Slovenka, ki je delala v Afganistanu: Videti je, kot da bo zadnjih 20 let izbrisanih v trenutku

Sama zaradi situacije v državi ne želi biti imenovana, njeno pričevanje pa kaže na vso kompleksnost države, ki ji v srcu, tako kot njeni ljudje, zaseda posebno mesto. 

V Afganistanu ste bili dolga leta, kakšne so bile vaše priprave na prihod? Nevarnosti?

Tudi kot civilisti smo se pred napotitvijo morali udeležiti obveznega "pre-deployment training", ki je trajal teden dni. Tam narediš splošno usposabljanje za delo na vojnem območju, kot so varnost na terenu, ozaveščanje o razmerah, osnovna navigacija, seznanjenost z različnimi vrstami min ... Poleg tega je sledilo še varnostno informiranje o razmerah v Afganistanu, pa tudi poudarek na nevarnosti raketnih napadov. Kot "posebni" civilisti smo bili namreč omejeni na delo v vojaških bazah in je bil izhod iz baz prepovedan, razen, če bi to zahtevalo delo.

Država je bila takrat precej drugačna, kot je bila leta 2021. Kaj se je spremenilo v teh petih letih?

V Afganistan sem prispela maja 2015, in sicer v mesto Mazar I-Šarif, ki je na severu. Leta 2015 se je začela nova misija (RS) in čeprav se je število Natovih čet zmanjšalo, je bil Mazar takrat še sorazmerno miren, tako da si včasih pozabil, da si na vojnem območju. V bazo je na delo vsak dan prihajalo lokalno prebivalstvo, napadov na bazo ni bilo. Vse se je spremenilo že čez osem mesecev, ko sem bila prestavljena iz Mazarja v Kandahar, ki je na jugovzhodu. Kandahar je "zibelka talibanov" in tam so bile razmere že bolj zaostrene. Lokalnega prebivalstva v bazi skoraj ni bilo oziroma je bilo zelo omejeno, raketni napadi so bili pogosti, včasih večkrat na teden. V Helmandu so talibani že začeli prevzemati ozemlja, tako do so nekatere baze, ki so jih na koncu misije ISAF zaprli, kmalu znova odprli.

Čez dobro leto sem odšla v Herat, ki je po mojem mnenju bil še najbolj miren del Afganistana. Vendar si v zadnjih letih tudi tam opazil, kako so talibani počasi prihajali vse bližje in bližje.

Kakšno je bilo splošno mnenje glede vojakov oziroma tujcev? 

Največ stikov z lokalnim prebivalstvom sem imela v Heratu, saj jih je tam res veliko delalo v bazi. Zdi se mi, da so bili zadovoljni, saj so jim tujci omogočali, da so imeli delo in reden zaslužek.

Kakšno mnenje imajo prebivalci glede talibanov? 

V Heratu, ki je po mojem mnenju bilo še najbolj "moderno" mesto, je bil odnos do talibanov odklonilen (to je bilo vsaj moje mnenje po pogovorih z domačini). Kandahar je bil čisto drug svet, tudi v mestu (po pričevanju tistih, ki so ga obiskali, sama nikoli nisem zapustila baze v Kandaharju) je bilo prebivalstvo popolnoma drugačno. Na ulicah Herata si videl mnogo zahodnjakov, ženske niti pokrite niso bile vse, v Kandaharju pa nobenih tujcev, niti domačina nisi videl, da bi bil oblečen v zahodnjaška oblačila. 

Dvomim, da bi si katera ženska upala hoditi po Kandaharju po cesti brez burke, medtem ko so v Heratu ženske večinoma nosile samo rute, pa še to je bilo bolj sproščeno, z lasmi, ki so jim viseli izpod rute.

Človekove pravice so v Afganistanu zdaj znova naredile nekaj korakov nazaj, kaj bi to v praksi pomenilo za napredek?

Herat je znan kot proizvajalec najboljšega žafrana na svetu. Tam sem spoznala skupino žensk, ki so imele podjetje, v katerem so pridelovale žafran, posebnost pa je bila ta, da je bila vodja podjetja ženska in tudi vse zaposlene so bile izključno ženske. Bojim se, da bo sedaj ves ta napredek, še posebej poskusi glede enakopravnosti žensk, izbrisan v trenutku.

Talibani so praktično osvojili vso državo v nekaj tednih – kako je to bilo možno?

Pričakovalo se je, da bodo po umiku tuje vojske talibani začeli pohod po Afganistanu, vendar nihče ni pričakoval, da bo to šlo tako hitro. Mislim, da je ANA (afganistanska vojska) vrgla puško v koruzo, takoj ko se je pohod začel.

Kako so na ameriški umik gledali domačini?

Lokalno prebivalstvo je postalo zaskrbljeno že od trenutka, ko je Donald Trump podpisal sporazum s talibani. Veliko jih je začelo iskati pot v druge države že kar nekaj časa nazaj, seveda pa nihče niti v najhujšem scenariju ni pričakoval tako hitrega padca vlade.

Kaj bo to zdaj pomenilo za položaj Afganistana v prihodnjih letih?

Ne upam si napovedati, kaj se bo zgodilo. Veliko je odvisno tudi od Zahoda, kako se bo odzval na trenutne razmere. Me pa žalosti in boli, ko gledam posnetke z letališča v Kabulu, kjer sem bila še sama pred dobrim mesecem dni. Videti je, kot da bo zadnjih 20 let izbrisanih v trenutku. Kot da je bilo vse zaman. Tudi življenja vseh vojakov, ki so v teh letih izgubili življenje v Afganistanu.