
V ameriških tehnoloških velikanih so že marca gubančili čela, ko je Bela hiša za članico zvezne komisije za trgovino (FTC), ki se ukvarja z varovanjem konkurenčnosti in zaščito potrošnikov, predlagala mlado pravnico Lino Khan. Ta je bila namreč znana po svojih ostrih stališčih do kopičenja moči podjetij, v poslanskem domu v kongresu pa je pomagala pri pisanju poročila, ki je bilo zelo kritično do poslovnih praks štirih spletnih mogotcev, Amazona, Appla, Facebooka in Googla. Ko je senat sredi junija s podporo senatorjev z obeh političnih polov potrdil njeno imenovanje, jo je predsednik Joe Biden nemudoma posadil ne čelo komisije, v štabih velike četverice pa so zvonili alarmi.
Sredi tedna je Amazon že zahteval, naj se Khanova izloči iz preiskav o njihovem omejevanju tekmecev. "Če bi me pred meseci vprašali, ali bi lahko nekdo kot Khanova prišel v FTC, bi rekel 'mogoče'. Če pa bi me vprašali, ali bi lahko predsedovala komisiji, bi vas vprašal 'Ali ste čisto zmešani?'," je zasuk v Washingtonu označil Matt Stoller, avtor knjige Goliati: Stoletna vojna med močjo monopola in demokracijo (Goliath: The 100-Year War Between Monopoly Power and Democracy).

Razsutje idealov
Opozorila, da tehnološka podjetja postajajo premočna in preveč vplivna, se krepijo že leta. Ameriška vlada je že 1998 skušala pristriči peruti Microsoftu, ko je ta v že pozabljeni vojni spletnih brskalnikov pokopal Netscape. Obtožbe o ustvarjanju monopola so skoraj razkosale podjetje, a je to nato samo potonilo v ozadje, ko ni zmoglo slediti eksploziji spletne ekonomije, družbenih omrežij in mobilne telefonije. Prav primer tehnološkega dedka iz Redmonda je hkrati argument tistega krila ekonomistov in politikov, ki je prepričan, da so vladni posegi s predpisi drag in škodljiv proces ter da naj svoje delo raje opravijo sile trga.
Toda kritiki takšnega pogleda opozarjajo ne le na skoraj monopolno moč največjih tehnoloških podjetij, pač pa na njihovo vse večjo politično moč. Ta se kaže tudi pri do sedaj uspešnem izogibanju strožjim predpisom in nadzoru. V oči prav tako bodejo njihovo skoraj nebrzdano zbiranje osebnih podatkov in posegi v zasebnost ter vztrajno razžiranje demokracije, ki jo povzročajo njihove poslovne prakse.
Podobno razpoloženje že dolgo razjeda Evropsko unijo, pri čemer si politiki v Bruslju lažje dajo duška, saj stara celina močno zaostaja pri razcvetu svoje spletne industrije. Na vzhodni strani Atlantika so 2018 udarili z zaostrenimi pravili za zaščito zasebnosti, nato je prišla na vrsto serija zakonov za omejevanje protikonkurenčnih praks. Tako na ravni Unije, kjer meč vihti podpredsednica Evropske komisije Margrethe Vestager, ki je prej tehnološke velikane v precep jemala kot komisarka za konkurenčnost, kot tudi na ravni posameznih držav.

V ZDA niso tako hiteli. Nekdanji predsednik Barack Obama je še jeseni 2016 "pripeljal Silicijevo dolino v Washington", kot so rekli njegovi mešanici festivala in tehnološke konference na trati Bele hiše. Prvemu digitalnemu predsedniku, ki je takrat še skoraj nedolžna družbena omrežja izrabil za skok iz obrobja v središče ameriškega političnega življenja, je sledil prvi tviteraški predsednik, ki je dokazoval, kako hitri prsti na spletu razgalijo vso človeško plitvino. Če se je Obama še ponosno družil z Billom Gatesom (Microsoft) in Markom Zuckerbergom (Facebook), sta danes oba skoraj politično strupena. Kopičenje političnega nelagodja je lani udarilo po vrhu četverice Amazon, Apple, Facebook in Google, ko so na julijskem kongresnem zaslišanju ure skušali umiriti skeptična vprašanja članov poslanskega odbora za konkurenčnost (temu je svetovala prav Khanova).
