Spletni nindže, prevratniki in temni denar ameriške demokracije

Pred skoraj dvesto leti je francoski diplomat in politični filozof Alexis de Tocqueville potoval po takrat mladi državi in občudoval čvrsto delovanje njene demokratične ureditve (po takratnih merilih, ko je bil temnopolti Američan tri petine človeka, ženske pa so vladale le v kuhinji), zaradi katerega so se ZDA oklicale za svetilnik demokracije. Družba je od tistih dni močno napredovala, a se hkrati še vedno vrti v podobnih zankah neenakosti in neenakega dostopa do odločanja. Morda je še bolj kot prej potrebna "oživitve prepričanj, očiščenja namenov, ... prilagoditve oblasti času in prostoru, preoblikovanja v skladu z okoliščinami in ljudmi", kot je Francoz zapisal v sloviti analizi Demokracija v Ameriki. Toda prepričanja naprednjakov in nazadnjakov o tem, kako jo prilagoditi novim časom, že dolgo niso bila tako vsaksebi. Tudi pri tako osnovnih stvareh, kot je izbiranje predstavnikov ljudstva, temelja zdrave demokracije. Ko so v torek senatorji glasovali o eni najdrznejših reform volilne zakonodaje v zadnji polovici stoletja, jo je podprlo vseh petdeset demokratov, proti je bilo vseh petdeset republikancev. Ti so tako preprečili njen sprejem, saj je zaradi obstrukcije potrebna podpora vsaj 60 senatorjev.

Bolj kot padec zakona v oči bodejo skoraj nasprotna prizadevanja obeh strank. Demokrati trdijo, da skuša desnica z zaostrovanjem meril za dostop do glasovalnih skrinjic zmanjšati udeležbo ameriških nebelih manjšin, republikanci zagotavljajo, da želijo preprečiti volilne prevare. Američani so navajeni na dolgoletno politično modrost, da visoka volilna udeležba nagrajuje demokrate, pri nižji pa so bolj nagrajeni republikanci, ki imajo bolj zvesto in vestno volilno jedro. Enačbo je načel že kulturni boj desnice, ki je upor proti splavu ("ubijajo otroke"), podporo 2. amandmaju ustave ("vzeti nam hočejo orožje"), zavračanje istospolnih porok ("uničujejo družine") in podobne teme uspešno prelila v mobilizacijo konservativne Amerike. Vrhunec je prišel s populizmom Donalda Trumpa, ki je vse strahove bele Amerike napihnil v grožnjo "ameriškega pokola", nato pa kot nativistični odrešitelj pritegnil največ volivcev v zgodovini republikanske stranke. Le da jih je demokrat Joe Biden na volitvah z rekordno udeležbo pritegnil še več. Skoraj sedem milijonov več.

Seznam želja in spolzki argument

Predsedniški poraz je le še utrdil prepričanje desnice, da je treba pospešiti dolgoletna prizadevanja za zaostritev volilne zakonodaje, kar v praksi pomeni predvsem manjšo udeležbo manjšin, ki v večji meri podpirajo demokrate. Republikanci so v lokalnih parlamentih zveznih držav vložili več sto zakonskih predlogov za ostre omejitve dostopa do volilnih skrinjic. Štirinajst konservativnih zveznih držav, v katerih imajo republikanci v rokah oba domova parlamenta in voljnega guvernerja iz svojih vrst, je takšne spremembe že potrdilo. V Teksasu so demokrati maja to preprečili s skupinskim odhodom iz parlamentarne zgradbe. Na drugi strani so bolj liberalne zvezne države že lani ob divjanju pandemije precej zrahljale pravila, kar pomeni, da bo izkušnja kongresnih volitev prihodnje leto za Američane zelo raznolika in močno odvisna od poštne številke posameznika. Demokrati v kongresu so se s podporo Bele hiše skušali temu upreti z obsežno zvezno reformo, a po pričakovanjih ostali praznih rok.

