Virus osvobaja ameriško delavsko dno

Iskanje novih zaposlenih je vse bolj mrzlično. Letalske družbe so morale odpovedovati lete, ker niso imele dovolj osebja, da bi lahko skrbelo za potnike. V eni od vej razvejanega McDonald'sa so morebitnim pekom pleskavic obljubljali 50 dolarjev (42 evrov) že samo za to, da pridejo na pogovor za službo. Prav gostinstvo najbolj občuti hudo pomanjkanje delovne sile, postrežba je počasnejša, osebje ves čas nekoliko na trnih. Včasih nenadoma izginejo v kuhinjo, ker je v ozadju nekdo znova jezno zabrisal predpasnik in odkorakal domov. In Američani domov odhajajo množično.

Aprila je odpoved dalo kar 2,8 odstotka zaposlenih, rekord v ZDA, maja po začasnih podatkih urada za delovno statistiko (BLS) še vedno visokih 2,5 odstotka. Najbolj očitno se s tem soočajo v gostinstvu, kjer je aprila in maja odšlo kar 5,7 odstotka zaposlenih, ter v trgovinah (4 odstotki). Ponekod to počno skupinsko, v Lincolnu v zvezni državi Nebraska je devet (od trinajstih) zaposlenih v restavraciji verige Burger King zaradi težavnih delovnih razmer družno odkorakalo in za sabo pustilo napis "Vsi smo dali odpoved. Oprostite za sitnosti". Podobno se je zgodilo v Filadelfiji, kjer so se zaposleni naveličali tlake v verigi Chipotle. V kraju Eliot v zvezni državi Maine je prekipelo trem od štirih zaposlenih v prodajalni verige Dollar General, ob odhodu so vrata prelepili s sporočili, da jih plačajo premalo za preživetje in da "bo kapitalizem uničil državo ... zakaj bi garali za vas, če ljudi ne plačaš, da bi lahko živeli."

Hitro širjenje koronavirusa in lanska nenadna ustavitev gospodarstva sta močno zarezala v odnos Američanov do dela, posebej v najslabše plačanih službah. Ko so oblasti na vrhuncu okužb in ob zdravstvenih sistemih na robu razpada ustavile javno življenje, je okoli 2,5 milijona zaposlenih v gostinstvu ostalo brez dela in zaslužka. Nekateri so se odselili, drugi so se preusmerili v drugačne kariere, mnogi ostajajo doma in skrbijo za otroke ali druge od pomoči odvisne družinske člane. Veliko pa si jih je priseglo, da se ne vrnejo na delovna mesta, ki slovijo po nizkem plačilu in težkih delovnih pogojih. Pandemija je le še poudarila takšne globoke sistemske težave panoge.
 

Epidemija tesel

"Nismo priča pomanjkanju delavcev, pač pa prenizkim plačam," je prepričana Saru Jayaraman, ki na Univerzi Kalifornije vodi Raziskovalno središče za delo v prehrambeni industriji ter predseduje skupini Ena poštena plača za dvig minimalnih plač delavcem z napitninami. V ZDA namreč za vse zaposlene, ki pri svojem delu dobivajo napitnine, na zvezni ravni velja posebna minimalna plača (2,75 dolarja oziroma 2,30 evra na uro), precej nižja od za ZDA že tako nizke zvezne minimalne plače (7,25 dolarja oziroma 6,10 evra na uro). "Restavracije so bile pred pandemijo same po sebi nezdravo delovno okolje, med kuhinjo in prednjim, strežnim delom so bile velike razlike v plačah, okolje je bilo prežeto z alkoholizmom in zlorabami drog. Ljudje so živeli na robu revščine, iz ure v uro so delali skoraj brez pravic in zagotovil," Jayaramanova opisuje razmere.

Poleg tega so morali že prej vsak dan potrpežljivo prenašati grobe in sitne goste. Po ponovnem odprtju gostinskih lokalov so se ti vrnili še bolj nestrpni. Njihovi jezni izbruhi so postali tako strupeni, da sta lastnici restavracije v Cape Codu, Brandi Felt Castellano in Regina Felt Castellano, po enem od izpadov, v katerem so mladega zaposlenega spravili do solz, prek družbenega omrežja Facebook razglasili, da za en dan zapirata vrata, zaposleni pa si bodo oddahnili z "dnevom prijaznosti". Kar je sprožilo spletni val podobnih pritožb drugih gostincev. "Reči, ki jih slišimo, bi na televiziji morali prekriti s piskanjem. Vedno so se našli osorni neotesanci, toda to presega vse, kar sem videla v dvajsetih letih," je za New York Times dejala Brandi Felt Castellano. In tovrstne zlorabe označila kar za "svojevrstno epidemijo".