V tem času se je po besedah Alexis Madrigal iz časnika The Atlantic razsula zamisel o spletu kot nadnacionalnem, individualističnem, skoraj nenadzorovanem in brezplačnem prostoru. Tega obvladuje nekaj gromozanskih podjetij, ki v zameno za "zastonj" storitve katalogizirajo in analizirajo življenje vsakega uporabnika in ga prodajajo najboljšemu ponudniku. Avtoritarni režimi ga lahko odrežejo od sveta in obvladujejo s svojimi pravili in cenzuro. Kot je pokazal Edward Snowden, ga za orodje nadzora uporabljajo vsi režimi, tudi demokratični. Postal je izvrstna izstrelitvena ploščad za napade na demokratične procese ter sejanje strahu in mržnje. Gojišče za strupene trole in papagajske bote ter poligon za brušenje algoritmov, ki skušajo uganiti želje uporabnikov, a jih potiskajo v vse bolj ločene mehurje enakonemislečih.
Ob tem zasuku so se ob vsakem novem razkritju neetičnih praks v nemilost potapljali nekdanji junaki Silicijeve doline. Zvezde na nebu napredka so se kazale, enako korporacijsko neusmiljenost, kot denimo stari naftni velikani ali vojaški dobavitelji, na njihove voditelje se je vse bolj lepila podoba roparskih železničarskih baronov iz 19. stoletja.
Slaba volja z leve in desne
Lotila se jih je levica iz demokratske stranke, tradicionalno nezaupljiva do moči korporacij, svojo pozornost pa je od Wall Streeta preusmerila tudi na tehnološke velikane. "Čas je, da se premaknemo iz starega kalupa, ki ščiti podjetja in njihovo uporabo naših podatkov, ne pa ljudi," je poslanec Frank Pallone, demokrat stare šole iz New Jerseyja, napovedal nove prijeme. Izražali so jih demokratski predsedniški kandidati, najbolj odločno senatorka Elizabeth Warren, ki je v imenu "ohranitve ravnotežja moči v naši demokraciji, pospeševanja konkurenčnosti in zagotavljanja, da bo naslednja generacija tehnoloških inovacij tako silna, kot je bila zadnja", zahtevala razbitje velikanov na manjše, neodvisne enote. Digitalne trge z letnim prometom več kot 25 milijard dolarjev pa bi razglasila za servisne platforme in njihovim lastnikom prepovedala poslovanje na njih. Kar bi denimo pomenilo, da Apple ne bi smel prodajati svojih aplikacij v spletni trgovini AppStore, ali pa Amazon lastne blagovne znamke na svoji spletni tržnici. Za razliko od neoliberalnih kritikov primer Microsofta vidi v povsem drugačni luči – ne kot nepotreben poseg oblasti, pač pa kot protimonopolno delovanje, ki je odprlo pot spletnim podjetjem, kot sta Google in Facebook.

Jezni so tudi konservativci, ki se sicer z vsemi štirimi upirajo vladnim posegom na trgu. Njihov gnev poganja prepričanje, da so podjetja vzbrstela na akademskem humusu zahodne obale, menda prežetem z usedlino hipijevskih idej in levičarsko ideologijo, zato naj bi se nalezla tovrstnega razmišljanja. Tako naj bi bila polna v levo usmerjene delovne sile, ki ne samo prezira konservativna politična stališča, ampak jih namenoma cenzurira ali celo preganja. Izgon Donalda Trumpa s Twitterja in Facebooka, nato pa umik dostopa do obrobnega družbenega omrežja Parlor (kamor so prestopali najbolj zagreti na desnici) iz spletnih trgovin, sta samo utrdila takšno prepričanje.
"Danes so se naprednjaški politiki, Wall Street, mediji, akademija, Hollywood in profesionalen šport postavili na stran izjemno bogatih tehnoloških kartelov. Španovija s tehnološkimi velikani je politično koristna in finančno donosna," je v konservativnem ameriškem tabloidu New York Post zapisal komentator Victor Davis Hanson. Tudi on se opira na podobo roparskih poslovnih mogotcev s preloma 19. in 20. stoletja, ki so ustvarjali velike železničarske, bančne, naftne kartele, nato pa z dobički kupovali politike, nadzirali pretok informacij in uničevali konkurenco. "Nekateri so jih primerjali s hobotnicami, ki s svojimi lovkami dušijo svobodo ... Te vrednote 19. stoletja so danes poročene z levičarskim totalitarizmom 20. stoletja iz dela 1984 Georga Orwella, napaja pa jih neposredni doseg interneta v 21. stoletju," je prepričan Hanson.
