91-letna Anna Abrosimova je v času izpada elektrike ta teden padla in si poškodovala nogo. Preveč je šibka, da bi lahko zbežala kam bolj na varno, pravi, da jo je vsakič, ko se spusti noč, strah. "Živim v nočni mori," je povedala, medtem ko je stala na hodniku svojega čistega, urejenega stanovanja v prvem nadstropju, poroča Skynews.
Ruski raketni napadi na električno in vodno infrastrukturo so domove ljudi, kot je njen, spremenili v vojno fronto, toda Anna, ki živi s svojo odraslo vnukinjo, pravi, da je odločena preživeti. Na svoj hodnik je shranila steklenice vode, lonce juhe pa je zavila v odeje, da bi ostali topli.
"Nujno želim dočakati zmago in videti, kako je vsega konec," je rekla in dodala, da je minilo že skoraj eno leto, odkar je ta "bandit" (Putin) začel vojno. "Ali ga ni sram," se je vprašala. Povedala je, da je bil njen mož, s katerim sta bila poročena 59 let in je umrl pred več kot desetletjem, Rus. Spomnila je, da sta bili Rusija in Ukrajina včasih (v Sovjetski zvezi) zaveznici. "Putin je prišel na oblast in kaj počne zdaj? Hoče Ukrajino. Ne bomo mu dovolili. Če bi bila mlajša, bi se šla borit!" je odločena.
"Hujši od Hitlerja"
Anna je dejala, da je bilo trpljenje, ki ga je sprožila ruska invazija, celo hujše od grozot, ki jih je njena država prestala med drugo svetovno vojno, ko je bila še otrok. "Hujši so od Hitlerja. Hitler, Bog mi odpusti, da bom to rekla, je bil tujec, toda Rusi so kot naši ljudje," je dejala.
"V drugi svetovni vojni je bilo težko, očeta so ubili, ostali smo samo jaz, mlajši brat in mama. Težko je bilo, a ne tako kot zdaj," pripoveduje. Povedala je, da je po obsežni invaziji že večkrat prišlo do izpadov električne energije, a da je v zadnjih tednih postalo veliko hujše in nepredvidljivo.
Njena vnukinja čez dan dela, toda če ni elektrike, se ne more vrniti domov. Rusi so se na energetsko in vodno infrastrukturo spravili v namernih napadih s taktiko, da bi Ukrajincem v času, ko prihaja zima, zatrli voljo po uporu. "Seveda me skrbi. Želim si, da bi imela elektriko," je rekla Anna. "Težko je, a nočem umreti. Želim počakati na mir."
Da bi dobila vodo, se je mama zatekla k taljenju snega
V drugem stanovanju v bližini se mlada mamica in njena dva otroka, petletni Viktor in dveletna Anna, prav tako prilagajajo tej novi realnosti izpadov elektrike in vode, poleg grožnje raket. V sredo in četrtek so bili tudi oni brez elektrike ali tekoče vode, vendar so ju nazaj dobili v petek.
"Če ni elektrike, se vseeno počutiš, kot da se lahko malo prilagodiš," je povedala 32-letna Miroslava Babčenko, a dodala: "Ko pa smo ostali brez vode, je postalo zelo neprijetno. Še posebej si, ko imaš male otroke, želiš ves čas umivati roke, to je zelo težko." Ta teden se je zatekla k taljenju prvega letošnjega snega, da je dobila vsaj vodo, primerno za pranje. Čeprav si želi ostati v Kijevu, se bo, če se razmere še poslabšajo, preselila v svojo počitniško hišo zunaj prestolnice.
"Moj brat je v prvi bojni liniji. Pravi, da ne smemo biti žalostni in da moramo uživati življenje, saj so tam, da smo lahko mi srečni," je rekla in opazovala svojo hčerko, kako se kobaca naokrog in igra z rdečim balonom v obliki srčka. "Sebe ne vidim kot vojakinje, ampak v Ukrajini imamo rek: 'Kaj je tvoja moč? Ukrajinec sem' in na to sem ponosna," je še povedala.
