'Te sandale nosite, da bi pritegnile mlade moške'

Talibanski uporniki so zavzeli že vsaj 18 od okoli 34 pomembnejših mest v državi. Talibani tako zdaj nadzorujejo več kot dve tretjini države, vključno z drugim in tretjim največjim mestom, Heratom in Kandaharjem, in to le nekaj tednov, preden nameravajo ZDA umakniti svoje zadnje čete. Počasi se približujejo prestolnici Kabul, ki bi lahko kmalu padla.

Urad Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je bilo od konca maja skoraj 250.000 Afganistancev prisiljenih zapustiti svoje domove – zaradi strahu, da bi talibani znova uveljavili svojo brutalno, strogo in represivno razlago islama, ter odpravili pravice žensk.

Osemdeset odstotkov na novo razseljenih je tako žensk in otrok, ki se s tem pridružujejo milijonom tistih, ki so morali pobegniti med prejšnjimi bitkami za oblast. 

Fundamentalistična skupina, ki je državi vladala pet let, preden jo je strmoglavila invazija pod vodstvom ZDA leta 2001, dekletom prepoveduje izobraževanje, ženskam pa pravico do dela in celo zapuščanje doma brez spremstva moškega sorodnika. Da bi njihov ponovni pohod na oblast najbolj prizadel ženske, je jasno, za to obstaja več kot dovolj dokazov iz preteklosti, opozarjajo afganistanske ženske.  Talibani so izvajali javne usmrtitve, kamenjali so ženske, ki so jih obtoževali prešuštva, tudi sekanje rok (domnevnim) tatovom ni bilo redko. 

Tokrat "tiskovni predstavnik" talibanov trdi, da ne želijo uveljaviti tako drastičnega sistema, da ne bodo zatirali žensk, a s terena prihajajo poročila o požiganju šol in izseljevanju prebivalstva.  

V javnem parku na severni strani Kabula, ki se je od prejšnjega tedna preoblikoval v taborišče za notranje razseljene osebe, so razseljene družine za Associated Press povedale, da so bila dekleta, ki so se v tuk-tuku vozila od šolskega centra do svojega doma v severni provinci Takar, ki je zdaj padel pod nadzor talibanov, bičana, ker naj bi "nosila sandale, ki so preveč razkrivali". "To nosite, da bi pritegnile mlade moške, so jim dejali," je AP povedala Nilofar, učiteljica, ki je z družino pobegnila iz province Takar. "Prav tako nobena več ni smela na trg brez moškega spremstva. Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki nimajo moškega spremstva, kako naj nadaljujejo s svojim vsakdanjem življenjem? Veliko žensk je izgubilo svoje zelo mlade može, zdaj te ženske, ki so v dvajsetih, tridesetih letih, nimajo nikogar, ki bi skrbel za njih. Kako bodo preživele?" se še sprašuje Nilofar.   

Zaradi strahu pred prihodnostjo so zato številne družine zapustile dom in zdaj jih približno 3000, večinoma iz severnih provinc, ki so jih nedavno prevzeli talibani, živi v šotorih v parku in na pločnikih.

"Ko vidim, da smo tik pred tem, da izgubimo vse, sem resnično izgubila upanje in v teh dneh samo poskušam zbrati prijatelje, da skupaj delamo načrte za prihodnost. Seveda, če se bomo iz te situacije izvlekli tako, da jih bomo lahko uresničili. Sem pa tudi nekaj prijateljev že prosila za odpuščanje, če sem kdaj storila kaj narobe. Namreč, če pridejo talibani, nas bodo vse pobili in druge priložnosti, da jim to povem, ne bo," pravi podjetnica Taranom Seyedi. 

Marianne O'Grady, namestnica direktorice organizacije Care International s sedežem v Kabulu, pa poudarja, da so bili uspehi žensk v zadnjih dveh desetletjih "dramatični", zlasti na urbanih območjih. Pričakovati je, da bodo prav zato talibani še bolj zategnili svojo zanko okoli svobodneje mislečih. O'Gradyjeva namreč ocenjuje, da se dveh desetletij napredka ne da tako enostavno izbrisati: "Milijonom ljudi ne moreš vzeti izobrazbe, znanja. Tudi če bodo ženske spet ujete med zidovi, bodo lahko izobraževale hčerke, sestrične, sosede. Vse to se ne bi moglo zgoditi pred 25 leti." 

A to domačink nikakor ne tolaži, če nihče ne bo ustavil talibanov, se jim slabo piše. "Čutim, da smo kot ptica, ki si naredi gnezdo in ves čas ga sestavlja, potem pa nenadoma lahko le nemočno opazuje, kako ga drugi uničujejo, in na koncu vse izgine," je za AP dejala Zarmina Kakar, 26-letna aktivistka za pravice v Kabulu. Kakarjeva je bila stara eno leto, ko so talibani prvič vstopili v Kabul leta 1996. V spomin se ji je vtisnil dogodek iz časa vladanja talibanov, ko jo je mama peljala na sladoled. Ker si je mama za nekaj trenutkov razkrila obraz, jo je talibanski borec močno udaril. "Spomnim se, kako strašno nemočno sem se počutila v tistem trenutku. In čutim, da se bomo, če nam spet zavladajo talibani, vrnili naravnost v tiste mračne dni," je dejala.