Osrednja točka predsedniškega ukaza je sekcija 230 v zakonu o komunikacijski spodobnosti iz 1996, v kateri je določeno, da tehnološka podjetja niso založniki vsebin, ki jih uporabniki objavljajo na njihovih platformah. Zaradi tega tudi niso pravno odgovorna zanje, kar v praksi pomeni, da Facebook ali Twitter ne moremo tožiti niti za tiste objave, ki morda kršijo zakonodajo. Čeprav jim ni treba uredniško preverjati milijone objav, pa jih sekcija hkrati pooblašča, da "v dobri veri" odstranijo ali omejijo objave, za katere menijo, da so "obscene, nespodobne, opolzke, pokvarjene, pretirano nasilne, napadalne ali drugače sporne".
Tehnološki velikani so pograbili predvsem prvi del sekcije, saj je pri nastajanju novih platform prevladala ekonomija pozornosti, ko negujejo in manipulirajo pozornost uporabnikov in jo prodajajo najboljšemu ponudniku. Tako kot formula "solze, sperma, kri" poganja klike na mnogih spletnih straneh, (politični) spopadi in draženja prinašajo viralnost na družbenih medijih. Z naraščanjem vpliva teh se stopnjujejo tudi kritike, da ne opravljajo klasične uredniške naloge bdenja nad vsebino, posebej sovražnim govorom in širjenjem neresnic. Toda pobude po večjem nadzoru se klešejo z opozorili, da brisanje sporočil in prepoved objavljana posegata v pravico do svobode govora.
Prvi Twitterjev trol
Oba velikana, Facebook in Twitter, že dolgo previdno tipata po tankem ledu, po eni strani trdita, da sta zasebni podjetji, ki dajeta uporabnikom možnost komuniciranja in nista odgovorni za vsebino, ki jo uporabniki ustvarjajo. Po drugi strani skušata val kritik zaradi spornih objav ublažiti z ukrepi, kot je Facebookov nadzorni svet, v katerem bo 40 neodvisnih članov bdelo nad posegi v objave uporabnikov. Twitter je nekoliko bolj odločen pri brisanju spornih čivkov, odrekli so se tudi prihodkom od političnega oglaševanja. Prav mešanje politike in družbenih medijev je najbolj eksplozivna zmes, previdni šef Facebooka Mark Zuckerberg je lani na zaslišanju pred kongresom dejal, da "ne bodo preverjali izjav politikov", saj razmislek o njih prepuščajo volivcem.
To je bil morda tudi odziv na stopnjevanje pritiska z ameriške desnice, da v tehnoloških velikanih prevladuje liberalen pogled na svet in da skušajo utišati predvsem konservativne glasove. Zuckerberg je tako na vrsti večerij z vplivnimi konservativci skušal ublažiti skrbi o posegih v svobodo govora. Tudi Bele hiše oziroma Trumpa ne skrbi objavljanje neresnic in nespodobnosti, saj je sam eden največjih proizvajalcev obeh. Še zdaleč ni prvi politik z receptom za demagoško zlorabo (družbenih) medijev, toda za pripadnika bejbibum generacije je izjemno spreten pri uporabi modernih oblik komuniciranja. Po besedah kolumnistke New York Timesa Kare Swisher je "najboljši Twitterjev trol v zgodovini, res je dober pri tem, kar počne, le da je večina tega nizkotna".
Za Trumpa je Twitter izjemno orodje, bere ga 80 milijonov sledilcev, kar mu daje gorjačo, s katero hkrati vlada in vodi nenehno volilno kampanjo. Predsednik nima nikakršnega moralnega filtra med glavo in prsti na telefonu, svoje sledilce prepričuje, naj "ne verjamejo dokazom pred lastnimi očmi", ampak "dnevnim obrokom dezinformacij, mržnje in hujskanja", kot je predsedniško čivkanje označil John Cassidy iz New Yorkerja. Po njegovih besedah možnosti za ponovno izvolitev predsednika pet mesecev pred volitvami visijo na njegovi zmožnosti, da popravlja zgodovino, ustvarja diverzije in sramoti svoje politične nasprotnike ter kritike. Zato je bila odločitev Twitterja, da njegovim trditvam o volilnih prevarah doda opozorilo sledilcem, naj sami preverijo, kaj je res in kaj ne, toliko večji udarec zanj.
Pljuvanje v lastno skledo
Odziv je še bolj pokazal različna pogleda šefa Facebooka in prvega moža Twitterja Jacka Dorseya na vlogo njunih platform. Zuckerberg se je na oznako Trumpovih tvitov odzval z besedami, da zasebna podjetja ne bi smela biti "razsodnik o resnici na spletu". Dorsey je odgovoril, da bodo "še naprej opozarjali na nepravilne in sporne informacije o volitvah po svetu" in "priznali ter sprejeli napake, ki smo jih naredili". Po njegovih besedah niso razsodniki o resnici, pač pa opozarjajo in dajejo dodatne informacije, tako da lahko uporabniki sami presodijo resničnost spornih izjav. Zuckerberg je morda tudi hotel preprečiti, kar je v četrtek priletelo iz Bele hiše.