Pri tem so nekatere pritožbe posledica spremenjenih navad po dobrem letu hranjenja in pitja doma. Dale Venturini, ki v zvezni državi Rhode Island predseduje združenju podjetij gostinstva in turizma, pravi, da so se v enem od barov otepali obtožb gosta o prevari, ker naj bi mu postregli koktajl brez alkohola. Šele po temeljitem pogovoru o recepturi je postalo jasno, da si je gost doma pripravljal mešanico s trikratnim odmerkom žganic. "Toda takšni nesporazumi prav lahko postanejo zelo neprijetni in grozeči," opozarja Venturinijeva, zato so v združenju sprožili kampanjo Prosim, bodite prijazni. "Ljudi skušamo spomniti, da se trudimo po vseh močeh z viri, ki so nam na voljo. A imajo precej manj potrpljenja." Težava je, ker so priča začaranem krogu – ker je osebja premalo, je to na robu vzdržljivosti, zato ob izbruhih gostov še toliko lažje odložijo predpasnike in odidejo ter še poglobijo težave
 

Pobesnele stranke

Mnogi nekdanji zaposleni so se za takšen korak odločili še toliko lažje, ker so ob izdatnih pandemijskih nadomestilih za brezposelnost dobili več denarja kot prej ob garaškem delu brez zaščite. Lamar Cornett ga je po dvajsetih letih dela v restavracijah Kentuckyja prvič v življenju imel dovolj, da ga je nekaj lahko dal celo na stran za prihranke. In začel razmišljati ali ni napočil čas, da se izkoplje iz kuhinj in najde zaposlitev, ki ponuja takšna razkošja, kot sta zdravstveno zavarovanje ali plačan dopust. Podobne misli se podijo po glavah mnogih drugih njegovih sotrpinov, pri čemer tudi višja plačila ne bi potolažila njihovega nezadovoljstva, je pokazala nedavna raziskava med zaposlenimi v gostinstvu. Kar polovica tistih, ki so dali odpoved, je v njej dejala, da se na staro delovno mesto ne bi vrnili "za noben denar".

Pandemija je poglobila njihove težave tudi zaradi izbruhov bistroumnežev, ki niso hoteli razumeti takšnih temeljnih pravil, kot je obvezno nošenje zaščitnih mask v zaprtih prostorih. V časih, ko je bilo dovoljeno le prevzemanje naročil, so se že tako nasršeni gostje znašali nad blagajničarkami. Ker je veliko zaposlenih latino porekla, so bili deležni plohe rasističnih žaljivk. V Oklandu v Kaliforniji je pobesneli možakar v McDonald'sovi McDrive restavraciji začel vpiti na 19-letno Mario Resendiz, da mu "nobena mehiška psica ne bo ukazovala, kaj naj počnem", ker mu je povedala, da mora po pravilih nositi masko. Nato je med kričanjem novih žaljivk zlezel iz vozila in ji prisolil zaušnico ter začel grabiti za vrat. Podobne težave so imeli tudi trgovci, ki so skušali iz trgovin nagnati umneže brez mask. V Michiganu je zaradi tega umrl varnostnik, ki je žensko poslal iz trgovine, ker si ni želela nadeti maske, kasneje pa se je vrnil njen sin in ga ustrelil, ker naj bi užalil njegov mater.

Lajšanje ukrepov je nekoliko omililo tovrstne napetosti, toda odločitev vse več lastnikov restavracij v New Yorku, da bodo skozi vrata spuščali le še cepljene goste, bo brez dvoma sprožila nove izbruhe jeze. Poleg tega se za podoben korak odločajo tudi po drugih delih ZDA, zato lahko pričakujemo nove incidente. Tako stroga politika (še) ne pride na misel korporacijskim verigam s hitro prehrano, toda nove razmere jih silijo, da ob pomanjkanju delovne sile to skušajo privabiti z višanjem plač. Maja je povprečna plača za zaposlene, ki niso na vodstvenih položajih, prvič presegla 15 dolarjev na uro (12,6 evra). Če je bilo to včasih cilj sindikalnega gibanja in zahteva na številnih protestih, sedaj verige same ponujajo višje plače. Celo pregovorno varčen McDonald's, ki sedaj že začetnikom ponuja od 11 do 17 dolarjev (9,3 do 14,3 evra) na uro. "Vsi so me spraševali samo 'Kdaj lahko začneš?'," je 17-letni Sterling Baumgardner za javno radijsko mrežo NPR opisal, s kakšno lahkoto je zamenjal eno verigo za drugo in pri tem svojo urno postavko nemudoma zvišal za tri dolarje (2,5 evra).
 

