Spregovoril ruski žvižgač, ki je razkril dopinško afero: Kremelj me želi mrtvega

"Moški pred mano je zamaskiran, govoriva preko Skypa. Jaz sem doma, v bližini Londona, Grigorij Rodčenkov na neznani lokaciji nekje v Ameriki, kjer ga 24 ur na dan varujejo agenti FBI," intervju pričenja novinar. Kako je? "Moje življenje je zelo dobro. Dobro sem razpoložen," odgovori. Mislim, da se nasmeji. A ker ima obraz pokrit s črnim šalom in nadeta sončna očala, je to zelo težko z gotovostjo potrditi.

"Ozračje, ki obdaja najin intervju, je morda kar nekoliko prelahkotno. Vse, dokler se ne spomniš, da so Putinovi morilci ves čas 'na lovu' in skušajo razkriti Rodčenkovo skrivno lokacijo, da bi ga – 'izdajalca države' – izbezali na plano. Ruski predsednik ima namreč dolg seznam sovražnikov. Kljub temu pa je ime enega najpomembnejših športnih žvižgačev 21. stoletja z gotovostjo zapisano na samem vrhu," piše Luke Harding.

S 'čudežnim' napitkom do zmag Rusije

Grigorij Rodčenkov je bil direktor laboratorija v sklopu moskovskega protidopinškega centra. Kot navaja v avtobiografiji Afera Rodčenkov, je vodil ruski dopinški program. Razvil je poseben 'koktajl drog', ki bi ruske športnike ponesel v sam vrh svetovnih tekmovanj. V njem so bili med drugim trije anabolični steroidi, ki jih je bilo na testiranjih skorajda nemogoče zaznati. Športniki so napitek popili, največkrat so ga zmešali z viskijem ali vermutom.

Dopinška pomoč je bila ruska državna 'operacija', sofisticirana in do konca premišljena ter posledično leta skrbno prikrita. In še kako uspešna. Rusija si je z njo tlakovala pot do številnih medalj in zaporednih zmag na mednarodnih tekmovanjih, vključno z olimpijskimi igrami leta 2012 v Londonu. To so bile najbolj "umazane igre v zgodovini", pravi žvižgač. Prevara je vrhunec dosegla leta 2014 na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, ki jih je gostil Vladimir Putin in so predstavljale izreden trenutek ruskega domoljubja in ponosa.

Koliko je ruski predsednik sploh vedel? Rodčenkov pravi, da veliko večino. "Vedel je za to operacijo. S stvarmi v povezavi s tem je bil seznanjen na dnevni bazi," pravi. Po vsaki dopinški epizodi se je pred Putinom pojavil ruski minister za šport Vitalij Mutko in ga o tem obveščal. Putin pa ga je vsakič vprašal, ali kaj potrebuje, žvižgač navaja v knjigi. "Vloga države je tukaj popolnoma jasna," dodaja.

Med hladno vojno je bil doping v sovjetskem bloku popolnoma prepovedan. Rodčenkov se spominja, kako je kot mlad obetaven športnik še v času študija leta 1981 prvič poskusil droge, ki so izboljšale njegovo uspešnost. Sedel je na kavču v svojem stanovanju v Moskvi, njegova mama, sicer zdravnica, pa mu je v desno zadnjično mišico z injekcijo vbrizgala steroid, imenovan retabolil. "Občutek je bil strupen. Dobesedno sem čutil, kako se val energije steka v mojo veliko zadnjično mišico, najmočnejšo mišico tekača," opisuje.

Vso kariero prirejal rezultate testiranj ruskih športnih zvezd

Rodčenkov je na moskovski državni univerzi študiral kemijo. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so ga zaposlili v državnem laboratoriju za nadzor dopinga. Pri svojem delu je bil zelo uspešen in je kmalu na položaju zamenjal svojega nadrejenega. Poslej je vodil laboratorij, ves čas pa prirejal in prikrival na stotine pozitivnih dopinških rezultatov ruskih športnikov, od katerih so še danes mnogi znani in cenjeni med svetovno javnostjo, priznava. Pravi, da je celoten program ves čas usklajeval s politiki v Kremlju in najvišjimi športnimi uradniki.

