"Obstreljevali so nas vsak dan. Ne želim lagati glede tega, ampak to je bila toča izstrelkov na vsako zgradbo. Mesto je bilo metodično zravnano z zemljo," pripoveduje Volodimir Nazarenko, namestnik poveljnika bataljona Svoboda, ki ima tako kot Azov skrajnodesničarske korenine, nato pa je postal del ukrajinske nacionalne garde. "Spremenili so ga v požgano puščavo," dodaja.
Takrat je bil Severodoneck poleg Lisičanska še edino večje mesto v ukrajinskih rokah v regiji Lugansk, kjer so proruski separatisti razglasili samooklicano ljudsko republiko.
Ko je 24. junija iz Kijeva prišel ukaz o umiku, so bili Ukrajinci obkoljeni s treh strani, utrdili so se v industrijski coni okoli kemične tovarne Azot, kjer so se skrivali tudi civilisti. "Notranja moč naših fantov je omogočila, da smo mesto branili do zadnjega trenutka. Boriti pa so se morali v nečloveških pogojih. Če je nekje na Zemlji obstajal pekel, je bilo to v Severodonceku," pravi vojak iz Nazarenkovega bataljona Artem Ruban.
'Realnost je drugačna od lepih prizorov na televiziji'
Oba sogovornika sta sicer v pogovoru za Associated Pres (AP) izrazila prepričanje, da bo Ukrajincem uspelo povrniti vso izgubljeno ozemlje. Medtem pa so nekateri drugi vojaki z omenjeno tiskovno agencijo delili bolj pesimistične zgodbe. Zaradi svojih izjav se niso želeli izpostaviti tudi s priimkom, zato so objavili le njihova osebna imena.
Oleksij, ki se je proti proruskim separatistom boril že leta 2016, je tokrat s fronte prišepal. Ranjen je bil v mestu Zolote, ki je prav tako padlo v ruske roke. "Na televiziji prikazujejo lepe prizore s frontne črte, brate v orožju, solidarnost, toda realnost je precej drugačna," zmajuje z glavo. Njegov bataljon je v nekaj tednih ostal brez streliva, nenehno obstreljevanje pa je ukrajinskim borcem nazadnje preprečilo, da bi sploh lahko vstali iz strelskih jarkov. Po njegovem mnenju niti dobava orožja z Zahoda ne bo spremenila poteka vojne.
Prejšnji mesec je eden izmed svetovalcev predsednika Volodimirja Zelenskega dejal, da vsak dan izgubijo med 100 in 200 mož, toda Ukrajina še vedno ni uradno sporočila, koliko vojakov je izgubila od začetka invazije. Oleksij je dejal, da je njegova enota v prvih treh dneh bojevanja izgubila 150 ljudi, veliko jih je izkrvavelo. "Zaradi neprekinjenega bombardiranja smo ranjence lahko evakuirali le ponoči, včasih pa smo morali čakati tudi po dva dni," pripoveduje. "Poveljnikov ne zanima, če si psihično zlomljen. Če ti srce še vedno bije, če imaš roke in noge, moraš nazaj," pove.
Nova bojišča so najtežja
41-letna poveljnica voda Marija se je vrstam ukrajinske vojske po rojstvu hčerke in delu v odvetniški pisarni pridružila leta 2018. Kot pravi, je raven nevarnosti in težavnosti v veliki meri odvisna od tega, kam je enota poslana in kako dostopne so oskrbovalne poti. Fronte črte, ki obstajajo že od začetka konflikta s proruskimi separatisti leta 2014, so bolj statične in predvidljive, medtem ko so bojišča, ki so nastala po začetku februarske ruske invazije v Ukrajino, čisto drug svet.
Kajenje marihuane in posttravmatske stresne motnje
Dva vojaka, ki sta spregovorila za AP, sta nekdanja pisarniška delavca iz Kijeva brez predhodnih izkušenj v boju. Na frontno črto so ju poslali takoj, ko sta končala osnovno urjenje. Kot pravita, sta bila priča "grozni organizaciji" in"nelogičnim odločitvam", veliko ljudi v njunem bataljonu se sploh ni želelo boriti. Eden od njiju je priznal, da vsakodnevno kadi marihuano: "Sicer ne bi zdržal, to je edini način, da se lahko spopadam z vsem tem."
28-letni učitelj iz Slavjanska je priznal, da si nikoli ni predstavljal, da se bo boril za svojo državo. Bojišče je opisal kot popolnoma drug svet, z drugačnim sistemom vrednot in s čustvenimi viški ter dnom. Svetlo plat predstavlja tesno prijateljstvo s soborci, vendar se fantje soočajo tudi z ekstremno izčrpanostjo, tako psihično kot fizično, kažejo pa tudi simptome posttravmatske stresne motnje. "Težko je živeti pod nenehnim stresom, s pomanjkanjem spanja in podhranjenostjo. Na lastne oči videti mrtve, ranjene, z odtrganimi udi," priznava. A vseeno vztraja, da motivacija za obrambo domovine ostaja: "Kdo bo branil moj dom in družino, če ne jaz?"
Oči so zdaj prazne
V Slavjansku je stal tudi center, kamor so se vojaki lahko vsaj malo umaknili pred strahotami z bojišča. Ob začetku vojne ga je postavila 43-letna plesna koreografinja Tetjana Himion. Spominja se, kako je tam srečevala tako vojaške specialce in izkušene veterane kot neizkušene civiliste, ki so čez noč oblekli uniformo: "Prvič, ko pride, se široko smehlja, morda je celo nekoliko sramežljiv. Naslednjič so njegove oči prazne. Prestal je pekel in zdaj je drugačen."