Premik od cen k moči
Strah, da bo nova "elektronska hobotnica" zadušila svobodo razmišljanja in govora "v vse bolj nesvobodnih ZDA", ker so se naprednjaške sile, ki so pometle z roparskimi baroni 19. stoletja, spečale z njo, nekoliko razblinja hiter vzpon Kahnove. Hčerka pakistanskih priseljencev je pozornost javnosti pritegnila na pravni fakulteti univerze Yale, ko je v obsežnem članku izzvala pravovernost političnega prepričanja, da podjetje, ki niža cene, ni grožnja konkurenčnosti na trgu. Takšno razmišljanje, ki izvira iz čikaške šole ekonomije, zagovarjal pa ga je vplivni konservativni ameriški pravnik Robert Bork, je temeljilo na blaginji potrošnika, kar pomeni, da je dopuščalo tudi omejevanje konkurence, če to pelje do nižjih cen zanje. Zato so ameriški nadzorniki dolgo dovoljevali denimo plenilske cene, ko so veliki z načrtnim nižanjem cen izčrpavali manjše tekmece. Ali pa združevanje podjetij v nove velikane, če to ni neposredno vplivalo na potrošnike.
Teoretiki boja proti trustom, med katere sodi Khanova, menijo, da je potreben širši pogled in da celo na videz brezplačna storitev lahko škodi družbi. Po njihovem mnenju je namen protimonopolne zakonodaje prav tako omejiti koncentracijo moči v rokah podjetij in posameznikov. Moči, ki lahko škodi dobaviteljem, delavcem, tekmecem, izbiri potrošnikov, celo celotnemu političnemu sistemu. Sedaj "njena" zvezna komisija za trgovino je tako v četrtek izglasovala, da razširi svoja pooblastila pri preganjanju nepravičnih in zavajajočih poslovnih praks, kar po mnenju analitikov odpira vrata za nove preiskave proti tehnološkim velikanom. Po njenih besedah FTC "dolgo ni preiskovala in preganjala nepravičnih metod tekmovanja, moj namen je, da jo vrnemo k temu pomembnemu poslanstvu."

Glasovanje je potekalo po strankarskih opredeljenosti, oba republikanca od petih komisarjev sta nasprotovala spremembam, ker naj bi komisiji dajale preveč moči. Kar kaže, da je nadstrankarska podpora, s katero je bila Kahnova potrjena v FTC, že razmajana. Po drugi strani populistični del konservativne stranke, ki ga vodi Trump, še naprej razmišlja, kako se lotiti zanje spornih tehnoloških podjetji. Aprila so v njegovem floridskem letovišču Mar-A-Lago nekateri konservativni donatorji in voditelji razpravljali o "strategiji do družbenih omrežij in tehnoloških velikanov".
Podmazana skrb za dragocene gosi
Poslanski dom ameriškega kongresa je sredi sprejemanja paketa šestih zakonov, ki bi močno posegli v delovanje teh podjetij. Podpirajo jih demokrati, pridružilo se jim je nekaj republikancev, toda večina jih meni, da gre še za en vladni poseg na trg, hkrati premalo usmerjen v zagotavljanje svobode izražanja mnenj, predvsem na družbenih omrežjih. Kar kaže na še več težav v senatu, kjer paket za sprejem potrebuje podporo vsaj desetih republikancev.
Nekaj nejevolje je celo v vrstah demokratov iz Kalifornije, poslanec Lou Correa je opozarjal, da so tehnološka podjetja zaslužna za presežek v kalifornijskem proračunu, "zagotoviti moramo, da ne ubijemo gosi, ki nesejo zlata jajca." Skrb o zlatih jajcih pesti tudi predsednika Bidna, čeprav se je obdal z zagovorniki reform, kot je pravnik Tim Wu z univerze Columbia. Preden se je junija odpravil na pot v Evropo, je njegov svet za nacionalno varnost čez Atlantik zažugal pred zakonodajo EU, ki bi bila uperjena proti ameriškim podjetjem, saj lahko "zaščitni ukrepi škodijo evropskim državljanom in zadržijo inovacije v gospodarstvih držav članic".