Kar se politike tiče, je bil Putin kot predsednik odločen, da Rusijo predstavi kot veliko silo. Kakor koli pa, stvari se v športnih arenah, dvoranah in na stadionih niso odvijale tako dobro. Leta 2010 ga je še dodatno razočarala ekipa, ki se je udeležila zimskih olimpijskih iger v Vancouvru. Domov so namreč prinesli 'le' tri zlate medalje. In šport in ideologija pogosto gresta z roko v roki. Ko so se približevale igre v Sočiju, je Putin ukazal izboljšanje rezultatov. "Ruski nastopi so se morali izboljšati – in to nemudoma, urgentno, takoj," pravi žvižgač.

"Grigorija vprašam, kako je bilo z igrami v Londonu. Takrat je bilo namreč v zraku čutiti prav posebno magijo. Zdaj sicer vemo, zahvaljujoč njegovim razkritjem, da je Rusija nenehno goljufala," pravi novinar Harding. Rodčenkov priznava, da so bile igre "izjemno umazane". Po njegovem je za slabo analizo oziroma nadzor deloma kriv tudi britanski protidopinški laboratorij v Harlowu. Temu po njegovih besedah namreč ni uspelo odkriti kar 126 pozitivnih primerov dopingiranja, od tega jih je bilo 82 takšnih, ki so jih dalj časa spremljali na terenu.

Do takrat, ko so bile na vrsti igre v Sočiju, je Moskva 'dopinško operacijo' pripeljala do vrhunca. Putin naj bi v akcijo poslal kar FSB, tajno vohunsko agencijo, ki jo je sam nekoč vodil. Skupina agentov naj bi se prikrito infiltrirala v Rodčenkovo skupino za nadzor nad dopingom. In vohuni naj bi prišli do čudežnega odkritja: ugotovilo so, kako brez vidnih sledi odpreti posodice, ki so sicer zaščitene pred zunanjimi posegi, v katerih se pred preiskavami in laboratorijskimi testi hrani urin športnikov. Pozitivne vzorce so tako lahko povsem enostavno zamenjali s 'čistimi'.

Rodčenkov dogajanje in dramo v zakulisju v Sočiju opisuje kot pravi triler. "Bil je to Ian Fleming, James Bond številka dve," pove, z glasom, v katerim je po pripovedovanju novinarja Luka Hardinga skorajda čutiti nekakšen ponos. Njegov laboratorij je, kot pravi temu, do potankosti izdelal 'menjalni sistem'. Pred samimi igrami so ruskim olimpijcem pripravili vzorce urina, ki so bili negativni. Ti so bili, tako Rodčenkov, skrbno shranjeni. In športniki, še posebej starejši, ki so imeli od dopinga največ koristi, so nato 'srknili' Rodčenkov strupeni koktajl drog.

Zarota je pripeljala celo tako daleč, da je v namensko izdelanem laboratoriju v Sočiju v sobi 125, kjer so po vsakem nastopu olimpijskim tekmovalcem odvzeli vzorce urina, Rodčenkov asistent Jurij Čižov v steno izvrtal majhno luknjo. Skoznjo je bil prostor povezan s sobo 124, kjer je FSB predhodno v hladilnik shranil čiste vzorce urina. Potem ko so prejeli oddane vzorce, pa so znanstveniki pod nadzorom Rodčenkova pozno v noč zamenjavali posodice. "Bila je to 'neprepustna' goljufija," se spominja. "Tam ni bilo nobenih varnostnih kamer. Inšpektorji za nadzor nad dopingom z Zahoda, ki so se občasno oglasili, niso posumili ničesar. Luknja je bila videti kot neuporabna vtičnica. Bili so izredno naivni. Niso sploh mogli razumeti ali oceniti stopnje naši laži in ponarejanja," pripoveduje znanstvenik. Celotno operacijo je nadzoroval častnik FSB Evgenij Blokhin, preoblečen v nedolžnega vodovodarja. Rodčenkov ga opiše kot provincialnega vojaka, ki izpolnjuje ukaze. Ruske športnike, ki so sodelovali v tem, pa opisuje kot prevarante, ki so se dobro zavedali tega, kar počno oziroma v kaj se podajajo. "Vedeli so, da so njihovi naslovi in statusi olimpijskih prvakov odvisni od tega, da držijo jezik za zobmi. In večina ga tudi je."

