Lidijo so iz železarne Azovstal po dveh mesecih rešili šele pred kratkim. Lidija ni njeno pravo ime, njena prava identiteta ostaja skrita, ker se boji, da bi ogrozila svoje starše, ki so še vedno v Mariupolu.
Po nekaj dneh na varnem je še vedno zelo dezorientirana in prestrašena. Pravi, da je potrebovala teden dni, preden je lahko s komer koli govorila o svoji situaciji. Novinar, ki se je pogovarjal z njo, je zapisal, da je njen obraz utrujen in bled, njene oči pa so polne groze – ki izgine le, ko začne govoriti o tem, kako je njen evakuacijski konvoj končno dosegel cilj.
Kako se je pravzaprav sploh znašla v jeklarni? "Delala sem v tovarni in vedela sem, da ima posebej opremljene bunkerje za zračne napade. 6. marca, ko so bombardiranja postala prehuda, sva se z možem odločila, da prav tam poiščeva zavetje. Vedela sva, da je varno. Ampak mislili smo, da bomo tam le nekaj dni. Na koncu smo bili dva meseca."
Koliko ljudi je tam poiskalo zavetje, ne ve: "Zadnjih nekaj tednov se nihče več ni ukvarjal s štetjem."
Sprva so bunker pogosto zapuščali: "Na začetku smo lahko zunaj hodili dalj časa, ko pa so se bombardiranja začela krepiti, smo zunaj samo kuhali. Od približno 20. aprila pa nismo več hodili ven."
Hrana je hitro postala težava: "V bunkerjih so bile zaloge, ki so jih tja spravili upravitelji tovarne. A ni jih bilo veliko – le za nekaj dni. Bunkerji so bili zgrajeni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko si nihče ni mislil, da bodo ljudje tam ostali dolgo. Na voljo so bile pločevinke, voda, piškoti in konzervirano meso. Da bi hrana trajala dlje, smo iz vsega kuhali juho. Na začetku so prišleki sicer s seboj prinesli hrano, odeje in topla oblačila. Niso pa vsi delili hrane. Nekateri so jedli pod svojimi odejami. Vsak je drugačen."
Zanikala je navedbe Rusije, da so ukrajinski vojaki civiliste prisilili, da so ostali v Azovstalu: "Z možem sva večkrat odšla in se vrnila v bunker, dokler je bilo še mogoče. Ko pa so se začela močna bombardiranja, smo morali ostati v bunkerju. Včasih so prišli vojaki. Prinesli so sladkarije za otroke. Povedali so nam, da lahko prosto gremo ven, hkrati pa so nas opozorili na intenzivno bombardiranje."
Težava je bilo tudi pomanjkanje zdravil: "Ranjenih sicer ni bilo, so pa bili ljudje, ki so potrebovali zdravniško pomoč. Sama imam krvno bolezen in vsak dan potrebujem injekcije, vendar mi jih nihče ni mogel prinesti. Bili so tudi ljudje, ki so potrebovali redne injekcije inzulina, a jih niso mogli dobiti. Nek moški je imel tako močno bolečino v roki, da bi potreboval zdravila proti bolečinam. Vso noč je kričal."
Kdaj bo prišla rešitev, niso vedeli: "Prišli so naši vojaki in nam povedali, da imamo pet minut časa, da zberemo svoje stvari in gremo ven, da nas evakuirajo. Tisti, ki so imeli pripravljene nahrbtnike, so vstali in odšli. Pojma nimam, koga so odpeljali v Doneck ali Rusijo. Ko smo prišli ven, so nas pozdravili ljudje iz ZN in Rdečega križa. Rekli so nam, da smo na varnem in da nihče ne bo streljal na nas. Ko so nas razporedili, smo lahko izbirali, kam želimo iti."
Kje je mesto, kjer so potekala razporejanja rešenih v skupine, ni povedala, prav tako ni razkrila, kaj se je dogajalo med tem postopkom: "O tem ne želim govoriti."
Kaj bo storila zdaj, še ne ve: "Najprej želim počivati."