Predsedniški ukaz namreč spodbuja Zvezno komisijo za komunikacije, naj na novo določi pomen sekcije 230 in kako ta ščiti tehnološke velikane. Zvezna komisija za trgovino pa naj razmisli o ukrepih proti platformam, ki "omejujejo govor na način, neskladen z njihovimi javnimi zagotovili o takšnih praksah". Bela hiša je hkrati ustanovila nov svet, ki bo preučil obtožbe o cenzuri na podlagi političnih prepričanj, zvezne agencije pa bodo morale premisliti o vlaganju denarja v oglaševanje na družbenih medijih. Ni še čisto jasno, kakšne bodo posledice ukaza, saj se je mnogo pravnikov odzvalo, da predsednik nima pooblastil za spremembo razlage zakonodaje.
Hkrati analitiki ugotavljajo, da bi uresničitev ukaza prisilila tehnološke velikane, naj začno bolj skrbno preverjati vsebine objav, kar bi pomenilo še več posegov v tiste, ki presegajo meje. Kar pomeni tudi Trumpove tvite. "Ironija je, da je Donald Trump velik koristnik sekcije 230, saj platforme brez imunosti, ki jo zagotavlja, ne bi tvegale pravne odgovornosti kot gostitelji njegovih laži, klevet in groženj," meni Kate Ruane, pravna svetovalka organizacije Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU). Celo voditelj Neil Cavuto, ki je očitno na konservativni in provladni televiziji Fox News prevzel vlogo glasu razuma, je dejal, da so predsednikove izjave, ko je med drugim omenjal celo možnost zaprtja Twitterja, šokantne.
Prevare kot izgovor za nižanje udeležbe
Cavuto je dejal, da sploh ni šlo za cenzuro, ampak preverjanje resničnosti izjave predsednika, ki je bila napačna. Trditev, da "milijone ’ilegalcev’ oddaja volilne lističe, kar preprosto ne drži. Ne gre za dilemo levega ali desnega pogleda, gre za napačno dejstvo ... Nekateri so dejali za popolno laž," je opozoril. Trump kljub temu vztrajno širi lažen alarm o volilnih prevarah, ki naj bi se zgodile. Zadnje čase je osredotočen na glasovanje po pošti, ki ga mnoge zvezne države želijo razširiti zaradi previdnosti ob pandemiji koronavirusa. To po trditvah predsednika odpira vrata za hude volilne goljufije.
Te so njegova priljubljena tema vedno, ko zaostaja v anketah. Že pred štirimi leti je ves čas opozarjal nanje, po nepričakovani zmagi je obtožbe omenil samo še na tiste zvezne države, kjer je izgubil. Tako še vedno rad pove, da so pred štirimi leti v New Hampshire od drugod z avtobusi vozili ljudi, ki so glasovali proti njemu (ne drži). Kalifornija je po njegovem demokratska samo zaradi nedokumentiranih priseljencev, ki volijo, kljub temu da nimajo državljanstva (ne drži). Prevare naj bi bile tudi razlog, da je Hillary Clinton prepričljivo zmagala po številu oddanih glasovnic (podprlo jo je skoraj 2,9 milijona več Američanov).
Toda študije kažejo, da so volilne prevare v ZDA zelo redke, preiskave odkrivajo le posamične primere. V 2016 so našli štiri, pri čemer sta bili vsaj dve v korist republikanca. Celo posebna komisija Bele hiše, ki jo je Trump nastavil, da bi razkrila goljufije na voliščih, ni našla ničesar omemb vrednega, preden jo je predlani razpustil. Večjih poskusov goljufij skoraj ni, zadnjega so pred dvema letoma odkrili v Severni Karolini, ko je pomočnik republikanskega kandidata za kongres od volivcev zbiral glasovnice za glasovanje po pošti in jih pogosto izpolnil v korist kandidata. Analize so pokazale, da to najbrž ne bi vplivalo na končni rezultat, a so volitve vseeno razveljavili.
Volilni strokovnjaki so soglasni, da je ameriški sistem nadzora dovolj dober, da prepreči poskuse množičnih prevar, ki bi lahko vplivali na rezultate. Največ možnosti zanje je res pri glasovanju po pošti, toda pet zveznih držav, kjer na ta način opravijo večino glasovanj, se sooča z zelo malo goljufijami. Med peterico je trdno republikanski Utah, toda predsednik ga nikoli ne omeni v svojih kritikah. Predvsem zaradi tega, ker ga v resnici volilne goljufije ne zanimajo. Te so predvsem del republikanske strategije, da čim bolj omejijo dostop volivcem do glasovalnih skrinjic. Večja udeležba namreč o pravilu nagradi demokrate, hkrati pa so posegi desnice usmerjeni predvsem na skupine, ki po tradiciji glasujejo proti njim.
KOMENTARJI (143)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.