Taljenje večnega ledu prinaša stare bolezni

Leta 2016 je na sibirskem polotoku Jamal nenadoma zbolelo več ljudi, 70 so jih zdravili v bolnišnici, 12-letnik pa je celo umrl. Vzrok je bil antraks, strup, ki so ga v preteklosti že zlorabili tudi teroristi, a tokrat se je pojavil v naravnem okolju. Po uradni verziji se je deček okužil z zaužitim mesom jelenov. Ti so se potem, ko so se temperature povišale, pasli na območjih, ki jim je prej vladal večni led, in se okužili preko odtajanih mikrobov.

Seveda se pojavlja vprašanje, kako nevarno je taljenje ledu in kaj se skriva pod ledom. "Nevarnosti je zelo veliko," pravi nemški virolog Jonas Schmidt Chanasit, ki dodaja, da različne bakterije predvsem na truplih zmrznjenih živali lahko preživijo tudi stoletja.

Sibirija je bila tudi letos izredno na udaru. Od začetka meritev leta 1979 je bil maj najtoplejši, največjo toplotno spremembo pa je bilo zaznati prav v Sibiriji, kjer je bila temperatura letos deset stopinj višja od povprečja med letoma 1981 in 2010. Visoko nad povprečjem so bile tudi temperature na Aljaski in Antarktiki.

Virologi se zdaj bojijo, da nas bo taljenje ledu vrnilo v svet bolezni, ki so že zdavnaj pozabljene. V najhujšem primeru tudi prave epidemije, saj so tudi na teh območjih, ki se vnovič talijo, pred stoletji pokopavali za boleznimi umrle ljudi, ki so v ledu ostali nekakšna preživetvena enota za bakterije in mikrobe.

Strokovnjaki z ameriškega inštituta za alergije in infekcijske bolezni so že pred več kot desetletjem naleteli na množično grobišče Inuitov. Iz dva metra globokega groba so izkopali žensko truplo, ki je bilo v zemlji 75 let. Stalni led in zaloge telesne maščobe so v več kot sedmih desetletjih lepo ohranili viruse v pljučih trupla. Virusi so bili ohranjeni tako dobro, da so raziskovalci lahko dokazali, da so tam pokopani Inuiti umrli za špansko gripo. Obenem so potrdili, da s časom moč virusom pojema in da je prenos okužbe bistveno počasnejši in težji.

Res je tudi, da večina virusov kmalu po otoplitvi odmre, saj naleti na vplive iz okolja. Najbolj verjetna je okužba, če bi živali ali ljudje prišli v stik z virusom neposredno po tem, ko se truplo odtaja. Bolj odporne pa so bakterije, ki so zato tudi nevarnejše. Posebej antraks je izredno trdovraten in v preteklosti so že znani primeri, ko so obolele cele črede jelenov. Tudi v preteklih letih je bilo kar nekaj poročil o boleznih, zato so številne živali na tem območju preventivno cepili.

Tudi ruski znanstveniki so pred dvema letoma v Jakutiji na severovzhodu Sibirije v plasteh, katerih starost so ocenili na tri milijone let, naleteli na mikroorganizme. In po njihovih ocenah je zelo veliko tveganje, da bo ob stiku današnjih bakterij s "prazgodovinskimi" prišlo do nam neznanih mutacij. V skrajnem primeru bi šlo lahko za zelo nevarne nove vrste.

A virusi in bakterije iz večnega ledu niso edina naraščajoča nevarnost za prenos nalezljivih bolezni. Znanstveniki opozarjajo tudi na komarje, muhe in klope. Že dolgo je znano, da ti prenašajo bolezni v tropskih krajih, v zmernem pasu pa so po otoplitvi prenosi vse bolj pogosti, saj vsi omenjeni insekti vse lažje in večjem številu preživijo mile zime. Tudi tiste vrste, ki pridejo s popotniki iz toplih krajev.

Lani so ljudje na jugu Francije zboleli za zika virusom, saj so se tam udomačili komarji, ki prenašajo ta virus. V Nemčiji so lani zabeležili okužbo človeka z virusom zahodnega Nila. Pred tem so bile znane okužbe pri pticah, virus pa prenašajo običajni komarji.