'Svet bi se moral združiti proti Putinu'

Porošenko je tudi poudaril, da bi morali Ukrajini dovoliti, da se pridruži Natu. Milijarder je sicer Ukrajino vodil od leta 2014 do 2019, oblast je prevzel kmalu po tem, ko je Rusija napadla in nato priključila Krim. Na predsedniških volitvah leta 2019 ga je nato premagal aktualni predsednik Volodimir Zelenski. "Absolutno je nujno, da obstaja mednarodna solidarnost in enotnost proti Vladimirju Putinu," je prepričan Porošenko, ki zahodne voditelje svari, da ruskemu voditelju ne bi smeli zaupati.

Pozval je tudi k povečanju mednarodnih sankcij proti Rusiji: "Rusijo moramo narediti  šibkejšo, to pa lahko storimo s sankcijami. Ukrajino bi morali narediti močnejšo." 

Kaj se medtem plete v glavi Vladimirja Putina, ne ve nihče. Porošenko celo meni, da ruski voditelj še sam ne ve, ali se bo ruska invazija dejansko zgodila. Jo je pa označil za "noro odločitev" in dejal, da bi morala mednarodna skupnost "znatno povečati ceno, ki bi jo moral plačati Putin, če ruske sile prečkajo ukrajinsko mejo".

Pozivov k umiritvi strasti ne manjka. Oglasil se je še turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki je v Turčijo povabil ruskega in ukrajinskega predsednika, da bi 'rešila nesoglasja' med državama. 

A tako preprosto seveda ni. Napetosti so vezane tudi na dogajanje na domačem političnem parketu obeh držav. Ukrajina se spopada z revščino in korupcijo, Rusija ima gospodarske težave. 

Ekonomisti napovedujejo, da se bo rusko gospodarstvo leta 2022 vrnilo k svojemu predkoronskemu vzorcu počasne rasti, šibkih naložb in prenizkega življenjskega standarda. "Medtem ko so druge države izkoristile pandemijo za preoblikovanje svoje gospodarske politike, zagon ambicioznih naložbenih projektov ali pospešitev zelene tranzicije, je bil pristop Rusije ta, da se čim prej vrne k običajnemu poslovanju, saj posledice koronavirusa vidi kot potrditev svojega modela stabilnosti nad rastjo. To pomeni močne državne finance in še več umika iz svetovnega gospodarstva, kar ima za posledico nižjo rast in nadaljnji pritisk na gospodinjstva," je pred kratkim poročal Moscow Times. 

Seznam težav ruskih težav – ob napovedanem zategovanju pasu – je dolg. Vključuje slabo demografijo, strukturna gospodarska ozka grla, pomanjkanje daljnosežne reforme za diverzifikacijo od prevladujoče vloge naftnega in plinskega sektorja v gospodarstvu, šibko upravljanje, visoko ranljivost za geopolitične spremembe, zastarelo infrastrukturo, veliko neenakost dohodkov in neučinkovito socialno mrežo, je ocenil analitik Levon Kameryan, ki ga še navaja medij. 

Tako je povsem mogoče, da je za razgrevanje ozračja krivo zatekanje Moskve k stari taktiki iskanja zunanjega sovražnika, saj je ta običajno učinkovita za umirjanje notranjega nezadovoljstva, ki bo po pričakovanjih naraščalo.

Ne glede na ruske motive pa ima preostali del sveta nalogo, da se odzove na ruske poskuse destabilizacije območja. Čeprav so na voljo omejena sredstva, se nihče ne želi zaplesti v dejansko vojno, prav tako pa se je Putin že na primeru Krima naučil, da se mu kaj posebej hudega ne bo zgodilo. 

"Želimo si umiritve strasti," pravijo ameriški diplomatski viri, ki poudarjajo, da je ameriška diplomacija te dni na tem področju še kako aktivna. Če umiritve strasti ne bo, naj bi Moskvo čakale sankcije. "Pripravljeni smo iti dlje kot doslej," poudarja vir. Tokrat naj bi tako sankcije Rusijo prizadele bolj, kot so jo v preteklosti. Medtem ko podrobnosti še niso znane, je tako mogoče domnevati, da gre za širši obseg sankcij, ki bi bolj prizadele gospodarstvo, kot se je to zgodilo v preteklosti, ko so bili ukrepi omejeni predvsem na ožji krog okoli Putina. 

Toda časovnica reševanja zapleta ni znana. Vir pravi, da je Nato "pripravljen čakati" – a ne neskončno. 