Novinar Observerja ob tem piše, da ga je dolgo fascinirala motivacija tistih, ki v senci delajo za Putina: zakaj to počnejo? "Med letoma 2007 in 2011 je manjši vod FSB-jevih 'duhov' domnevno vdrl v moje stanovanje, ko sem še kot dopisnik za The Guardian in Observer delal iz Moskve," navaja Harding. Rodčenkov pozna delovanje FSB in pravi, da njihovi agenti niso povsem homogeni. Obstajalo naj bi namreč rivalstvo med moskovskimi vohuni in močno skupino iz Sankt Peterburga, Putinovega rodnega mesta. "Nekateri so patrioti, še vedno obsedeni z Leninovimi idejami. Spet drugi mislijo, da so Jamesi Bondi. Tretji so tatovi, lažnivci, prevaranti in nepridipravi, ki hočejo le denar," pojasnjuje žvižgač. Blokhin medtem, po njegovih besedah, ni vedel popolnoma nič o dopingu, ko so ga napotili v Soči in mu dodelili tako imenovano Operacijo Rezultat. A hitro se je učil in kmalu postal partner v tem, kar Rodčenkov imenuje "naša prevara".

Do takrat, ko so se igre v Sočiju končale, je bil Rodčenkov povsem izčrpan. Uspelo mu je prelisičiti Svetovno protidopinško agencijo (Wado) in Putin mu je podelil Red prijateljstva. Leta 2015 pa so se začele težave. Nemška televizijska mreža ARD ga je obtožila vodenja obsežnega dopinškega programa, pri Wadi pa so se spomnili tudi spodbud, ki so leta 2014 prihajale iz Rodčenkovega laboratorija, da se posodice s pozitivnimi vzorci iz Sočija odvrže na odlagališče 30 kilometrov iz Moskve.

Ruski znanstvenik je kmalu spoznal, da se je znašel v zelo nevarni situaciji. Novembra 2015 je sprejel usodno odločitev, da pobegne iz Rusije. V kovček je spakiral trdi disk iz svojega računalnika – dokaz zločinov Kremlja. Poletel je v Los Angeles, kjer je nekaj časa bival pri režiserju Bryanu Foglu, čigar dokumentarec o aferi z naslovom Icarus je kasneje prejel oskarja. Mesec dni po tem, ko je prebežal v ZDA, je priznal celotno zaroto – laži, prikrivanja in vlogo 'vsemogočne' Rusije.

Skoraj pet let pozneje Rodčenkov pravi, da je takrat sprejel pravilno odločitev. Obupno pogreša svojo družino – ženo Veroniko in otroka Vasilija in Marino, ki jih je pustil za seboj v Moskvi, skupaj z družinskim psom. Nedavno so jih ustavili na poti iz prestolnice, ko so se skušali izogniti okužbam z novim koronavirusom. "Bistri so in razumejo, da je veliko bolje zame to, kot pa da ležim v grobu zraven Nikite," meni. Nikita Kamajev je bil njegov namestnik, ki so ga našli mrtvega v skrivnostnih okoliščinah, kmalu, potem ko je Rodčenkov pobegnil v Kalifornijo. Še en njegov kolega, izvršni športni direktor Vjačeslav Sinjev, je umrl isti mesec. Žvižgač verjame, da sta bila oba umorjena. "Nikita je pisal knjigo. Rekel sem mu, naj preneha," pravi.