Previdnost spodbuja tudi široko odprta denarnica tehnoloških podjetij, ki so lani za lobiranje in donacije v volilnem letu porabila 124 milijonov dolarjev. Tako so zasenčili naftni in tobačni lobi, saj sta Amazon in Facebook, dva največja vlagatelja v washingtonsko politiko, za skoraj dvakrat presegla vložek v lobiranje naftarja Exxona in tobačne korporacije Philip Morris. Po raziskavi Public Citizen, liberalne nevladne organizacije za zaščito potrošnikov, so skoraj vsi člani kongresa (94 odstotkov), ki sodelujejo pri oblikovanju in odločanju zakonov o zaščiti zasebnosti in spodbujanju tekmovalnosti, lani prejeli donacije iz tehnoloških krogov.
Ti s širokosrčnostjo niso imeli težav, če so bili pred pandemijo velikani, jih je zapiranje gospodarstev in selitev poslovanja na splet razpihnila v gromozanske razsežnosti. Skupna vrednost delnic peterice Apple, Microsoft, Amazon, Alphabet (lastnik Googla) in Facebook je po izračunih časnika Wall Street Journal ob koncu lanskega leta dosegla skoraj 8.000 milijard dolarjev. Kar je bilo več kot polovica lanskega BDP celotne EU (dobrih 15.000 milijard dolarjev). In nekaj manj od zbira vrednosti šeststo največjih podjetij Evrope (okoli 8.600 milijard dolarjev).
Ples po taktih javnega mnenja
V začetku minulega tedna je zvezno sodišče zavrnilo lani decembra vloženi tožbi FTC in 46 zveznih držav proti Facebooku, s katerima so med drugim zahtevali njegovo odprodajo Instagrama in WhatsAppa. Toda hkrati je sodnik pustil odprta vrata komisiji, saj jim je dal 30 dni časa, da svoj primer okrepijo z merili, ki bi dokazovala, da ima največje družbeno omrežje prevladujoči delež na trgu. Kar vseeno ne bo lahko delo, čeprav podjetje vsak dan streže več kot tretjini svetovnega prebivalstva. Razsodba predvsem dokazuje, da bodo ameriški nadzorniki, na čelu s Khanovo, morali pripraviti izjemno dobro utemeljene tožbe, če bodo želeli doseči tako radikalne spremembe, kot je razkosanje posameznih družb.
Poleg tega so Apple, Amazon, Google in Facebook morda videti kot vratarji, ki skupaj nadzorujejo vstop v svet digitalnega gospodarstva, toda v resnici ima četverica precej različne poslovne modele, ki sprožajo različna vprašanja o ohranjanju tekmovalnosti na trgu in potrebujejo različne posege nadzornikov. Vsi nekoliko pozabljajo na Microsoft, ki se je v zadnjih letih izognil včasih rednim obtožbam o prevladi na trgu, čeprav ima še vedno levji delež na trgu osebnih računalnikov. Nova nadgradnja operacijskega sistema Windows na različico 11 znova kaže na težnjo po združevanju različnih zmožnosti v enoten sistem (tokrat v Windowse dodajajo dele platforme za videokonference in tekstovno klepetanje Teams), kar je bilo jedro tožbe izpred dveh desetletij.
Nadzornike čaka še en trd oreh, ameriška javnost ima o tehnoloških velikanih odlično mnenje. Amazon je v anketah redno najbolj zaupanja vredno podjetje, tesno mu sledita Google in Apple. Izjema je Facebook, a četudi ga ljudje morda ne marajo, se jim zdi uporaben. Korist, ki jo imajo od njihovih storitev, je jasno razvidna, precej težje je dokazovati škodljive posledice za uporabnike. Te so pogosto zavite v precej abstraktne pojme, kot so omejena možnost izbire ali stroški izgubljenih prihodnjih inovacij. Na koncu so vse odločitve v rokah politikov, ti se pregibajo po metrumu javnega mnenja. Noben predsednik ne bo hotel zasloveti kot pogrebnik Googla, še posebej, če bi to denimo zavozilo orientacijo na njihovem zemljevidu, v MIT Technology Review ugotavlja James Surowiecki, avtor knjige Modrost množic (The Wisdom of Crowds).
Zato je prej kot odločno razkosanje morda pričakovati ločene ukrepe za vsako posamezno podjetje, ki bodo pripomogli k spremembam, ne bodo pa jih bistveno preobrazili. Pravi vir njihovega uspeha je dostop do ogromne količine podatkov o uporabnikih. Šele če nadzorniki najdejo način, kako omejiti njihovo zbiranje in uporabo ter kdo ima dostop do njih, dosežejo razvidnost, kako delujejo algoritmi, ki se napajajo z njimi, ter okrepijo nadzor potrošnikov nad tem, kaj drugi vedo o njih, bodo zares segli v srčiko spletne ekonomije.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.