V petek je bilo letališče zaprto, vojaška letala so odvažala le še tiste, ki so že bili znotraj ograje, ter vojake in opremo. A vse to ni odvrnilo množice, ki se je vseeno zgrinjala proti edinemu izhodu iz mesta. "Bolje je umreti med poskusom odhoda, kot pa ostati tukaj," je za New York Times dejal neimenovani uslužbenec nekdanje vlade. "Ljudje še vedno tvegajo svoja življenja in odhajajo na letališče, da bi zapustili državo. To je edino upanje," je razmere opisala afganistanska novinarka v Kabulu. Eksploziji nista razparali samo teles, pač pa tudi tovrstno upanje tisočih, ki si ne samo želijo iz države, pač pa so zaradi svoje pomoči okupacijskim silam zelo verjetna tarča talibanov in drugih skrajnih skupin. Nekaj ga je znova razvnela izjava Neda Pricea, tiskovnega predstavnika ameriškega zunanjega ministra, da bodo ZDA tudi po 31. avgustu, datumu dokončnega vojaškega umika, zavezane k pomoči Američanom, lokalnemu osebju in Afganistancem s posebnimi priseljenskimi vizumi (SIV) pri odhodu iz države.
Ni jasno, kako bodo uresničili takšno 'zavezanost', še posebej ob zaprtem letališču in grožnji novih napadov. Slednja pripira že tako zelo majhno možnost, da bi sprejeli vabilo vodstva talibanov in ponovno odprli veleposlaništvo v Kabulu. Predsednik Joe Biden, ki je napovedal, da bodo tudi po vojaškem umiku "našli načine, kako najti vse Američane, ki si želijo iz Afganistana", je hkrati dejal, da ne zaupa talibanom. Toda dosedanji umik je temeljil prav na neudobnem sodelovanju s skupino, proti kateri so se borili zadnji dve desetletji. Odločitev, da jim izročijo seznam z imeni Afganistancev, kot je poročal – sedaj nemški časnik – Politico, je sprožila nov vihar kritik o 'izdaji', 'neumnosti brez premisleka' in 'seznamih za usmrtitve'.
Stotisoči zapuščenih
Po petkovih podatkih je domov želelo vsaj še okoli 500 Američanov, približno toliko naj bi jih nameravalo ostati. Ameriška letala so iz države odpeljala skupaj več kot sto tisoč ljudi, sedaj v njih vse bolj nalagajo le še opremo in vojaško osebje. Kar pomeni, da bo v državi ostalo več kot 200 tisoč Afganistancev, kandidatov za posebne vizume. Prevajalci, svetovalci in vsi drugi, ki so v zadnjih 20 letih pomagali vladi v Washingtonu ali ameriškim organizacijam, bodo skupaj s svojimi družinami prepuščeni novemu režimu. Gre za oceno, ki so jo družno pripravili organizacija Združenje vojnih zaveznikov in raziskovalci Ameriške univerze iz Washingtona, potem ko so preučili letna poročila obrambnega ministrstva. Druge ocene se gibljejo od sto tisoč (ameriška vlada) do več kot 300 tisoč (Rdeči križ) ljudi, ki naj bi bili upravičeni do priseljenskih vizumov.
Združenje vojnih zaveznikov celo meni, da lahko različne razlage pravil, kdo je upravičen do vizumov, to številko napihnejo tudi do milijona. Poleg tega vanjo niso vključeni vsi tisti, ki so ogroženi zaradi svoje vloge v padli vladi in razpadli afganistanski vojski, pa vsi aktivisti in pripadniki verskih manjšin, za katere v skrajno nestrpnem razumevanju islama med talibani ni bilo prostora, ko so v drugi polovici devetdesetih prevzeli oblast. Tiskovna predstavnica Bele hiše Jen Psaki je v torek omenjala kar milijone Afganistancev, ki si želijo zapustiti državo. Na tisoče se jih je napotilo proti kraju Spin Boldak, zadnjemu še odprtemu mejnemu prehodu s Pakistanom. Toda država, ki že od sovjetskega vdora 1979 in kasnejše državljanske vojne gosti okoli tri milijone Afganistancev, je zaprla vrata in pravi, da ne bo sprejemala novih beguncev. Po ameriškem zgledu (na njihovi meji z Mehiko) želijo prosilce za azil zadržati v obmejnih taboriščih na afganistanski strani. Reka ljudi se zgrinja tudi proti Iranu na zahodu.