Obstaja tudi močno zavedanje, da skuša Rusija tudi v mednarodnem prostoru doseči, da bi prevladala njena interpretacija dogajanja, v katerem je Rusija žrtev, zveza Nato pa zlobni lik. Zato naj bi se Rusija znova zatekala tudi k širjenju dezinformacij, kar pa je lahko izjemno učinkovito orožje, saj prek mednarodno razvejanega režimskega medijskega aparata lažne informacije in pol resnice najdejo pot ne le na družbena omrežja, ampak tudi v uveljavljene medije. 

Vir še poudarja, da so ZDA odločene – skupaj z zaveznicami – ustaviti ruske apetite, saj je rožljanje z orožjem na meji samostojne države nesprejemljivo. Ukrajinsko obrambno ministrstvo ocenjuje, da je v regiji prisotnih že skoraj 130.000 ruskih vojakov in to seveda ni naključje, ampak sporočilo. 

Zaveznice naj bi bile v svojih stališčih enotne, čeprav se pojavljajo ugibanja o vlogi Nemčije, saj tukaj zunanja politika trči ob gospodarske interese. In čeprav je del nemške politike, ki je zdaj tudi del nove vlade, pred volitvami zatrjeval, da bo fokus bodoče zunanje politike države na tem, kar je prav in ne toliko na tem, kaj je dobičkonosno, mnogi dvomijo, da država želi velik spor s Putinom, ki je pred kratkim dejal, da lahko začne dobavljati velike količine poceni plina – in to sredi energetske krize. 

Nova nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock je tako te dni skušala pomiriti zaskrbljeno Ukrajino, da država ne bo popuščala glede temeljnih načel ozemeljske suverenosti Ukrajine. Baerbockova je dejala, da je pripravljena na resen dialog z Rusijo o medsebojni varnosti, vendar se ni pripravljena odpovedati "osnovnim načelom, kot so ozemeljska nedotakljivost, svobodna izbira zavezništev in odpoved grožnjam z nasiljem". "Vsako nadaljnje agresivno dejanje bo imelo za Rusijo visoko ceno, ekonomsko, strateško, politično," je dejala in poudarila, da je diplomacija edina pot.

Prav vprašanje ozemeljske suverenosti pa je tisto, ki ne bi smelo puščati dvoma o tem, kako ukrepati, še meni ameriški vir. Države, ki v luči lastnih interesov razmišljajo o podpori Moskvi, bi morale namreč najprej razmisliti o dolgoročnih posledicah za druga "potencialna žarišča", če rusko vedenje postane sprejemljivo. Ali povedano drugače, če Putin uveljavi svojo voljo na ukrajinski meji, kdo – in s kakšno avtoriteto – bo preprečil podobne težnje drugod?

V Ukrajino je sicer danes prispel ameriški državni sekretar Antony Blinken, ki se bo v petek srečal z evropskimi zavezniki v Berlinu in ruskim kolegom v Ženevi.

Rusija je sicer že večkrat zanikala načrtovanje invazije na sosednjo Ukrajino, je pa zahodnim vladam postavila vrsto zahtev, med drugim, da se Ukrajina nikoli ne pridruži Natu in da bi morale biti vojaške dejavnosti obrambnega zavezništva omejene. 

Pogovori med Zahodom in Rusijo prejšnji teden niso prinesli preboja, nekatere zahteve Moskve pa so že bile zavrnjene.

V eseju, objavljenem v ponedeljek, pa je obrambni minister Združenega kraljestva Ben Wallace Rusijo obtožil, da uporablja Nato za opravičevanje invazije na Ukrajino, Putina pa je obtožil, da ga motivira "etnonacionalizem".

"Vse nas mora skrbeti, ker izpod peresa predsednika Putina samega prihaja esej s sedem tisoč besedami, ki postavlja etnonacionalizem v središče njegovih ambicij. Napačno in selektivno sklepanje v najboljšem primeru upraviči podrejanje Ukrajine in v slabšem primeru prisilno priključitev te suverene države. Članek predsednika Putina popolnoma ignorira želje državljanov Ukrajine, hkrati pa vzbuja isto vrsto etnonacionalizma, ki se je stoletja pojavljal po Evropi in še vedno lahko prebudi iste uničujoče sile starodavnega sovraštva," je opozoril in dodal, da Velika Britanija ni v sporu z ruskim ljudstvom, ima pa težave z "zlonamerno dejavnostjo Kremlja".