Rodčenkov, ki je tudi sam napisal knjigo o dogajanju in svoji vlogi pri pomoči ruskim športnikom pri doseganju rezultatov, pravi, da to ni bilo težko. Že kot najstnik je za časa Sovjetske zveze napisal 44 zvezkov dnevnika. Prvi del Afere Rodčenkov je napisal kmalu po prihodu v ZDA. Potem ko je razkril dopinško afero pod taktirko Kremlja, pa se je bil prisiljen skriti. Večkrat se je selil, menjaval lokacije in bil ves čas na poti. Pošali se, da je napisal že toliko, da se je moral rokopis – simbolično, v dopinškem žargonu – "kuhati, dušiti in premešati".

Svoje spomine je pospremil s citati Georgea Orwella, za katerega pravi, da je že dolgo nazaj razumel prevarantsko naravo moskovske moči. "Goljufanje, laganje in zanikanje so temeljnega pomena za politično življenje v Rusiji," pripomni. Je ljubitelj Henryja Fieldinga, Charlesa Dickensa in Williama Makepeaca Thackeraya, pa Walterja Scotta in Iris Murdoch. Uživa tudi v prebiranju ruskih velikanov – Mihaila Jurjeviča Lermontova, Aleksandra Sergejeviča Puškina, Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Leva Nikolajeviča Tolstoja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega ter pesnikov Josipa Aleksandroviča Brodskega in Danijela Ivanoviča Harmsa.

Putin, kakopak, kakršne koli nepravilnosti zanika. Trdi, da je Rusija žrtev hinavskega zahodnega načrta pod vodstvom Washingtona in Londona. Podobno kot predsednik dopinško afero zanika tudi večina Rusov. A vendarle – Rodčenkova razkritja so neposredno vodila do suspenza ruskega Olimpijskega komiteja na prihodnjih športnih tekmovanjih. Mednarodni olimpijski komite je kasneje sicer stopil korak nazaj in nekaterim ruskim športnikom dovolil nastopati na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu in 2018 v Pjongčangu.

Moskva trenutno 'prestaja' štiriletno prepoved sodelovanja na vseh večjih mednarodnih športnih prireditvah. Ni še jasno, ali bo ruska ekipa lahko sodelovala na prihodnjih poletnih olimpijskih igrah v Tokiu, ki so bile zaradi pandemije novega koronavirusa preložene. Prav tako še ni znano, ali bodo ruskim športnikov dovolili nastop na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2022. Kremelj ne daje pretiranih znakov, da bi bil pripravljen priznati kršitve; namesto tega – tako Rodčenkov – je Rusija lani izbrisala celotno bazo rezultatov dopinških testov, Wadi pa posredovala ponarejeno različico, iz katere so bili sporni rezultati seveda odstranjeni.

Ruski državni mediji Rodčenkova medtem prikazujejo kot prevaranta, ki je svojo domovino prodal za 30 srebrnikov. Rodčenkov pa sebe vidi kot "pozno razvijajočega se žvižgača". Minilo je namreč kar nekaj časa, preden se je prebudila njegova vest, a na koncu je vendarle stopil na stran pravice in transparentnosti, svetu pa razgalil kršitve galaktičnih razsežnosti, ki se jih vsakodnevno brez kančka slabe vesti poslužuje že patološko neiskren režim.

Žvižgač svojo knjigo še zaključuje s pisanjem: "Srečen sem, končno, da sem na strani resnice." To je sicer občudovanja vredna izjava, a se dobro zaveda cene takšne moralne drže. Pravi, da bi ga Kremelj že zdavnaj ubil, če bi lahko. "To je življenjsko dejstvo. A strah me je bilo le dva, tri dni. Vem, da se to nikoli ne bo končalo, tudi ko umre Putin," še zaključuje.