Ne samo zaradi povsem nasprotnih pogledov obeh političnih polov na težave demokracije, ampak tudi zato, ker je Poslanski sklep številka 1 (H.R.1), kot je znan predlog zveznega zakona, nastal že leta 2019 kot nekakšen naprednjaški manifest. Vanj so takrat zmagoviti demokrati, ki so prevzeli večino v poslanskem domu kongresa, vključili vsa v anketah preizkušena sporočila o kaznovanju korupcije v (takrat Trumpovem) Washingtonu, preganjanju vpliva denarja iz politike in koncu "močeradenja", ko stranka na oblasti tako zariše čudaško oblikovane volilne okraje, da bi povečala možnost svoje zmage ali si jo celo zagotovila. Vse te zamisli imajo široko podporo javnosti na obeh straneh politične delitve, prelite v zakon pa so bile bolj politični dokument kot pa resen poskus reform, saj so imeli republikanci večino v senatu in predsednika v Beli hiši. Dve leti kasneje, ko sta oba domova kongresa in predsedovanje v rokah demokratov, so z njega spihali prah in ga pod imenom Zakon za ljudi predstavili kot branik volilnih pravic in reševanja demokracije v državi.

Na skoraj 800 strani so zapisali dolg seznam želja, od avtomatske prijave volivcev (v ZDA se morajo državljani sami vpisati na volilne sezname, sicer ne morejo na volišče) do prepovedi volilnih čistk (v Georgii nameravajo z volilnega seznama odstraniti 101.789 volivcev, leta 2017 so jih 534.000 – razlogi so različni, denimo domnevna selitev ali pa neprevzeta volilna pošta) in večje razvidnosti, kdo plačuje volilne oglase. Z njim so skušali vzpostaviti enotna merila za naprave za glasovanje, predvsem pa zagotoviti čim lažji dostop ljudi do glasovalnih skrinjic. Republikanci so se odzvali enotno: po njihovih besedah gre za grob poseg zveznih oblasti v pravice posameznih zveznih držav, kar je vedno občutljiva točka njihovih volivcev (in tudi mnogih neodvisnih ter zmernih demokratov). Nekoliko nerodno je, da je to hkrati izhodišče, s katerim so na ameriškem Jugu desetletja branili najprej suženjstvo, nato pa apartheidsko zakonodajo Jima Crowa.
 

Težave z dokumenti

Ameriška ustava določa, da ima končno besedo pri odločanju o načinu volitev kongres. Tako so tudi dobili zakona o državljanskih pravicah iz let 1957 in 1964 ter zakon o volilnih pravicah iz leta 1965, s katerimi so prepovedali dolgoletne rasistične prakse in nekaterim zveznim državam celo omejili spreminjanje volilnih pravil brez nadzora zveznih oblasti. Slednje je konservativna večina na vrhovnem sodišču pred osmimi leti bolj ali manj odpravila. Toda to še ne pomeni, da se tovrstni posegi, usmerjeni proti manjšini, ne dogajajo. Zvezno sodišče je denimo pred petimi leti odpravilo volilni zakon Severne Karoline, ker je bil po besedah sodnika "s skoraj kirurško natančnostjo usmerjen proti temnopoltim Američanom". Tamkajšnji republikanski kongresniki so natančno preučili razlike v vedenju volivcev glede na rasno pripadnost, nato pa sprejeli ukrepe, ki so najbolj prizadeli temnopolte volivce. Ti radi volijo predčasno, v nedeljo (po mašah), in najpogosteje nimajo osebnega dokumenta s fotografijo.

