Številni zadržujejo dih: se zmaga res obeta skrajni desnici?

Macron je sklic novih volitev le dve leti po zadnjih utemeljil z željo, da država dobi jasno večino in da po prepričljivi zmagi skrajne desnice na evropskih volitvah ustavi njen pohod na oblast. A po doslej najboljšem rezultatu za Nacionalni zbor (RN), ki ga je 9. junija podprlo več kot 30 odstotkov volivcev, se tej stranki zmaga nasmiha tudi na nacionalnih volitvah.

Zaradi tega obeta, ki s sabo prinaša številne neznanke tako v gospodarskih kot političnih krogih številni zadržujejo dih, pestro predvolilno dogajanje pa spremljajo ocene, da gre za prelomne volitve in da je Macron z razpisom sprejel veliko tveganje. Glede na rezultate anket se vse bolj zdi, da se je misleč, da bo volivce odvrnil od spogledovanja z ekstremi, uštel.

Obenem Macronovo sredinsko zavezništvo na čelu z njegovim sredinskim Preporodom v anketah prehitevajo celo leve stranke, združene v Novo ljudsko fronto, kar je vladni tabor prisililo v obrambno držo še na drugem polu.

Volitve v dveh krogih

Kakšna bo nova sestava parlamenta, sicer v nedeljo še ne bo jasno, saj poslanci v Franciji niso izvoljeni na podlagi proporcionalnega sistema, temveč prek glasovanja v dveh krogih, kjer v skupno 577 volilnih enotah precejšnjo vlogo igra tudi lokalna politika. Končni izid bo tako prinesel šele drugi krog 7. julija.

Če v posamični enoti nobeden od kandidatov v prvem krogu ne bo prejel 50 odstotkov glasov, se bosta v drugi krog uvrstila prvo- in drugouvrščeni, poleg njiju pa še vsak kandidat, ki bo zbral podporo vsaj 12,5 odstotka registriranih volivcev. Kandidat, ki v drugem krogu zmaga, osvoji poslanski sedež.

Da bi se prebile skozi prvi krog, se manjše stranke s podobno politično usmeritvijo pogosto povezujejo v zavezništva ali pa se dogovorijo, da v posameznih enotah ne bodo kandidirale druga proti drugi.

Kot sicer izpostavlja portal Politico, pomembno vlogo pri tem igra volilna udeležba – čim višja je, lažje je doseči prag podpore 12,5 odstotka volivcev, ki omogoča uvrstitev v drugi krog. Glede na pričakovanja se tokrat obeta višja udeležba kot običajno – leta 2022 je bila nekaj manj kot 50-odstotna – kar pomeni, da bi se lahko 7. julija odvilo več trobojev kot ponavadi.

Zmaga skrajni desnici, a brez absolutne večine

Ankete, ki jih povzemajo tuje tiskovne agencije in mediji, RN z zavezniki z desnice napovedujejo okrog 36 odstotkov podpore, levemu zavezništvu Nova ljudska fronta 28, Macronovi sredinski, liberalni koaliciji Skupaj pa 20 odstotkov.

V številu sedežev naj bi to glede na projekcije za RN pomenilo med 195 in 245 sedežev, kar je sicer ogromen porast glede na trenutnih 88 poslancev, a ne zadosten za absolutno večino. Predsednik stranke in njen kandidat za premierja Jordan Bardella napoveduje, da je vlado pripravljen voditi le v primeru večine.

Na svojo stran jim je uspelo pridobiti celo del konservativnih republikancev. Njihov vodja Eric Ciotti je na ogorčenje večjega dela stranke, iz katere izhajajo nekdanji predsedniki, kot sta bila Jacques Chirac in Charles de Gaulle, sklenil dogovor o skupnem nastopu z RN. To je razklalo stranko, ki sedaj vendarle v večini enot nastopa ločeno, v 62 pa skupaj z RN.

Več enotnosti je premogla levica, ki jo sicer tradicionalno zaznamujejo delitve – od stališč do vojn v Ukrajini in Gazi do jedrske energije in povsem osebnih razhajanj. Četverica strank – skrajno leva Nepokorna Francija (LFI), socialisti, komunisti in zeleni Ekologi – je skorajda v hipu strnila vrste. Z enotnim kandidatom nastopajo v 546 volilnih enotah.

Tako kot pri predhodni različici levega zavezništva Nupes iz leta 2022 tudi v tem vidno vlogo igra vodja LFI Jean-Luc Melenchon, le da so tokrat socialisti po uspešnem nastopu z Raphaelom Glucksmannom na evropskih volitvah bistveno močnejši partner.

Glede na ankete so volivci Novi ljudski fronti močno naklonjeni in projekcije jim napovedujejo med 190 in 235 sedežev. To je še daleč od 289 poslancev, potrebnih za večino, pa tudi izbira premierja iz njihovih vrst bi bila težavna, saj Melenchon za številne ni sprejemljiva možnost.

Predstavlja pa zavezništvo dodatno grožnjo za Macronov tabor, ki je tako zaenkrat po anketah na tretjem mestu, glede na projekcije pa bi lahko število njegovih poslancev s trenutnih 250 padlo na celo manj kot 100.

Da bi volivce vendarle prepričali v izbiro sredine, so se iz njihovih vrst v zadnjih dneh vrstila vse ostrejša svarila pred skrajnostmi. Macron je posvaril celo pred nevarnostjo državljanske vojne, češ da je to logična posledica programov tako skrajne desnice kot levice. Da na volilna večera računajo na možnost nasilnih protestov, je priznal tudi notranji minister Gerald Darmanin.

Se obeta nova kohabitacija?

V vsakem primeru bi skladno z ustrojem države vodilno vlogo ohranil Macron kot predsednik – ne glede na izid napoveduje obstanek na položaju – bi pa lahko bil prisiljen v s sodelovanje s premierjem in njegovo vladno ekipo iz drugega političnega tabora, t. i. kohabitacijo, ki s sabo prinaša obete političnega zastoja ali kaosa.

Da so v primeru zmage pripravljeni na to možnost, je po poročanju Politica zagotovila tudi Marine Le Pen, češ da spoštujejo institucije in ne bodo zahtevali odstopa predsednika.

Kohabitacije, kakršna bi lahko sledila tokratnim volitvam, sicer v državi še niso doživeli, so jo pa doslej že izkusili v drugačnih zasedbah, čeprav resda nazadnje pred več kot 20 leti. Takrat je bil med letoma 1997 in 2002 socialist Lionel Jospin premier pod desnosredinskim predsednikom Jacquesom Chiracom. Pred tem je socialistični predsednik Francois Mitterrand še dvakrat sodeloval z desnosredinskim premierjem.