'Tečem maratone, da bi bolnemu sinu dal moč'

Pisalo se je leto 2009, ko se je rodil deček Šjaobaj. Diagnoza je bila daleč od spodbudne: huda porodna asfiksija, posledica pa cerebralna paraliza. A slabe novice so se družini kar kopičile. Kot je povedala mati Žjang Janjun, so sinu cerebralno paralizo diagnosticirali, ko je bil star eno leto. Dobro leto pozneje pa je sledil še en udarec: "Epileptični napad je prvič imel, ko je bil star dve leti in pol." 

S pojavom epilepsije je umrlo še tisto upanje, ki sta ga starša imela: "Na začetku sva upala, da bo lahko s pomočjo rehabilitacije sam skrbel zase. A takoj, ko se je pojavila epilepsija, se nama je porušilo vse. Ker lahko napad povzroči poškodbo možganov vsakič, ko se pojavi,"  razloži oče, Luo Šuijan, in priznava, da je oče postal čez noč. Če je družino prej zanemarjal in se raje posvečal lastni zabavi, ga je sinova bolezen spravila k sebi. In skupaj s tem se je rodilo zanimanje za tek.

Skupaj s sinom od prvega maratona naprej

Pisalo se je leto 2015, ko se je oče odločil za tek. Prva je padla 'polovička'. S potiskanjem vozička je odtekel 21 kilometrov v eni uri in 59 minutah. Vse odtlej Luo odteče 42 kilometrov s smejočim se sinom v vozičku: "Vsakič je z menoj. Nikoli nisem šel na tekmo sam. Če bi bil moj sin normalen in zdrav, morda nikoli ne bi mogel izkusiti tega občutka, morda nikoli ne bi tekel. Življenje bi v čisto povprečnem smislu teklo mimo nas."

Odtlej se je povsem posvetil treningu. S pretečenimi maratoni so rasle pohvale in spodbuda ostalih tekačev. Očetu pa največ pomeni, kako sredi živahne množice tekačev, obkrožen z lepo naravo, uživa njegov sin. Z nasmehom na obrazu in iskrenim navdušenjem, ki ga ne more skriti: "Ustavljava se in tečeva več kot pet ur. Vidim njegovo veselje, ki se večinoma odraža z obrazno mimiko in gibanjem telesa. Lahko ploska in vpije," razlaga Luo.

Ozaveščanje o bolezni s smejočim se sinom v vozičku

"Če že ne morem nič drugega, lahko svojemu sinu skozi tek dajem moč," pojasnjuje Luo, sicer poštar po poklicu, ki moč zase tudi črpa prek maratonov. Stroški zdravljenja za sina letno znesejo nekaj več kot štiri tisoč evrov. Matematika družine je preprosta, razlaga Luo. Če upoštevamo dnevne potrebe družine za hrano, položnice in osnovne stvari ter še "maratonski načrt očeta in sina", mora dostaviti več kot 100 paketov na dan: "Dostavni čas je razmeroma dolg, dnevni ritem pa kar napet. A plača je vseeno malo višja, kot če bi delal v tovarni."

Tek pomladi naproti

Že več kot 50 medalj ima svoje mesto v Šjaobajevi sobi. To so lepi spomini, ki si jih delita sin in oče. Luo gleda na življenje kot na maraton: "S Šjaobajem morava vedno teči pomladi naproti." Tako čuti oče, ki si je obljubil, da bo sinu, nagnjenemu tudi k avtizmu, stal ob strani, dokler bo živ.