Slednje je najbolj kislo jabolko spora med političnima poloma, za Slovence pa morda najtežje razumljivo, saj je za nas osebni dokument obvezen. Po sicer že nekoliko zastarelih podatkih liberalne mnenjske organizacije Brennanovo središče za pravico dobra desetina Američanov nima osebnega dokumenta s fotografijo, saj na izkaznici s številko za socialno varnost ni fotografije, potni list ima manj kot polovica državljanov, vozniški izpit manj kot 70 odstotkov. Zvezne države izdajajo osebne izkaznice, a je pot do njih za starejše in revne pogosto prezapletena in predraga. Predvsem starejši nimajo rojstnega lista, pri nekaterih pa se ime na njem nekoliko razlikuje od imena na drugih dokumentih – dovolj je že ena črka – kar pomeni zapleten in drag postopek. Poleg tega je dostop do uradov, ki izdajajo dokumente, na podeželju težaven – v delu Teksasa je do njega treba potovati več kot 270 kilometrov. Analize vedno znova kažejo, da so zaradi tega najbolj prizadeti temnopolti volivci, ki večinoma volijo demokrate.

Razpravo sta skušala presekati ekonomista Enrico Cantoni in Vincent Pons, ki v predlani objavljeni študiji trdita, da uvedba obveznega osebnega dokumenta s fotografijo na volitvah ni bistveno vplivala niti na splošno volilno udeležbo niti na posamezne skupine, opredeljene z raso, spolom, starostjo ali strankarsko pripadnostjo. Hkrati sta potolkla tudi republikanski argument o varovanju pred prevarami, saj nista našla nikakršne povezave med strožjo zakonodajo in številom prevar, niti se ni spremenilo zaupanje Američanov v volilni proces. Liberalna organizacija Ameriško združenje za državljanske svoboščine (ACLU) že dolgo trdi, da so volilne prevare v ZDA izjemno redke, uvajanje obveznih osebnih dokumentov s fotografijo na volitvah pa je "rešitev, ki išče težave". Čeprav konservativna Amerika vse od časov Georgea Busha mlajšega skuša najti dokaze o (obsežnih) volilnih goljufijah, ji to nikakor ne uspe. Ali pa najde lastnega poslanca Steva Watkinsa, ki je kršil volilno zakonodajo. Celo konservativna organizacija Heritage Foundation je od osemdesetih let do danes naštela okoli 1.200 manjših nepravilnosti, a niti enega večjega poskusa vplivanja na izid glasovanj.

Poročilo iz Michigana

Vse to seveda nima nikakršnega pomena v svetu Trumpove vzporedne resničnosti. Njegovo vztrajno ponavljanje velike laži, da je bil poražen zaradi volilnih prevar v ključnih zveznih državah, je lahko povsem sprto z dejstvi, vse obtožbe pa dokazano zavrnjene, toda tretjina Američanov vse od volitev vztrajno verjame, da je Biden zmagal s pomočjo goljufij. V sredo je odbor senata zvezne države Michigan, v katerem sedijo trije republikanci in le en demokrat, objavil poročilo, s katerim so sistematično zavrnili vse trditve o nepravilnostih, tudi izjave samega Trumpa. Ob tem so celo predlagali tožilki Michigana, naj razmisli o pregonu posameznikov, ki so razširjali laži, da "bi zbirali denar ali pozornost za lastne namene". Trump se je seveda odzval z besnim izbruhom – odkar je izobčen z družbenih omrežij, to počne po e-pošti – da so člani odbora republikanci le po imenu, in objavil telefonske številke njihovih poslanskih pisarn ter pozval podpornike, naj jih klicarijo, nato pa glasujejo proti njim.

Ko dve tretjini republikancev verjameta, da so volilne prevare huda težava – kljub vsem nasprotnim dokazom. Ni čudno, da je denimo lokalni parlament v Arizoni še eno "preverjanje" volilnih rezultatov zaupal majhnemu zasebnemu podjetju po imenu Spletni nindže, ki nima nikakršnih predhodnih izkušenj s podobnimi revizijami, njegov ustanovitelj Doug Logan pa podpira najbolj puhle teorije zarot, denimo trditev, da so v Arizono 40.000 ponarejenih glasovnic pripeljali iz Azije (zato testirajo, ali so v papirju sledovi bambusa). Manjša nerodnost je, da testiranje, ki ga uporabljajo za zanikanje "velike bambusove zarote", v resnici sploh ne zaznava prisotnosti bambusa. Še nekoliko manjša, da ves cirkus financirajo Trumpovi podporniki. Zato se ne gre čuditi niti temu, da se je tudi michigansko poročilo po vseh kritikah laži o volilnih prevarah končalo s priporočilom, naj zvezna država zaostri volilno zakonodajo, da bi preprečili – prevare.
 