Beg k podganam
Eksodus so celo sami talibani označili za beg možganov in Afganistancem prepovedali odhode iz ene najbolj revnih držav na svetu. "Izgubljamo najboljše, posledice bodo izjemne. Kaj se bo zgodilo z državo, kdo bo delal v vladi, kdo v zasebnem sektorju?" se ob odhajanju najbolj izobraženih sprašuje Alias Wardak, višji svetovalec na afganistanskem finančnem ministrstvu. Podobno razmišlja Zulaikha Aziz, ki na pravni fakulteti Univerze Kalifornije v Berkeleyju vodi pobudo Projekt Afganistan. "Pravni strokovnjaki, aktivisti za pravice žensk, ki imajo doktorate na področju ustavnih reform, možgansko središče Afganistana. Ljudje, ki niso imeli ambicij za odhod v ZDA ali Evropo, sedaj pa se bojijo za svoja življenja, za zmožnost, da nadaljujejo s svojim delom," je opisala razmere. Tudi talibanski zmagovalci se zavedajo, da pastirji s puškami lahko dobijo bitke, ne morejo pa voditi države. Beg skušajo ustaviti z obljubami o amnestiji za vladne uradnike in sodelavce tujih organizacij. "Afganistance so zapeljali z lažno podobo Zahoda. To so ljudje z diplomami, kot begunci pa bodo morali začeti z dna, kot vozniki taksijev," je za Los Angeles Times dejal neimenovan talibanski uradnik.
Prvi stik beguncev z zahodom je bilo za večino ameriško oporišče Al Udeid v Katarju, kjer so jih pričakali neznosni bivalni pogoji. Razkrita diplomatska e-pošta Colina Sullivana, predstavnika zunanjega ministrstva pri centralnem poveljstvu vojske, jih je opisala kot "humanitarno katastrofo, ki ogroža življenja ..." Ob pomanjkanju stranišč so hangar z begunci preplavljali iztrebki in urin, razmnožile so se podgane, v peklenski vročini Arabskega polotoka so bivali v prostoru brez klimatskih naprav, vsako novo letalo iz Kabula pa je samo še povečalo gnečo in poslabšalo razmere. In pokazalo, kako nepripravljena je bila ameriška vlada na begunski val. "Veliko ljudi je obupanih. Izgubili smo svojo državo, mnogi so prispeli brez vsega, ne vemo, kje bomo končali. Tukaj pa ni dovolj niti postelj za vse," je eden od beguncev opisal razmere za Washington Post. ZDA so tako tokove preusmerili v druga oporišča, druga največja sprejemna točka je postal nemški Ramsatein.
Darila v Lapisu
ZDA so sedaj odprle že 14 začasnih zatočišč po Arabskem zalivu in Evropi, kjer poteka varnostno preverjanje. To je za imetnike ameriških vizumov in tiste, ki so že opravili postopek zanje, precej hitro, za preostale ni jasno, kako dolgo bodo morali čakati na svojo usodo. Ameriška vlada je okrepila število diplomatov, obveščevalcev, predstavnikov pravosodja in protiterorističnih izvedencev, da bi pospešila proces, ki obsega štirinajst korakov, med drugim tudi zdravstvene preiskave in cepljenje proti koronavirusu. Na pomoč so priskočile tudi druge države, ki so jim bile začasno pripravljene odpreti vrata. Tako je kolumbijski veleposlanik v Washingtonu te dni v rahli zadregi priznal, da z njim rešujejo prazne hotele ob nasedli turistični sezoni, saj ZDA plačujejo vse stroške.
Američani so se že soočali z begunskimi krizami podobnih razsežnosti. Leta 1980 je Florido zalila povodenj 125.000 beguncev s Kube, ko je Fidel Castro za nekaj tednov za odhod iz države odprl pristanišče Mariel. Nekaj let prej so po vojni v Vietnamu v državo sprejeli okoli 130.000 beguncev, ki te dni skupaj s potomci prosijo Američane, naj znova odprejo srca in vrata. To se na lokalni ravni že dogaja, na plan prihajajo zgodbe o pobudah za zbiranje pomoči na družbenih omrežjih, ki so prerasle v vsesplošne dobrodelne akcije. Ko je washingtonska restavracija Lapis – vodita jo afganistanska begunca iz časov sovjetske okupacije – sosede prosila, če se lahko odrečejo kakšni malenkosti za nove priseljence, niso bili pripravljeni na odziv. Že naslednje jutro je pred vrati stal prvi darovalec z dvema vrečkama, v naslednjih dneh so klet pod restavracijo do stropa napolnile škatle. Prišli so prostovoljci, ki komaj sproti pakirajo neusahljiv tok oblačil, šolskih potrebščin, gospodinjske opreme in drugih daril. Ankete kažejo, da je večina Američanov še vedno naklonjena prihodu Afganistancev.