Vladno zaledje

Nenadno izobilje pa je le navidezno. Ekonomistka Jeannette Wicks-Lim z univerze Massachusettsa ugotavlja, da je za delovna mesta v gostinstvu značilno "izjemno dolgo obdobje nizkih plač," zato sedaj delavci samo nadomeščajo izgubljena leta mezdnega garanja. Skozi zgodovino so bila to najmanj zaščitena delovna mesta, ki jih je bilo zelo težko organizirati v sindikate, saj so bila preveč razdrobljena med različne delodajalce. Poleg tega so bili takšni poskusi vedno tarča agresivne protisindikalne politike delodajalcev. Sedaj imajo delavci prvič po več kot dveh desetletjih moč, da se lahko slabim pogojem uprejo z odpovedjo, ponekod kar s skupinskimi odhodi z dela. Tudi po besedah zgodovinarjev je to eden redkih trenutkov v sodobnih ZDA, ko ima prekarna delovna sila takšen vpliv. "Drug očitni primer je 2. svetovna vojna, ko je vlada ljudem namenila še več plačil. Tudi takrat so jim ta tako kot sedaj omogočila iskanje boljših služb," ugotavlja Nelson Lichtenstein z Univerza Kalifornije v Santa Barbari.

Lichtenstein pri tem misli na pomoč za nezaposlene ter pomoč, ki jo je zvezna vlada namenila Američanom. Lani so nezaposleni dobili dodatnih 600 dolarjev (dobrih 505 evrov) zvezne pomoči na teden, letos se je dodatek znižal na 300 dolarjev (slabih 253 evrov) na teden, v začetku septembra se bo iztekel. Konservativni politiki so nemudoma začeli trditi, da zvezna vlada demokratskega predsednika Joeja Bidna Američanom plačuje ležanje na kavčih in z javnim denarjem kupuje njihove glasove. Nekateri republikanski guvernerji so šli celo tako daleč, da so predčasno ukinili zvezno pomoč nezaposlenim, čeprav zveznih držav ni stala niti centa. "Pretirana" pomoč je "delavce spodbujala, da ne iščejo dela," je oznanil guverner ne ravno bogatega Missourija Michael Parson, ko se je v imenu svojih volivcev odrekel tovrstni bogatiji. Toda njegovi načrti, da jih bo na ta način prisilil k iskanju zaposlitev, stojijo na trhlih temeljih.
 

Trhli temelji kavč teorije

Po analizi podjetja Gusto, ki se ukvarja s plačnim računovodstvom za manjša in srednja podjetja, ducat konservativnih držav, kjer so odrekli dodatno pomoč Washingtona svojim nezaposlenim, ni občutilo pričakovanega uravnoteženja trga dela. Razmere na njem ostajajo tudi pri njih zelo podobne zveznim državam, kjer niso uporabili tako drakonskih prijemov. "Predčasno ukinjanje dodatne pomoči naj bi pospešilo gospodarsko rast, toda podatki kažejo, da tovrstni ukrepi niso prinesli želenih učinkov," je pojasnil ekonomist v Gustu Luke Pardue. Guvernerjem je položil na srce, da "če želijo dolgoročno, stabilno okrevanje, če želijo hitro okrevanje, predčasna ukinitev pomoči ni bila čudežno zdravilo." Ob tem je sicer opozoril, da so to zgodnji podatki in zajemajo le nekaj prvih tednov po ukinitvi pomoči. Toda Teksas in Missouri, ki sta med prvimi nezaposlenim odrekla pomoč, sta sredi julija zabeležila največjo rast njihovega števila.

Tudi vse več drugih analiz zavrača "kavč teorijo", da državna pomoč spodbuja lenarjenje. Ekonomist Arindrajit Dube z Univerze Massachusettsa v Amherstu tako ugotavlja, da že iztek 600 dolarjev pomoči ni imel opaznega učinka na zaposlovanje. In če štirje od desetih nezaposlenih sedaj od države dobijo več denarja, kot so ga v prejšnjih službah, je to bolj znak obupnih plač na dnu ameriških plačnih razredov kot pa socialne razsipnosti. Kar kaže, da je strah pred okužbo precej večji ne-motivator pri iskanju služb. Spomladi je okoli štiri milijone ljudi kot razlog, da ne iščejo dela, navedlo pandemijo. Kar se ujema s podatki, da je največje pomanjkanje delavcev prav v panogah z največ stika med ljudmi. To posredno potrjuje tudi analiza podjetja Gusto, po kateri so se ljudje za iskanje nove službe lažje odločali v tistih zveznih državah, kjer je več cepljenih. Zato bi bilo bolje, če bi guvernerji "poskrbeli za večjo precepljenost, namesto da režejo pomoč," svetuje Pardue.

