Črna vreča številka 43 iz zapora Olenivka

26-letni Oleksij Kisilišin je leta 2016 zapustil bataljon Azov in obalo istoimenskega morja ter si življenje ustvaril v Kijevu, kjer je lani v jahalnem klubu spoznal Viktorijo Skliar. Toda ko se je letos pozimi napetost med Ukrajino in Rusijo začela stopnjevati, so skrbnika živali in aktivista poklicali nazaj. Dva tedna pred začetkom ruske invazije se je vrnil v domači Mariupol, pristaniško mesto na jugu Ukrajine, ki se je nato prvo znašlo na udaru.  

Mariupolski borci so se po več tednih srditih bojev zatekli v bunkerje jeklarne Azovstal, kjer so ostali vse do konca maja, ko je iz Kijeva prišel ukaz o predaji. Ruski vojaki so jih zajeli kot vojne ujetnike.

Minutni klici, nato pa vesel glas

Skliarjeva je v intervjuju za Associated Press povedala, da sta se med obleganjem Mariupola slišala vsak dan, dokler Rusi niso obkolili še jeklarne.

Nato se ji je iz ujetništva spet redno oglašal, vendar noben klic ni trajal dlje kot minuto. Oleksij je bil vedno redkobeseden, na vprašanja, kako mu gre, je kratko odgovarjal "v redu" in "znosno je". Nekega dne pa je Viktorija prejela drugačen klic. Glas njenega fanta je bil vesel. "Dejal je, da ga bodo nekam odpeljali. Upal je na izmenjavo ujetnikov," se spominja, kako se je že poigraval z mislijo, kakšno bo njegovo življenje na svobodi.  

Prepoznala je tetovaže na enem izmed trupel

Ko ga je naslednjič zagledala tri tedne pozneje, pa je bil mrtev. Njegove tetovaže je namreč prepoznala na fotografiji trupel, ki so jo po eksploziji v Olenivki, v kateri je bilo na ducate zapornikov, konec julija objavile lokalne oblasti. Ležal je na tleh, napol razgaljen, poleg njega je bilo v vrsti še osem drugih trupel.

Ampak Viktorija je videla le njega: "Nisem jokala. Vse solze sem izjokala že takrat, ko so bili ujeti v Azovstalu. Moja prva misel je bila, da moram truplo nekako dobiti nazaj," pove, kako si je že od prvega trenutka želela dostojno pokopati svojega ljubljenega, saj ni želela, da konča v enem izmed množičnih grobišč.

Obrnila se je na Mednarodni Rdeči križ, jim povedala za objavljeno fotografijo in za njegovo ime, saj je upala, da bi lahko oni pomagali. Toda odgovorili so ji, da morajo počakati na uraden seznam zapornikov in na dogovore politikov, preden lahko pomagajo pri vrnitvi posmrtnih ostankov.

Viktorija meni, da so Oleksija v Olenivko, kjer bi počakal na izmenjavo ujetnikov, prepeljali na dan njunega zadnjega pogovora ali kmalu pozneje. Od Rdečega križa je izvedela, da naj bi bil res del naslednje izmenjave. Septembra sta Rusija in Ukrajina izvedli obsežno izmenjavo vojnih ujetnikov, fotografije so prikazovale močno shujšane, vendar nasmejane obraze, toda Viktorijinega srčnega izbranca ni bilo med njimi, njegovo pot v svobodo je preprečila eksplozija.

Vrnitev domov v črni vreči

Namesto tega se je v Ukrajino verjetno vrnil šele sredi oktobra, v eni izmed črnih vreč, označenih z besedo "Olenivka". Kijevu je bilo izročenih več kot 60 trupel, čeprav je bilo uradno število mrtvih v eksploziji 53. Sorodniki ukrajinskih vojakov so prispevali svoje DNK-vzorce, da bodo preiskovalci lahko poskušali ugotovili identiteto vseh v vrečah. Za prepoznavo Oleksija je vzorec prispeval njegov oče Oleksander, ki je bil prav tako vojni ujetnik, vendar je on izmenjavo dočakal.

Vodstvo zapora in ruski uradniki so sporočili, da je v eksplozija v Olenivki terjala 53 življenj, tako zapornikov kot uslužbencev zapora, še 75 pa jih je bilo ranjenih. Na seznamu žrtev, ki ga je objavila Moskva, je Kisilišin zaveden pod številko 43. Kaj se je pravzaprav zgodilo v tem zaporu, še vedno ni jasno.

Državi se za razdejanje v poslopju še vedno medsebojno obtožujeta. Kijev pravi, da so ruski vojaki v Olenivki mučili zapornike, ki so bili žrtve eksplozije, z njo pa so želeli zakriti sledove svojega ravnanja. Dan pred eksplozijo naj bi prav borce iz bataljona Azov premestili v ločeno krilo zapora, ki ga je nato razneslo. Moskva pa trdi, da je stavbo napadla ukrajinska vojska, ki je želela zagotoviti, da ukrajinski vojni ujetniki med zaslišanji ne bi nazadnje razkrili preveč informacij. Sprožili so preiskavo napada in zatrdili, da so na kraju našli delce raketnega sistema HIMARS, ki jih Ukrajini dobavljajo ZDA.

Državi sta se avgusta zedinili, da bo dogajanje v Olenivki preiskala tudi misija Združenih narodov, vendar so njeni predstavniki pred nekaj dnevi sporočili, da ni "ustreznih varnostnih zagotovil", da bi se naloga lahko začela.

Želi si grob v zemlji, ki jo je branil

Da bi počastil spomin na svojega sina, namerava Oleksander, ki dela za nevladno organizacijo UAnimals, zagotavljati podporo zavetiščem za živali, da bi tako nadaljeval delo, ki mu je Oleksij posvetil življenje.

Starejši Kisilišin in Viktorija se o Oleksiju ne pogovarjata veliko: "Tako in tako ga več ne moreva dobiti nazaj," se rjavolaska spominja, kaj ji je enkrat dejal tast. Vseeno pa upa, da ga bo nekega dne lahko pokopala: "Boril se je za svobodne ljudi svobodne države, branil je Mariupol, svoje mesto. Bil je bojevnik in pravico ima biti pokopan v zemlji, ki jo je branil," zaključuje.