Šinzo Abe: sin vplivne družine politikov in oče 'abenomike'

Šinzo Abe izhaja iz zelo vplivne japonske družine. Njegov ded Ken Abe je bil bogat veleposestnik in član predstavniškega doma japonskega parlamenta med drugo svetovno vojno, njegov oče Šintaro Abe pa je bil poslanec med leti 1958 in 1991. Pri tem je opravljal funkcije glavnega tajnika kabineta predsednika vlade, ministra mednarodne trgovine in industrije ter med leti 1982 in 1986 zunanjega ministra. Med vojno je Šintaro vstopil med kamikaze, vendar se je vojna končala, še preden je odletel na svojo prvo (in verjetno zadnjo) nalogo. 

Nobusuke Kiši, njegov ded po mamini strani, je veljal za "gospodarja" okupirane Kitajske in Mandžurije oz. marionetne države Mandžukuo. Potem ko je Japonska stopila v vojno z ZDA, pa je delal kot namestnik ministra za strelivo v kabinetu premierja Hidekija Todža. Slednjega so kasneje zaradi vojnih zločinov usmrtili.

Šinzov ded Nobusuke je bil po koncu vojne zaprt v zaporu Sugamo kot vojni zločinec "A razreda". Ameriška okupacijska uprava mu je nato skrajšala kazen in ga izpustila na prostost. "Nekateri ljudje so redno poudarjali, da je bil moj ded zločinec A razreda. Proti temu sem čutil močan odpor. Morda sem se zaradi te izkušnje čustveno navezal na konservatizem," je Šinzo Abe zapisal v svoji knjigi Proti prekrasni deželi. Nobusuke se je vrnil v politiko leta 1955 in sodeloval pri ustanovitvi Liberalnodemokratske stranke (LDP), leta 1957 pa je postal premier. Na čelu vlade je ostal do leta 1960. 

Šinzo se je medtem šolal v tujini, nato pa zaposlil v podjetju Kobe Steel. V politiko je vstopil leta 1993, ko je bil izvoljen za poslanca. Leta 2005 je postal glavni tajnik v kabinetu predsednika vlade Juničira Koizumija. Leto dni kasneje je postal najmlajši japonski povojni premier. Kmalu po porazu stranke na volitvah za zbor svetnikov so nastopile zdravstvene težave, ko so mu diagnosticirali ulcerozni kolitis (vnetje sluznice in podsluznice debelega črevesja). Zaradi tega je odstopil s položaja premierja, zamenjal ga je Jasuo Fukuda. Sledilo je obdobje politične nestabilnosti, saj se nobenemu od petih premierjev, ki so sledili odstopu Abeja, ni uspelo zadržati na položaju več kot 16 mesecev. 

Abe je okreval in se nepričakovano vrnil v politično areno septembra 2012, ko je na volitvah za predsednika stranke ugnal nekdanjega ministra za obrambo Šigeruja Išibuja. Stranka je na parlamentarnih volitvah prepričljivo zmagala in Abe je postal prvi predsednik vlade, ki se je vrnil na funkcijo po letu 1948.

V tem času se je Japonska ukvarjala s posledicami katastrofe v Fukušimi, ki se je zgodila leta 2011, in dolgoletno stagnacijo gospodarstva. Plan za oživljanje gospodarstva, ki ga je predstavil Abe, so poimenovali "abenomika". Njegov načrt je vključeval povečano državno potrošnjo, monetarno popuščanje in zmanjšanje birokracije.

Na zunanjepolitičnem prizorišču je povzročil napetost s Kitajsko in obema Korejama, ko je obiskal svetišče Jasukuni v Tokiu in se poklonil mrtvim pripadnikom japonske vojske, med katerimi so tudi številni obsojeni za vojne zločine na Kitajskem ter v Severni in Južni Koreji. Za države, ki so bile v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja pod japonsko okupacijo, to ni bila samo žalitev, ampak tudi dokaz poskusa obnove japonskega imperializma. 

Abe je s položaja predsednika vlade odstopil septembra 2020, kot razlog pa navedel ponovne težave z vnetjem sluznice debelega črevesja. Za njegovega naslednika je parlament izbral glavnega tajnika njegovega kabineta Jošihideja Sugo.

Abe je veljal za prepričano konservativnega in nacionalističnega politika. Njegovo politično dediščino AFP označuje kot "mešano". Britanski BBC ocenjuje, da je Japonski prinesel stabilnost ter močno vlado, spominja pa tudi, da so ga spremljale številne afere, predvsem zaradi kronizma in korupcije.