Izbruh novih različic, kot je sedaj delta, bo skrbi znova poglobil, hkrati lahko prinese ponovno uvajanje družbenih omejitev, kot je denimo šolanje na daljavo. Tudi slednje naj bi bolj pomembno vplivalo na trg dela kot državna pomoč, saj morajo starši najti poceni varstvo za otroke ali ostati doma z njimi. Še več, po raziskavah Dubeja je predčasno ukinjanje državne pomoči mogoče povezati s povečevanjem stiske za družine. V zveznih državah s trdo socialno politiko je namreč zaznal povečanje pritožb ljudi, da ne zmorejo več plačevati računov. Nekdanja voznica za Uber Kristen Adkins iz Teksasa je za televizijsko mrežo CBS dejala, da je predčasna ukinitev zveznega dodatka v Teksasu zanjo pomenila še hitrejše podiranje domin. 36-letnica sedaj včasih spi pod mostovi, stigma brezdomstva pa jo ovira tudi pri iskanju dela. "S pomočjo bi imela streho nad glavo, bolj stabilno življenje. Lahko bi si plačala avtobus za vožnjo po mestu." Zato guvernerja Teksasa Grega Abbotta sprašuje: "Ljudje ne morejo plačati računov, kako komur koli pomagate, če mu vse vzamete?"
 

Bleščeči okraski

Zanesljivejša socialna varnostna mreža omogoča, da iskalci zaposlitve lažje poiščejo službo, ki jim bolj ustreza, ugotavlja David Cooper, analitik iz liberalne mnenjske organizacije Inštitut za ekonomsko politiko (EPI). "Pomoč nezaposlenim delavcem omogoča, da čakajo na boljše ponudbe in boljše delovne pogoje. Prvič po devetdesetih imajo moč, da zahtevajo boljše plačilo. Da najdejo zaposlitev, ki jim bo omogočila kariero, ne samo plačevanje računov," je dejal za časnik Vice. Toda delodajalci se skušajo izogniti dolgoročnim zavezam za višja plačila, zato svoje ponudbe pogosto zavijajo v bleščeč papir, kot so denar za prihod na razgovor za službo, zajetni začetni dodatek za njen sprejem, brezplačna kosila. Amazon je novozaposlenim v skladišču v bližini New Yorka ponudil kar 3.000 dolarjev (dobrih 2500 evrov) začetnega dodatka, če so sprejeli delo v določenih izmenah in pričeli pred 1. avgustom.

"Delodajalci so pametni. Ne želijo vzpostaviti stalnih višjih standardov, zato ponujajo bonuse, zastonj kosila, plačilo izobraževanja. Kar koli, le da jim ni treba za stalno zvišati plač," meni zgodovinar Lichtenstein. Cooper pa je prepričan, da so dolga leta namenoma in s spodbujanjem zase primernih politik s kampanjami razžirali vpliv delavcev in njihova pričakovanja, kaj lahko dobijo od delodajalcev. V zadnjih štirih desetletjih se je tistim na dnu plačne piramide vztrajno zmanjševala kupna moč njihovih plač, imeli so vse manj bonitet ter vse slabše urnike. Podjetja so jih silila k podpisu pogodb s konkurenčnimi klavzulami, ki so jim tudi za mesece preprečevale iskanje boljših služb pri konkurentih. Delavci s slabimi plačami pa si ne morejo privoščiti denimo pol leta čakanja brez dohodkov za malenkost boljšo ponudbo. Kar je predsednik Biden v začetku julija skušal preprečiti z izvršnim ukazom, ki naj bi konkurenčnost povečal tudi pri zaposlovanju z močno omejitvijo takšnih klavzul.
 

Porušena razmerja

Razmišljanje o štirih desetletjih razžiranja pravic delavcev se ujema z ugotovitvami Larryja Elliotta iz časnika The Guardian, da je pandemija načela približno toliko staro prevlado avstrijske šole ekonomije v politiki. Ta temelji na idejah Friedricha Hayeka o omejenih pristojnostih vlade, curljanju denarja od premožnih k revnim, prosti trgovini in nizkih davkih. Sedaj se Bela hiša znova ozira h kejnezijanstvu in posegom države na trgu, pandemija pa je vladi omogočila, da upraviči tako obsežne ukrepe. Zagovornikom neoliberalne šole se še bolj ježijo lasje ob anketah, ki kažejo, da ima le še 42 odstotkov mladih (od 18. do 24. leta) Američanov pozitivno mnenje o kapitalizmu, več kot polovica (54 odstotkov) pa negativnega. Hkrati jih je 52 odstotkov naklonjenih socializmu, negativno mnenje o njem ima le še 44 odstotkov mladih.

