Miroslav Škoro ne bo več vodil politične stranke, ki jo je sam ustanovil

"Odstopam, ker menim, da je čas, da Domovinsko gibanje svoje uspešno politično delovanje nadaljuje pod drugim, novim vodstvom. Ponosen sem, da nam je uspelo oblikovati politično stranko, ki jo je hrvaški narod prepoznal kot izbiro, ki želi, zmore in zna obvarovati hrvaške nacionalne interese, vrednote, ki so vtkane v naše državne in narodne temelje," je zapisal o stranki, ki jo sicer mediji in analitiki označujejo kot nacionalistično.

Kot je dodal, so s skupnimi močmi v dobrem letu dni dosegli velike uspehe na državnih in lokalnih volitvah ter se ob potrditvi volje volivcev uveljavili kot tretja opcija na Hrvaškem. Poudaril je, da sicer še naprej ostaja član omenjene stranke in bo še naprej sodeloval pri njenih aktivnostih.  

Ugibanja o dejanskih razlogih za odstop

Na Hrvaškem pa že ugibajo o resničnih razlogih za Škorovo potezo. Med drugim naj bi prišlo do nesoglasja med Škorom in večino vodstva stranke glede podpore HDZ-ja za večino v nekaterih županijskih skupščinah in mestnih svetih, v katerih je Domovinsko gibanje po majskih lokalnih volitvah jeziček na tehtnici, poroča Slovenska tiskovna agencija (STA).

Znano je tudi, da je Škoro s svojimi podjetji, preden se je vrnil v politiko, vrsto let posloval z nekdanjo mestno upravo v Zagrebu, ki je predmet več policijskih preiskav zaradi suma korupcije. Ko je policija prejšnji mesec aretirala nekatere zagrebške mestne uradnike, je Škoro sicer dejal, da je že leta 2019 opozarjal na nepravilnosti pri mestnih javnih razpisih, še dodaja STA.

V pogovoru za hrvaško radiotelevizijo pa je sam zatrdil, da se je za odstop odločil po pogovoru s svojo družino, ki je menila, naj ostane v politiki in v saboru, umakne pa naj se s strankarskega predsedniškega položaja.

Poskusil na predsedniških, parlamentarnih in lokalnih volitvah

Kot njegovo politično pot opisuje Glas Slavonije, ki ima sedež v Osijeku, kjer je bil 58-letnik tudi rojen, je stranko Domovinski pokret (Domovinsko gibanje) ustanovil februarja lani, v tem času pa je postala relevantna politična moč v državi, kjer sicer dominirata HDZ in SDP. V slabih dveh letih je Škoro na svoji intenzivni politični poti nanizal opazne rezultate in se približal temu, da bi postal odločilni faktor v hrvaški politiki, vendar mu je vsakič "za las" spodletelo, kot piše slavonski časnik.

Na zadnjih lokalnih volitvah se je Škoro uvrstil v drugi krog, vendar je župan Zagreba nato vseeno postal kandidat zeleno-levičarske platforme Tomislav Tomašević, ki je osvojil več kot 65 odstotkov glasov. 

Na parlamentarnih volitvah maja 2020 je Škoro trdil, da bo v hrvaškem saboru dobil večino, nazadnje pa je njegova stranka osvojila 16 poslanskih sedežev in Škoro je postal tudi podpredsednik novega sklica. Nato pa so se od Domovinskega gibanja najprej ločili skrajnodesničarski Hrvatski suverenisti s svojimi štirimi mandati, nato pa sta Škora zapustila še Karolina Vidović Krišto in Milan Vrkljan ter postala nepovezana poslanca, kar je pomenilo, da je gibanju ostalo le še 10 sedežev.  

Pred parlamentarnimi volitvami je Škoro poskušal postati tudi predsednik Republike Hrvaške, vendar 24,4 odstotka osvojenih glasov konec leta 2019 ni zadostovalo za drugi krog, kamor sta se tesno uvrstila poznejši zmagovalec Zoran Milanović in Kolinda Grabar Kitarović.

Na političnem parketu je sicer debitiral leta 2008, ko je v 6. sklicu hrvaškega sabora sedel v HDZ-jevih vrstah, vendar je po manj kot letu dni dejal, da zapušča aktivno politiko, saj ga je razočaralo dejstvo, da so vsi politiki na Hrvaškem v splošnem prikazani kot lopovi, še piše omenjeni časnik.  

Zaslovel kot glasbenik

Hrvaška javnost je sicer Škora vzljubila predvsem kot pevca, njegova tamburaška Ne dirajte mi ravnicu, ki jo je izdal v času vojne, velja za eno najbolj priljubljenih domoljubnih pesmi. S kontroverznim glasbenikom Markom Perkovićem - Thompsonom sta posnela tudi duet Sude mi, ki je opeval hrvaškega generala Anteja Gotovino, medtem ko je bila za njim izdana tiralica Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.