Štirje mlinski kamni dušijo največje gospodarstvo sveta

Pesimizem je poglobila ugotovitev Mednarodnega denarnega sklada (IMF), da je pandemija povzročila precej večjo škodo, kot so pričakovali, zato naj bi se gospodarstvo na mednarodni ravni letos skrčilo za 4,9 odstotka, precej več od aprilske napovedi o triodstotnem krčenju. ZDA bodo kot največje gospodarstvo upadle za osem odstotkov, evroobmočje kar za desetino. "Morda lahko rečemo, da smo dosegli dno in se je začelo okrevanje. Toda njegova moč je precej negotova, saj še nimamo rešitev za zdravstveno krizo," je bila jasna prva ekonomistka IMF Gita Gopinath. Njene besede se uresničujejo na Floridi, eni prvi ameriških zveznih držav, ki je opustila protipandemijske ukrepe, sedaj pa se sooča s hitrim naraščanjem števila okuženih. V sredo je delež pozitivnih testov dosegel že skoraj 16 odstotkov, kar je jasen znak, da naraščanje števila okuženih ni posledica več testov, pač pa gre za hitro širjenje okužbe.

Potem ko so celotne ZDA včeraj postavile nov rekord po številu novookuženih, nekateri zdravstveni strokovnjaki opozarjajo, da lahko država brez dodatnih ukrepov zdrsne v spiralo brez nadzora. Toda predvsem republikanski guvernerji zveznih držav ne želijo novega dušenja že tako upehanega gospodarstva, teksaški Greg Abbott samo "svetuje" prebivalcem, naj ostanejo doma. Ron DeSantis na Floridi pa se na vse kriplje upira nasvetom svojih zdravstvenih svetovalcev o obveznem nošenju mask, kljub rekordnemu naraščanju števila okuženih. Uporaba mask je postala tako spolitizirana in premešana z novimi teorijami zarote, da so konservativni volivci na Floridi zdravstvenim strokovnjakom grozili s "sojenjem za zločine proti človeštvu", ker predlagajo nošenje "smrtno nevarnih" mask.

Dogajanje je doseglo celo naložbenike na Wall Streetu, ki se doslej niso preveč ozirali na skrbi običajnih Američanov. Zidanje gradov v oblakih je treščilo ob skrbi, da lahko trmasta pandemija iztiri okrevanje in zavre sicer eno najhitrejših rasti, potem ko je 23. marca osrednji indeks Dow Jones strmoglavil pod 19.000 točk. "Toplo vreme in zmanjševanje števila mrtvih nista bila dober izgovor za oživljanje zabav. Zabavali so se ljudje, zabaval se je (borzni) trg, sedaj se začenja glavobol," je nov zdrs globoko v rdeče označil analitik Daniel Wiener iz podjetja Adviser Investments. V prihodnost zazrti naložbeniki se dolgo niso zmenili za slabe novice o gospodarstvu, krepitev zdravstvene krize je končno segla tudi v njihove višave.

Premožni varčujejo, revni trpijo

Morda je k temu pripomogla študija skupine ekonomistov, na čelu s čudežnim dečkom s Harvarda Rajom Chettyjem, v kateri so na podlagi obsežne količine podatkov preučili vpliv pandemije na gospodarstvo in odziv ameriške vlade. Rezultati so, milo rečeno, zaskrbljujoči. V recesijah se običajno zmanjša nakupovanje trajnih dobrin, tokrat jo poganja upad potrošnje v restavracijah, hotelih, barih in drugi storitveni dejavnosti, ki zahteva stik med ljudmi. Pri čemer se je največji upad pojavil v premožnih delih (v povprečju za 70 odstotkov), v revnejših je bil ta le 30-odstoten.

Podjetja v premožnih delih so tako odpustila okoli 70 odstotkov zaposlenih, večinoma gre za delavce z najnižjimi dohodki. V revnejših delih je brez dela ostalo okoli 30 odstotkov zaposlenih. Kar pomeni, da so premožni nehali zapravljati denar, posledice pa so najbolj občutili na dnu prehrambene lestvice. Težave so okrepili neučinkoviti ukrepi države. Program za zaščito plač, ki naj bi s posojili manjšim podjetjem zavrl odpuščanja, ni izpolnil pričakovanj, saj začetek njegovega izvajanja ni preobrnil trenda odpuščanj. Tudi neposredna plačila Američanom naj bi se v večji meri prelila k velikim trgovcem, kot sta Amazon in Walmart, ne pa k prej omenjenim malim podjetjem v premožnih četrtih, ki so bila najbolj prizadeta.

