'To je igra in navadno sranje. 52 jih je izpustil, 53 zaprl. Staro meso je zamenjal za novo'

"Nobenih novic ni. Sodišče razmišlja, v katero smer pa ni znano. 30 dni imajo, da sprejmejo odločitev, ki jo bodo nato poslali pravosodnemu ministru in nam," pravi Gnjot, s katerim smo govorili po obravnavi, na kateri so še enkrat predstavili argumente proti izročitvi. 

"Zdaj lahko samo še čakam. Še naprej tudi zbiramo mednarodno podporo. Pismo podpore je doslej podpisalo 750 znanih osebnosti iz sveta ter 70 znanih osebnosti iz Srbije."  Takšna podpora ga je presenetila. "Res sem vesel in hvaležen. To pomeni, da ima tudi samo eno človeško življenje veliko vrednost. In to me navdaja z upanjem in opominja, zakaj sem se pravzaprav uprl diktaturi. Dejstvo je, da sem imel izbiro. Lahko bi sedel doma in si rekel, saj ne gre zame, politika z menoj nima zveze. Jaz sem umetnik, to ni moje delo. Ampak mislim, da se nisem zmotil."

Tudi zato – ne glede na vse, ničesar ne obžaluje. "Ne, če bi bilo treba, bi vse ponovil še enkrat."  

Več o tem, česa ga obtožuje beloruski režim, lahko preberete v spodnjem članku. 

Lukašenko je sicer pred dnevi ravno pomilostil 30 političnih zapornikov. Novica je odmevala v svetovnih medijih, Gnjot pa ima o njej svoje mnenje. "To je samo igra in navadno sranje. Imamo statistiko Lukašenkovega početja v zadnjih mesecih. 52 jih je izpustil, 53 pa zaprl. Staro meso je zamenjal za novo. Tako, da se v resnici ni nič spremenilo." 

Prav tako ni povsem jasno, ali so ti ljudje dejansko na svobodi in kje so. Tabor, ki nasprotuje Lukašenkovi vladavini, namreč navedb režima ne more neodvisno preveriti. "Informacije o teh ljudeh je skoraj ne mogoče najti, ker so prestrašeni, njihovi svojci in prijatelji v Belorusiji so v stalnem stanju šoka, ker živijo v enem velikem zaporu, zato nihče ne želi govoriti." 

Analitiki menijo, da skuša Lukašenko z izpustitvami političnih zapornikov nekoliko izboljšati svojo podobo v očeh mednarodne javnosti. Da mi mu to v praksi kakor koli pomagalo, Gnjot dvomi. "Ne, zagotovo ne. V Belorusiji imamo okoli 1500 političnih zapornikov, vsaj za toliko jih vemo. Zdaj pa izračunajte, koliko odstotkov predstavlja izpustitev petdesetih. Ko gre za veliko sliko – nič. Seveda se borimo za vsako življenje, vsakdo, ki preživi, je pomemben, ampak v resnici diktator le trguje z ljudmi, meče drobtinice. Izpustiti bi moral vse. Ampak z diktatorjem se seveda ne da pogovarjati. V celi zgodovini ne boste našli primera, ko je bilo z diktatorjem mogoče komunicirati. Še noben nor diktator ni postal demokratičen voditelj." 

Lukašenko sicer namerava na volitvah prihodnje leto ponovno kandidirati. "To je bilo povsem pričakovano, čeprav je noro. Človek je samooklicani predsednik že trideset let, prihodnje leto, ko bodo "volitve", jih bo 31, želi pa še dodatnih pet, torej 36 let tega režima."  

Pa recimo, da se Lukašenku kaj zgodi, da morda celo umre ... "Upajmo!" vzklikne sogovornik. Ali ima koga iz svojega kroga, ki bi ga nadomestil? "S skoraj 100-odstotno gotovostjo bi rekel, da ne. Tudi če pogledamo zgodovino, diktatorji praviloma niso imeli zaveznikov, ki bi jih lahko zamenjali, če je to potrebno. Od Hitlerja do Gadafija."

