Stene sirskih zaporov: skice orožja, koledar in zapisi iz obupa

Dober mesec po padcu režima je v več sirskih zaporov vstopil fotograf Associated Press Mosa'ab Elsham. "Moja država mi je draga, čeprav me zatira. Ljudje, čeprav so do mene neprijazni, so velikodušni," je eden od zapisov na steni. Gre sicer za dobro znan verz, ki ga je pred 800 leti napisal pesnik, ki se je upiral tiranskemu kalifatu. Kdo so avtorji zapisov in kaj se je z njimi zgodilo, ni mogoče ugotoviti.

Sprehod po zaporniških celicah in hodnikih je fotograf opisal kot temno in hladno pot, ki jo presekajo grafiti. Z njimi so zaporniki prosili boga in hrepeneli po svojih najbližjih. "Nikomur ne zaupaj, niti svojemu bratu." "O gospod, prinesi olajšanje," sta dva od številnih zapisov.

Med Asadovo vladavino, predvsem od leta 2011 naprej, ko so se začeli protesti, je že vsak namig na nestrinjanje z režimom lahko pomenil pot v zapor, iz katerega so se enkrat, ko so v njem pristali, izvili le redki. V dobrih 15 letih je v Siriji izginilo ali bilo prijetih več kot 150.000 ljudi. Njihova usoda ni znana, številni so umrli zaradi lahkote ali mučenja, pogosto so izvajali tudi množične usmrtitve.

Ponekod je več slojev grafitov, le redki so podpisani, še redkeje je naveden datum. Pri AP so našli enega z dne, 1. januar 2024. "Mama, ne bodi žalostna. To je moja usoda," piše, nadaljevanje je močno zabrisano in neberljivo, vidne so le še nekatere posamezne besede, ki namigujejo na hrepenenje po ljubljeni osebi.

Za orientacijo časa so si številni zaporniki narisali koledarje in stene napolnili z mrežami številk. "Eno leto je minilo," je zapisal eden od zapornikov nad poljem 365 pik, ki so bile razporejene po vrsticah.

Nekatere poslikave so celo igrive ali domišljijske. Od pokrajine s hribi in drevesi, kjer v nebo tuli trop volkov in ptica, ki v krempljih drži sikajočo kačo, do preprostih skic obrazov in ostalih podob.

Večina zaprtih je pričakovala, da bodo v zaporu umrli. Niso imeli razloga verjeti, da bi sporočila, ki so jih narisali na stene, videl kdo drug, kot zaporniki za njimi, je po obisku zaporov zapisal Elsham.