Sejanje odpora
Vprašanje je, kako dolgo še, saj na ameriški populistični desnici že kipi negodovanje. Med prvimi se je seveda oglasil Stephen Miller, tvorec zloveščih politik priseljevanja prejšnje vlade, vključno z razvpito 'muslimansko prepovedjo' vstopa v ZDA za državljane sedmih muslimanskih držav. Glas je dvignil takoj po padcu vlade v Kabulu, ko so vsi še vili roke, kako je demokratska vlada zakockala usodo ameriških prijateljev v Afganistanu. Celo Lauren Boebert, skrajna desničarska poslanka iz Kolorada, ki je včasih razširjala qanonovske teorije zarot, je sprva napadla predsednika Bidna, ker naj bi jih 'pustil na cedilu'. In pri tem prikladno pozabila, da je bila prejšnji mesec med šestnajstimi republikanskimi poslanci, ki so glasovali proti paketu osem tisoč vizumov za afganistanske prevajalce. Med okorelo desnico je seveda tudi 'slovenski' poslanec iz Arizone Paul Gosar, soustanovitelj ksenofobne poslanske skupine Najprej Amerika.
Miller je temelje za odpor do beguncev iz Afganistana polagal pri večerni voditeljici konservativne televizije Fox News Lauri Ingraham. Ne po naključju, saj se ta pogosto otepa obtožb o belem nacionalizmu. "Tisti, ki zagovarjajo množično priseljevanje v ZDA, delajo to zaradi političnih, ne pa humanitarnih razlogov," je svaril gledalce, skupaj pa sta razpredala, da so stroški naselitve v ZDA zelo visoki in da bi jih za precej manj denarja lahko poslali v sosednje države Afganistana. "Zato ne gre za reševanje humanitarne krize, pač pa za ideološki cilj spremeniti Ameriko. Ne ponovimo napake Evrope." Temo so počasi pograbili tudi drugi, sinoči je osrednji zvezdnik Fox Newsa Tucker Carlson z velikimi napisi na zaslonu oznanjal "ne vemo, koga spuščamo v državo". Tudi on trdi, da je agenda demokratov "preseliti toliko beguncev, kot je mogoče ... vedno pograbijo tragedijo in jo izrabijo, da bi spremenili to državo." Ob tem pa zlovešče poudarja "Prihajajo v VAŠO sosesko".
Razpihani stari grehi
Ameriška desnica še ni poenotila stališča in mnogi ne pristajajo na sovražne besede. Republikanski poslanec Adam Kinzinger iz Illinoisa trdi, da je širjenje strahu o "hordah ljudi, ki prihajajo v vašo četrt in naj ne bi bili varnostno preverjeni, neameriško". Tradicionalni konservativci, ki se strinjajo z njim, so prejšnji teden še lahko računali na podporo 81 odstotkov Američanov (v javnomnenjski raziskavi podjetja YouGov). Ti so se strinjali, da bi morala država odpreti vrata Afganistancem, ki so jim pomagali. Toda populistično krilo stranke hitro širi drugačno sporočilo, vodja republikanskih poslancev Kevin McCarthy je že prejšnji teden v klicu s kolegi trdil, da "čez mejo prihajajo teroristi". Oglasil se je tudi Donald Trump z besedami "Koliko tisoč teroristov bo Joe Biden prinesel v Ameriko?" Vpliv nekdanjega stanovalca Bele hiše (ki je z dogovorom s talibani o umiku zasejal seme sedanje krize) je na desnici še vedno izjemno močan. In izjemno nevaren, z rovarjenjem na začetku pandemije je sprožil takšen odpor pri svojih privržencih, da so ga najbolj goreči na nedavnem zborovanju celo izžvižgali, ko je dejal, da se je sam cepil.
