Dve leti vojne smo povzeli v fotografijah, ki še bolj nazorno pokažejo (ne)smisel vsega. Ki opominjajo na to, da se za vojaškimi operacijami, zemljevidi premikov na fronti in osvo(bo)jenih ozemelj skrivajo tragične usode ljudi. In to običajno navadnih smrtnikov, ne tistih, ki sedijo v udobnih stolih Kremlja ali Vrhovne rade ...
Ruska invazija v Ukrajino se je začela 24. februarja 2022, s številnimi zračnimi napadi po vsej državi še pred zoro.
Napredovanje ruskih kopenskih enot je bilo bliskovito in v zgolj nekaj tednih so zasedli obsežna območja v Ukrajini in dosegli predmestja Kijeva.
Harkov na severu države so zasuli s točo izstrelkov, na jugu so prišli vse do Hersona, obkolili so Mariupol.
Toda Rusi so naleteli na močan ukrajinski odpor in plejado logističnih težav. Odsotnost jasnega cilja ruske vojske - Putin je sprva poudarjal denacifikacijo in demilitarizacijo Ukrajine - se je odrazila na slabi motivaciji njihovih vojakov, ki jih je pestilo tudi pomanjkanje zalog in streliva.
Tega je Ukrajini skupaj s sodobnim orožjem priskrbel Zahod, do konca leta 2022 se je zemljevid razporeditve sil na tleh zelo preoblikoval.
Rusiji ni uspelo zavzetje Kijeva, popolnoma so se umaknili tudi s severa države. Od takrat pa se je na bojišču le malo spremenilo, so spomnili pri BBC-ju. Frontna črta se je zacementirala na vzhodu Ukrajine.
Nedavni padec Avdijivke predstavlja največjo spremembo na več kot 1000 kilometrov dolgi fronti, odkar so ruske sile maja lani zavzele Bahmut.
Toda tudi mesta, v katerih je ukrajinskim silam uspelo obdržati nadzor, so plačala visok davek. Denimo mesto Kramatorsk v regiji Doneck, v katerem je pred vojno živelo več kot 147.000 ljudi, je zapustila polovica prebivalcev. Vsaj nekaj denarja in življenja mestu prinaša le znatna prisotnost ukrajinskih vojakov, ki so tam nameščeni, ali pa preko Kramatorska potujejo na vzhodno fronto.
Obstreljevanje je terjalo visok davek tudi med tistimi, ki so napade preživeli. Življenja mnogih vojakov, pa tudi nedolžnih civilistov, nikoli več ne bodo enaka.
Ko se je ukrajinski vojak Vitalij Khroniuk med ruskim raketiranjem vrgel na tla in si zaščitil glavo z rokami, si ni delal utvar. Vedel je, da lahko zdaj zdaj umre in v tistem trenutku je obžaloval le eno: da nima otroka.
Direktorica kijevske klinike za oploditev Halyna Strelko svojih skrbi za prihodnost ukrajinskega naroda ne skriva: "Nihče o tem ne govori, a ko bo enkrat vojne konec, bomo imeli resen demografski problem. Zdaj se še vsi pretvarjajo, da je vse v redu." Ena od rešitev je shranjevanje semenske tekočine, ki je za vojake brezplačno.
Vse več ukrajinskih vojakov se tako odloča za shranjevanje semenske tekočine, ki bi jo njihove žene lahko uporabile, če se s fronte ne bi vrnili. Strelkova zelo nazorno opiše učinkovitost: "Samo z eno shranjeno dozo bi lahko zanosila polovica Kijeva."