Novega vala protestov pred volitvami tokrat ni pričakovati. "Proteste, kot so se odvijali 2020, je danes nemogoče pripraviti. Lukašenko je spremenil zakone, zaprl veliko ljudi, veliko pa jih je v strahu zapustilo državo. Neodvisnih medijev ni več, prav tako ni več nobene neodvisne civilne družbe, niti sindikatov ali združenj denimo študentov ali športnikov. Imamo pa "seznam ekstremistov" z več kot 4000 organizacijami. V očeh lastnih oblasti so Belorusi očitno najbolj ekstremističen narod na svetu."  

Na seznamu je vsakdo, ki kar koli reče proti režimu. Težava je že, če le prebere spletno objavo kakšnega oporečnika. "Če si torej ogledate objavo na mojem Instagramu, uporabljate ekstremistični vir in ste ekstremist."  

Je torej pošteno reči, da bo imela Belorusija dejanske možnosti za spremembe šele po Lukašenkovi smrti, da je vmes postalo že kar dejstvo, da bo dosmrtni diktator? "Vse tako kaže. Evropski politični pritisk ni dovolj. Žal je "super šibek". Evropska politika igra igro, ki ne prinaša rezultatov. Izrazijo nestrinjanje z režimom, ko pa pogledate gospodarske številke, pa vidite, da se ni nič spremenilo. Lukašenko še vedno dobiva denar preko trgovine z razvitim svetom. In na oblasti ga drži prav denar. Ne gre si torej zatiskati oči, da ga finančno podpira samo Rusija, ker še daleč ni edina, tukaj je še denar iz EU in to je žalostno."

Za podpornike proevropske smeri Belorusije je to razočaranje. "Žal imamo na ta račun več žalostnih šal. Recimo – kaj bi se moralo zgoditi, da bi bila Evropa "samo zaskrbljena, bolj zaskrbljena, zelo zaskrbljena ali globoko zaskrbljena". Na žalost, ko gre za EU, večinoma ostane pri zaskrbljenosti. Evropa ima v zvezi z Lukašenkom "velike skrbi", a denarni tok teče brez težav. In to je realnost, ob katero smo trčili. Čeprav, ko se sprašujejo, kako naj ga prisilijo, da bo bolj demokratičen, je odgovor resnično enostaven. Nehajte trgovati z njim. Samo zares nehajte. Ampak žal gre vedno samo za denar."

Zato je uporniško gibanje v Belorusiji danes precej drugačno: "Najboljša možna oblika protesta v Belorusiji trenutno je, da sedite doma in ne naredite ničesar. Te volitve je potrebno ignorirati in poskušati preživeti. Kdor je v zaporu ali taborišču ne more storiti ničesar. Treba je mirno čakati boljše čase, to je edina strategija preživetja."  

Ob tem pa je - tudi za vse izven Belorusije, pomembno, da ne pozabijo, kako je Lukašenko prišel na oblast. Pred tridesetimi leti je namreč beloruska javnost podprla povsem drugačnega Lukašenka. "Takrat je bila v državi zapletena situacija. Ni nam pretila diktatura, ampak vrnitev v komunizem. Sovjetska zveza je razpadla, ljudje pa so se bali vrnitve sovjetskih časov. Ampak na tistih volitvah je bil en kandidat, ki je trdil, da naj bo Belorusija komunistična država, drugi pa je vztrajal, da Belorusija sploh ni država, ampak da naj bo ruska regija. Torej dva katastrofalna scenarija za ljudi, ki so želeli biti svobodni. In tako je mlajši politični krog opozicijo tem načrtom našel v Lukašenku, ki je bil takrat star 40 let in je predstavljal mladost in svobodo. Tako da nihče ni pričakoval, da se bodo stvari obrnile tako kot so se. Ko je pridobival na moči, je porušil vse demokratične strukture."  

"Imam  Lukašenkov oglas iz njegove kampanje leta 1994, ki pravi "obdobje 70-letnih politikov je končano". No, danes je sam 70 let star diktator. To je zelo pomembna zgodba za vse o tem, kako se lahko nekdo v 30 letih spremeni v krvoločnega diktatorja, če mu le omogočite dovolj moči, da lahko izrazi svojo resnično osebnost."