Philip Bump iz Washington Posta meni, da se je v republikanski stranki pojavil vzorec delovanja, s katerim skušajo omajati splošno veljavne resnice. Nepripravljenost na razpravo o neresnih razlagah označijo kot strah pred soočenjem. Hkrati iz širokega nabora informacij po navadi izberejo napačno razložene ali razumljene trditve in z njimi podkrepijo te vzporedne razlage. Pograbijo jih njim naklonjeni mediji in družbena omrežja, preko njih pa se neresna trditev dokončno prelevi v povsem verodostojno in preizkušeno. "Rezultat je stabilen mehur neresnic, ki se sčasoma nekoliko spreminja, a ostaja stabilen," pravi Bump in kaže na tretjinsko prepričanje o veliki volilni goljufiji proti Trumpu. Nekdanji republikanski strateg Steve Schmidt, ki je v času Trumpa prestopil h demokratom, pa trdi, da se na ameriški desnici razrašča avtoritarno gibanje. Po njegovih besedah ima podporo premožnih donatorjev, ciničnih pripadnikov republikanske politične elite, ki preko njega utrjujejo svojo moč in lastne interese, ter propagandistov, ki utrjujejo laži voditelja/stranke. "Govorimo o avtoritarni desnici, ki temelji na fantazijah, zablodah, sovraštvu, iskanju žrtvenih jagnjet, rasnih teorijah, grožnjah in prisili."
 

Jezni in oboroženi

Po 6. januarju, ko je val Trumpovih podpornikov ob spodbudi takrat še voditelja države zavzel kongres in skušal nasilno preprečiti demokratičen prenos oblasti, takšna opozorila niso le prenapihnjena politična retorika. Američani so bolj oboroženi, prizanesljivejši do zunajsodnega ubijanja ter strpnejši do zapiranja in državnih usmrtitev kot državljani katere koli druge svobodne države. Vse bolj utrjen del populacije vidi krepitev pravic manjšin – rasnih, spolnih ali katerih koli drugih – kot resno grožnjo, institucije države pa so se izkazale za šibke proti grožnjam uradnikov, ki jih hočejo spodkopati. Visokoleteča volilna reforma demokratov je ob vseh ukrepih spregledala eno ključnih pomanjkljivosti, volilni prevrat, pri katerem pristranski volilni uradniki izrabijo svojo moč, da spremenijo izid glasovanj. Tokrat so sicer opravili svoje delo in zavrnili pritiske prejšnjega predsednika, povzete v besedah "najdite mi potrebne glasove".

Toda kot pravi Nate Cohen iz New York Timesa, se nevarnost poplave republikanskih sprememb volilnih pravil na ravni zvenih držav še bolj kot v omejevanju dostopa do volilni skrinjic skriva v širjenju nadzora politikov nad volilno upravo. Tako lahko državnim tajnikom odvzamejo nekatera pooblastila ali odstavljajo člane volilnih odborov. To naj bi se že dogajalo v Georgii, kjer naj bi položaj v odborih izgubili temnopolti demokrati. Zvezna država postaja po besedah Jelani Cobb iz časnika New Yorker metafora za povolilno dogajanje v ZDA. Država, v kateri imajo oblast republikanci, je bila jeziček na tehtnici za Bidnovo zmago in za demokratski prevzem večine v senatu. Lokalni republikanci so odgovorili z valom zakonskih predlogov, ki močno omejujejo možnosti volivcev za oddajo glasovnic ali pa prepovedujejo, da ljudem, ki več ur čakajo v vrsti pred voliščem, prineseš hrano in vodo. "V Georgii obstaja velika razlika glede tega, kako dolgo čakaš v vrsti. Najdaljše so v okrajih ki so pretežno demokratski in temnopolti,“ pojasnjuje Cobbova.

