Ubil devet in ranil 12 mladih. Na sodišču: 'Ne vem, kaj me je obsedlo'

Srbski Kurir piše, da je obtoženi Uroš Blažić v sodni dvorani sedel s sklonjeno glavo, da bi končno izrekel kakšno sožalje družinam, katerih otroke je pobil. Kot so izvedeli, je Blažić danes priznal kaznivo dejanje, v svoj zagovor pa naj bi dejal le, "da ne ve, kaj ga je obsedlo tisti dan".

Odvetnik oškodovancev Stefan Stefanović, je dejal, da po današnjih nevšečnostih, ko se vse oškodovane družine zaradi premajhnega prostora v sodni dvorani niso mogle udeležiti predobravnavnega naroka, obstajajo neuradne informacije, da bo naslednje sojenje potekalo v največji sodni dvorani Palače pravice v Beogradu.

Naslednji narok je razpisan za 21. avgust, ko bo sledila glavna obravnava, glede na to, da se je predobravnavni narok končal danes.

"Dokazi so bili predstavljeni danes. Kar zadeva obtožene, je bila to le kratka, uvodna izjava. Obtoženi Uroš Blažić je skoraj v celoti priznal krivdo, izrazil določeno vrsto obžalovanja in izjavil, da ne ve, kaj ga je obsedlo. Obtoženi Radiša Blažić (oče Uroša Blažića) pa se je izrekel za nedolžnega," je še povedal Stefanović in dodal, da so bili danes v sodni dvorani le štirje oškodovanci.

Nezadovoljni, jezni, razočarani, hkrati pa žalostni in zlomljeni od bolečine – tako pa bi lahko opisali starše, ki so na krvavi dan izgubili svoje otroke, so danes zapisali pri Kurirju.

Na tokratno obravnavo je najbolj čustvena prišla Mirjana Stevanović, mati umorjenega mladeniča Nemanje iz Malega Orašja, ki ni mogla krotiti čustev, ko jima je paznik povedal, da se lahko le nekaj ljudi s seznama udeleži sojenja. Glasno je zajokala.

"Želim iti gor in videti tistega zlikovca, ki je ubil mojega otroka! Zakaj se igrate z nami?" je spraševala paznico. 

Mirjana Stevanović je že pred tem za Kurir podala pretresljivo izpoved, v kateri je med drugim povedala, kako ji je umrl sin, pa tudi, kako se počuti po izgubi otroka. "21 let sem bila mati enega otroka, 4. maja pa sem to nehala biti. Dan mi nekako mine, noč sploh ne, upam, da bo sin prišel, da bo prišel k mami. Ni zdravila, ni tolažbe in ni upanja, da bo čas zacelil to rano. Mojega Nemanjo je zadelo šest nabojev, živ je bil skoraj dve uri, pogovarjal se je z očetom in mano, nato pa sva bila v tisti čakalnici v smederevski bolnišnici, od koder sva naslednje jutro prišla kot starša, ki sta izgubila otroka."