveljnikov, ki so organizirali obrambo. "Veliko vlogo pri porazu je odigral pozen prihod rezerv, pomanjkanje koordinacije med enotami na terenu in manko sodobne obveščevalne opreme."
Na ruski državni televiziji so se medtem pojavile pobude, da "se enkrat za vselej preneha z laganjem na vseh ravneh," zato je morda v zelo kratkem pričakovati val zamenjav na položajih v vojski, morda pa tudi na drugih področjih, kot ocenjujejo nekateri zahodni analitiki. Zamenjave vojaškega poveljstva so se medtem že začele. Kot poroča CNN, naj bi zamenjali vsaj dva vojaška komisarja, v Habarovskem Kraju in belgorodski oblasti. Slednjemu grozi celo kazenski pregon.
Ozemlje pod ruskim nadzorom se krči
Po podatkih Inštituta za preučevanje vojne (ISW) je Rusija v prvem valu napada osvojila okrog 119.000 kvadratnih kilometrov ozemlja, kar je petina celotnega teritorija Ukrajine. Kot ugotavljajo, je Rusija sedaj prvič zares v defenzivi, možnost, da osvoji celoten Lugansk in Doneck pa so sedaj vse bolj oddaljene.
Analiza CNN, ki se sklicuje na podatke ISW, ugotavlja, da so zaradi vojaški porazov oblasti v Moskvi nenadoma organizirale referendume v štirih okupiranih regijah. Referendume so sicer ruske oblasti napovedovale že prej. Tako je bilo govora o referendumih že v avgustu in začetku septembra. Petkova napoved iz Kremlja, da ob napad na novopriključena območja tretiran kot napad na Rusijo, povečuje skrbi pred eskalacijo spopada, poroča CNN.
Ameriški medij je analiziral napredovanje ruskih sil v Ukrajini in obseg zasedenih ozemelj. V prvih petih dneh je torej Rusija popeterila velikost območja, ki ga je imela pod nadzorom na predvečer vojne. Za primerjavo, območje v velikosti 119.000 kvadratnih kilometrov znaša približno eno Bolgarijo in pol Slovenije. Nato se je Rusija umaknila iz okolice Kijeva, a teritorialne izgube kompenzirala z zavzetjem velikega dela oblasti Zaporožje ter celotnega Luganska.
Med majem in začetkom avgusta so se njene ozemeljske pridobitve zmanjšale na med 200 in 1400 kvadratnih kilometrov mesečno, razkriva analiza. Do 26. septembra pa je v primerjavi z začetkom aprila neto pridobitev ozemlja znašala le še 1000 kvadratnih kilometrov, kar je približno skupna velikost občin Kočevje in Ilirska Bistrica.