Trump je svojo predsedniško kampanjo začel s svarili pred priseljenci iz Mehike, ki "prinašajo kriminal, so posiljevalci", ter jo razpihnil v gradnjo fantomskega zidu na južni meji. Tako da sedanja afganistanska kriza prihaja ob leta tlečem, zaradi Trumpa, Millerja in podobnih pa sedaj razžarjenem vprašanju ameriškega odnosa do priseljencev in prosilcev za azil. Biden je ob prevzemu oblasti začel razgradnjo politik iz Trumpove ere, a se ob tem sooča z novim pritiskom prosilcev za azil na južni meji. Ob tem, ko ZDA še vedno niso našle odgovora, kako ravnati z okoli enajstimi milijoni nedokumentiranih priseljencev, ki že leta živijo v državi. In s 'sanjači' Američani, ki so jih starši kot otroke brez ustreznih dokumentov pretihotapili v državo, kjer so odrasli in je to zanje edina domovina. Nazadnje je vse večji vozel skušala 2013 presekati skupina osmih senatorjev iz obeh strank, a je njihov predlog reform, s katerim bi mnogim odprli pot do državljanstva, propadel, med glavnimi rušitelji je bil takrat mladi kongresni svetovalec po imenu Stephen Miller.
Humus rasti
Afganistanci se bodo tako vedno težavne preobrazbe iz ene v drugo identiteto lotevali v takšnem pregretem ozračju. Ki je lahko samouresničitvena prerokba o 'prihajajočih teroristih', saj jih ob že tako težavnem preživetju in prilagajanju novi družbi potisne na rob in koga tudi čez njega. Znameniti politolog Francis Fukuyam je pred dnevi zapisal, da se je ameriška politična razklanost razrasla v ogorčen boj o kulturni identiteti. Pri čemer desnica poganja strahove (dela) bele večine ob počasnem utapljanju v rasno in etično raznolikost. A tako kot je republikanski guverner Iowe v sedemdesetih Robert Ray kljub odporu večine sprejel begunce iz Vietnama, tudi sedaj nekateri republikanski guvernerji ponujajo odprta vrata svojih zveznih držav za Afganistance, saj vedo, da so ZDA država priseljencev in beguncev. In da so ti vedno poganjali ameriški vzpon.
Shikha Dalmia, analitičarka na ne ravno levičarski mnenjski organizaciji Ustanova razsodnost, prav tako svari pred evropskim zgledom, le da s prstom kaže na nizko rodnost starega kontinenta in hitro staranje prebivalstva. Podobno se dogaja tudi v ZDA, zadnje štetje prebivalstva je zabeležilo njegovo drugo najnižjo rast v zadnjih sto letih. "Če želimo v 21. stoletju nadaljevati z vzponom, moramo preobrniti sedanje demografsko slabenje," opozarja in kot rešitev ponuja osveženo politiko priseljevanja, pri čemer naj bi odločanje o številu priseljencev prepustili kar posameznim zveznim državam. Študije kažejo, da so prišleki humus rasti, več kot polovica od 91 zagonskih podjetij, ki so zrasla v več kot milijardo dolarjev vredne posle, ima enega ali več priseljencev med ustanovitelji. Ti ali njihovi otroci so začeli tudi več kot 40 odstotkov podjetij, ki so bila 2010 med petsto največjimi v državi.
Desni idealizem
Po besedah Lymana Stona iz še ene konservativne mnenjske organizacije Ameriški inštitut za podjetništvo (AEI) so poskusi, da bi z denarnimi spodbudami okrepili število novorojenih otrok, izjemno dragi in neučinkoviti. In pri tem daje kot primer tovrstna prizadevanja na Madžarskem ("Potemkinove vasi, navzven delujejo lepo, v resnici družinam ne pomagajo kaj dosti.") in Poljskem ("Izdatni otroški dodatki so bili raztrgani kot neuspeh."). Dalmiajeva dodaja, da priseljenci po navadi prihajajo na višku svoje produktivnosti, potem ko so njihove prejšnje družbe poravnale stroške njihove vzgoje. Poleg tega po navadi traja generacijo ali dve, da se njihova rodnost zniža na raven ZDA, kar te demografsko utrdi za dalj časa kot pa kratkoročne politike spodbujanja rodnosti.
"Večja demografska stabilnost in okrepljeno gospodarstvo bi Američanom pokazala, da so priseljenci dobrina in rešitelji, ne pa breme in grožnja," je prepričana Dalmiajeva. In jih prepričala, da imajo gmoten, ne le idealističen interes za oprijemanja temeljnih vrednot pluralizma in strpnosti. V teh nativističnih časih je to precej drzna misel, ob trpljenju Afganistancev pa bo hitreje deloval idealizem. Na desnici se lahko zgledujejo kar po republikancu Robertu Rayju, ko je ob odpiranju vrat Vietnamcem rojakom dejal "Ne govorite mi o svoji skrbi za človekove pravice, pokažite mi jo ... Ne govorite mi o svojem krščanstvu. Pokažite ga."
KOMENTARJI (255)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.