Seveda je treba razumeti, da so tovrstni pojmi pri Američanih precej svojevrstni, saj si večina s socializmom ne predstavlja kolhozov, podržavljenih tovarn in planskega gospodarstva, pač pa bolj evropski socialdemokratski model pravičnejše družbe. Posebej, ker je ameriška v tem času postala gospodarsko kričeče neenakopravna. Lani je povprečni direktor v petsto največjih ameriških podjetjih zaslužil 15,5 milijona dolarjev (13 milijonov evrov) letno. Kar je 299-krat več od povprečne plače zaposlenih. To razmerje je bilo pred dobrimi štiridesetimi leti skoraj desetkrat manjše, vodilni so v povprečju zaslužili 31-krat več od delavcev.

Lawrence Mishel in Jori Kandra iz EPI trdita, da sedanji zaslužki direktorjev pogosto temeljijo na poslovnih praksah (kot so krčenje števila zaposlenih, najemanje zunanjih izvajalcev, ustavljanje pobud za sindikalno organiziranost ...), ki neposredno ali posredno znižujejo plačilo in priložnosti navzdol v plačni piramidi. To je še bolj očitno na njenem dnu. Razlika med letno plačo direktorja največje ameriške verige trgovin Walmart (lani je dobil 22 milijonov dolarjev oziroma 18,5 milijona evrov) in povprečno plačo zaposlenih ( 22.000 dolarjev oziroma 18.540 evrov) je tisočkrat več. Česar ne more upravičiti nikakršno pametovanje o ustrezni nagradi za trdo delo in modro vodenje ali o učinkoviti spodbudi zanju. 
 

Pišonje gredo na morje

Američani se že dolgo zavedajo, da so ameriške sanje izsanjane in da sistem deluje predvsem za najbolj premožne in povezane. Le da ob vseh rdečih krpah, s katerimi jim mahajo pred očmi tako na desni (orožje, vera, splav, tujci ...) kot na levi (beli privilegij, sovražni govor, spolna identiteta, razformirajmo policijo ...), pogosto težko vidijo jedro svojih težav. Nejevoljo so prek volilnih skrinjic tudi pokazali, na levici je prej obrobni senator, ki že leta in leta rožlja z dialektiko razrednega konflikta, postal junak mladih in ikona njihovega zasuka k delavskem boju. Desni odgovor na populizem Bernia Sandersa je bil Donald Trump, poslovnež, ki uteleša vso nemoralnost zlorabe vseh in vsakogar za osebne interese, a so si ga izbrali kot hkratni simbol upanja v zasuk in kot prst v ozadje desne politične elite. 

Zato morda niti ni čudno, da je šele najhujša pandemija v zadnjih sto letih najprej razgalila, da ljudje na delavskem dnu, zaposleni v industriji hitre prehrane, "nimajo nikakršne zaposlitvene varnosti, nimajo zdravstvenega zavarovanja, niti niso upravičeni do takšnega zavarovanja prek državnega zavarovanja za revne," ugotavlja Patricia Campos Medina, izvršna direktorica Delavskega inštituta na univerzi Cornell. Potem pa jim je prvič po dolgem času dala moč, da se pogajajo o svojem položaju. Tudi tako, da množično odhajajo drugam. "Dogaja se velik premik, kako ljudje vidijo svoja delovna mesta in kaj delavci in potrošniki pričakujejo od industrije," trdi Campos Medinova. 

V času, ko najbogatejši Zemljan leti v vesolje, medtem ko si na trdih tleh na vse kriplje prizadeva, da se njegovi zaposleni ne bi sindikalno organizirali in zaslužili kakšen dolar več, se zdijo primerne besede dr. Neleta Karajlića:

"... dok su Pišonju unosili u hitnu
on ugleda mjesec iznad sebe i reče
'Bože, kako neki mogu gore,
a ja i Žuga ni na more'."*

( *"Ko so Pišonjo nosili v rešilec,
 je videl mesec iznad sebe in rekel, 
bog, nekateri pridejo tja gor, 
jaz in Žuga pa niti na morje"). 

Ameriški delavci bi radi na to simbolično morje, koronavirus pa jim je ob vsej svoji moriji nepričakovano ponudil karto do tja. Vsaj za eno poletje.