Sprejem volilne reforme v ameriškem kongresu bi obšel daljšo in napornejšo pot vlaganja tožb proti posameznim zveznim državam. Petkovo naznanilo pravosodnega ministrstva, da je prav Georgia njihova prva sodna tarča, kaže, da se vlada očitno podaja nanjo. Minister Merrick Garland (nekdanji sodnik, ki so mu republikanski senatorji z zavlačevanjem glasovanja do volitev leta 2016 preprečili imenovanje za člana vrhovnega sodišča) je napovedal, da bodo podvojili število pravnikov na ministrstvu, ki se ukvarjajo omejevanjem dostopa do volitev. Kmalu naj bi na vrsto prišli tudi Florida in Iowa, v ozadju čakajo Teksas, New Hampshire, Arizona in Michigan, čeprav ob sedanji prepričljivi konservativni večini na vrhovnem sodišču ni jasno, kako daleč lahko sežejo. Delovanje pravosodnega ministrstva je po svoje tudi odgovor na razočaranje levega krila demokratske stranke, da Bela hiša ni zares vložila veliko energije v sprejem volilne reforme. In da so njegov padec morda celo uporabili kot dodaten pritisk na sredinskega poslanca demokratov Joeja Manchina, da razmisli o ukinitvi ali vsaj omejitvi možnosti obstrukcije v senatu, s čimer bi odprli vrata obsežnejšim spremembam v državi.

Obramba temačnega denarja

Po drugi strani prav Machin ohranja razpravo o reformi, saj je predlagal dogovor, s katerim bi združili nekatere zahteve republikancev, denimo obvezno uporabo osebnih dokumentov s fotografijo, z zamislimi iz demokratske reforme. Njegov kompromis je podprla tudi Stacey Abrams, ognjevita borka za volilne pravice iz Georgie in ena od vzhajajočih zvezd demokratske stranke. Vodja senatne desnice Mitch McConnell je predlog sicer nemudoma označil za "napad na osnovno idejo, da naj o poteku volitev odločajo zvezne države, ne zvezna vlada". Morda prav McConnell skriva pomemben razlog ostrega republikanskega upora proti reformam. Ne samo, da večja volilna udeležba škodi desnici, reformisti si prizadevajo odpraviti vpliv denarja na politiko, čemur pritrjujejo vsi volivci, z najbolje levega do najbolj desnega pola. Vsi se bojijo milijarderja, ki bo kupil volitve, naj bo to Geroge Soros za nazadnjake ali družina Koch za naprednjake. Časnik New Yorker se je spomladi dokopal do posnetka pogovora med svetovalcem McConnella in voditelji nekaj vplivnih konservativnih skupin, ki so opozarjali na določilo o objavah skrivnih političnih donacij.

Obe stranki se naslanjata na prispevke skrivnih donatorjev, toda po besedah Jane Mayer iz New Yorkerja je bila "velika večina temnega denarja iz neimenovanih virov v preteklem desetletju namenjena konservativnim pobudam in kandidatom". Sicer jih dohitevajo tudi demokrati – lani so po podatkih nestrankarskega Središča za odzivno politiko, ki se ukvarja z vplivom denarja in lobiranja na politiko, tovrstne liberalne skupine prvič na predsedniških volitvah porabile več denarja od konservativnih. To gre pripisati tudi vsesplošnemu strahu pred še enim mandatom nepredvidljivega in nevarnega Trumpa. Odkar je vrhovno sodišče leta 2010 odprlo vrata neomejenim političnim donacijam, so premožni donatorji in organizacije dobili možnost prikritega kupovanja političnega vpliva. Od več kot milijarde dolarjev, ki so jih skupine s temačnim denarjem porabile na lanskih volitvah, je več kot 654 milijonov prišlo od samo petnajstih organizacij. Na vrhu je bila Ena nacija, ki je povezana prav z McConnellom.