Chetty in kolegi so prišli do ugotovitve, da tudi hitro odpravljanje ukrepov v posameznih zvenih državah ni prineslo zasuka. Primerjali so sosednja Minnesoto in Wisconsin, prva je dovolila odprtje servisnih storitev tedne pred slednjim, toda potrošnja v obeh se ni bistveno razlikovala. "Temeljni razlog za manjšo porabo niso bili strogi ukrepi držav, pač pa so se bolj premožni, ki so lahko delali od doma, previdno odločili za samoizolacijo. Dokler ne odpravimo njihovih zdravstvenih skrbi, bo težko znova pognati gospodarstvo," je prepričan ekonomist s Harvarda.

Težave lahko še poglobi dejstvo, da se bodo kmalu iztekli nekateri zvezni programi pomoči najbolj prizadetim. Poleg tega so prejšnje gospodarske krize pokazale, da se delavci le stežka hitro prilagodijo na nove razmere. Ko je hitra rast uvoza iz Kitajske odpihnila več kot milijon delovnih mest v rjastem pasu, nekdanjem industrijskem predelu osrednjih ZDA, je le malo prebivalcev odšlo delo iskat drugam ali se priučilo za nova delovna mesta. Namesto tega so mnogi potonili v obup, alkohol in opioide ter sprožili eno najhujših ameriških kriz odvisnosti in smrti zaradi prevelikih odmerkov.

Znaki, da lahko gre znova na slabše

Nasvet ekonomistov je, da klasični politični orodji – zniževanje davkov in večja poraba države – ne bosta rešili armade nezaposlenih. Vsaj ne, dokler ne bodo obsežni ukrepi za zagotavljanje javnega zdravja ljudi prepričali, da je spet varno oditi po nakupih. Do takrat bi morala država zagotoviti pomoč nezaposlenim in tistim z najnižjimi dohodki, da se prebijejo čez pandemično gospodarstvo. V nasprotnem primeru bo milijone družin zgrmelo v gospodinjski proračunski prepad, ne bodo plačali najemnin in obrokov svojih dolgov. "Na kocki so lakota, brezdomstvo, opuščeni načrti po študiju, odraščanje otrok v prizadetih družinah," je prvega od štirih jezdecev gospodarske apokalipse opisala Annie Lowrey iz časnika The Atlantic.

Drugi je množično odmiranje podjetij. Doslej naj bi po nekaterih ocenah propadlo že okoli sto tisoč manjših podjetij, tla se majejo tudi večjim – letalskim družbam, verigam restavracij, hotelov, zasebnim šolam, naftnim in plinskim podjetjem ... Po ocenah analitikov se 42 odstotkov odpuščenih delavcev ne bo moglo vrniti k nekdanjim delodajalcem. Tretji je proračunska kriza zveznih držav in lokalnih skupnosti. Zvezna vlada se lahko potaplja v vse večji dolg, vsi ostali (vse zvezne države, razen Vermonta, imajo zahtevo po izravnanem proračunu) lahko porabijo le toliko, kolikor imajo prihodkov. Ob ohromeli potrošnji so izpuhteli tudi davčni prihodki, kar pomeni, da se bodo lokalne oblasti po pričakovanjih prihodnje leto soočile s tisoč milijard dolarjev veliko luknjo. Včeraj je župan New Yorka Bill deBlasio že napovedal odpuščanje okoli 20.000 javnih uslužbencev.

Tako se vračamo k četrtemu jezdecu, ki je, tako kot v Razodetju, smrt. Katastrofalen odziv vlade Donalda Trumpa na pandemijo – prepozni ukrepi naj bi povzročili smrt več deset tisoč ljudi – je sedaj okrepljen še s prizadevanji za njihovo (pre)hitro odpravljanje. Republikanski guvernerji, ki so zvesto poslušali svojega voditelja, se soočajo s skokovitim naraščanjem novih primerov. Bela hiša ves čas trdi, da je treba najti kompromis med skrbjo za zdravje gospodarstva in zdravje ljudi. Toda tako ekonomisti kot epidemiologi trdijo, da to ne drži. Dokler pandemija ne bo ukročena, tudi gospodarstvo ne bo zaživelo. Tako je v rokah zvezne vlade in kongresa, da z ustreznimi ukrepi odpravita nevarnost nove velike depresije, kamor državo vlečejo omenjeni štirje mlinski kamni.