Se Izrael sooča z novim spopadom na že znanem, starem bojišču?

Vse se je začelo s terorističnim napadom, ki je sprožil obsežen vojaški povračilni ukrep, obleganje mesta, smrt tisočerih, opustošenje in nenazadnje svetovno zgroženost. In če je bila vojaška operacija za eno državo uspešna, je za drugo pomenila usodo, ki jo je zaznamovala za desetletja naprej. 

O čem je govora? Zveni znano, podobnim scenarijem smo navsezadnje priča zdaj. A tokrat ni govora o vojni v Gazi, temveč o letu 1982, v času izraelske invazije na Libanon. In analitiki, zgodovinarji, predvsem pa vojaški veterani imajo v mislih samo eno vprašanje: se zgodovina ponavlja?

Leta 1982 je Izraelu čez severno mejo največjo grožnjo predstavljala Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), ki jo je takrat vodil Jaser Arafat, in čeprav je iranska revolucija leta 1979 jasno pokazala, da ima politični islam še kako veliko moč, si nihče ni mislil, da bi religija lahko praktično predstavljala resnično nevarnost za Izrael.

Izrael je leta 1982 vodil Menachem Begin, vladal je s trdo roko, njegova zmaga pa je končala desetletja levičarske vladavine naznanila preobrat države v desno. Tudi v svojih vrstah je imel desničarje, najbolj prepoznaven je bil obrambni minister Ariel Šaron. Včasih kontroverzni general, nato pa politik, je bil Šaron eden najuspešnejših in neusmiljenih izraelskih vojaških poveljnikov. 

Frakcije PLO pa niso slovele po svoji dobroti, temveč ravno nasprotno. Bile so odgovorne za številne teroristične napade po vsem svetu, na primer krvavi napad na izraelsko ekipo na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Toda v osemdesetih letih so se napadi zmanjšali, poroča Guardian.

Med letoma 1980 in 1981 je bilo zaradi delovanja palestinskih oboroženih frakcij v Izraelu, na Zahodnem bregu in v Gazi skupno 16 mrtvih in 136 ranjenih. Težko je torej potegniti vzporednice z današnjo situacijo, ta namreč predstavlja eksistenčno nevarnost. V napadu Hamasa na Izrael oktobra lani je bilo ubitih 1200 ljudi, večinoma civilistov, okoli 250 pa ugrabljenih. 

Piko na i pa je predstavljal še poskus atentata na izraelskega diplomata Shloma Argova. Atentatorji so bili člani organizacije Abu Nidal, palestinske skupine, ki se je sicer odcepila od PLO in bila do nje sovražna. In zgodovinarji se strinjajo, da je bil ta atentat le izgovor, na katerega sta čakala Benin in Šaron. Ko je prišlo na dan, da je napadalca poslala iraška obveščevalna služba, ki je sicer ubijala Arafatove najbližje pomočnike in zaveznike, Benin in drugi vojaški uradniki niso o tem želeli slišati. Vse frakcije so označili za zaveznike PLO.

Invazija na Libanon

Pod pretvezo, da preprečujejo napade PLO čez svojo mejo, so vkorakali v Libanon in hitro napredovali do prestolnice Bejrut ter začeli oblegati pretežno propalestinski Zahodni Bejrut. Ta invazija je privedla do tega, da je PLO 1. septembra pod nadzorom več nacionalnih mirovnih sil dokončno zapustila Libanon.

V desetih dneh po napadu na Libanon, so vkorakali pred Bejrut in obkolili Arafata in njegove borce PLO. "V Bejrutu smo storili točno to, kar počnejo Izraelci v Gazi. Izklopili smo vodo, elektriko, vse. Vendar ni bilo družbenih medijev, zato ljudje niso toliko vedeli," je dejal Ahron Bregman, strokovnjak na King's College London, ki je med konfliktom leta 1982 služil kot izraelski vojak.

Obleganje Bejruta je trajalo več kot dva meseca in terjalo tisoče civilnih žrtev. Natančno število je še vedno sporno, prav tako kot v sedanji vojni. A tudi najvišje ocene v Libanonu – 20.000 mrtvih – so veliko nižje od tistih, ki veljajo za Gazo, kjer je po navedbah palestinskih uradnikov število žrtev preseglo 38 000. Tudi fizično uničenje v Gazi je povsem drugačnega obsega, piše Al Jazeera.

Arafat je sicer vedel, da si bo Šaron prizadeval doseči Bejrut in da bo njegove sile dodobra zdesetkala ogromna izraelska vojska, ki je bila po vojni proti Egiptu in Siriji leta 1973 opremljena z veliko količino najsodobnejšega ameriškega orožja in opreme. Vendar je menil, da bodo ZN posredovali že po nekaj dneh, kot so to storili leta 1967 in 1979. Vendar se stvari niso obrnile njemu v prid. Šaron je odletel v Washington in skušal od administracije Ronalda Reagana pridobiti predhodno odobritev za invazijo že pred poskusom atentata na Argova. Vendar ni dobil celotne podpore, nasproti mu je namreč stal državni sekretar Alexander Haig, velik protikomunist, ki je verjel, da je velik del svetovnega terorizma delo Sovjetske zveze.

Ko pa se je vojna tudi uradno začela, so Reagonovi uradniki klonili in nadaljevali z dotokom streliva. Protesti, da Izrael nezakonito uporablja orožje, ki ga dobavljajo ZDA, so naleteli na gluha ušesa, ZDA pa so vložile veto na resolucije ZN. Do prekinitve je prišlo šele, ko so televizijske mreže vsak dan prenašale slike pokola. Reagan ni imel izbire in je Beginu dejal, da kar izvaja v Libanonu pomeni holokavst. Begin, čigar večino družine so pobili Nemci med drugo svetovno vojno, je zavrnil navedbe, vendar je naredil kar je zahteval Reagan.  Le dva tedna pozneje je na tisoče borcev PLO zapustilo Libanon in se odpravilo na destinacije po Bližnjem vzhodu, Arafat pa je odpotoval v Tunis.

Ena vzporednica z današnjim konfliktom sicer obstaja. Arafat je svoje poveljniške bunkerje nameščal pod stanovanjske bloke, v katerih so živeli tisti, ki so bili zaradi spopadov naseljeni. O resničnosti teh trditev so pričali mnogi uradniki PLO. Izraelski predstavniki so PLO že takrat obtoževali, da civiliste uporablja kot živi ščit, enako pa danes trdijo za Hamas. 

Šaron se je še preden so vsi borci zapustili PLO za New York Times pohvalil z "uničujočim porazom PLO". Izraelsko kampanjo je prikazal kot bitko hladne vojne, njihova prizadevanja pa kot zmago za mir in svobodo povsod po svetu. 

A tudi to praznovanje je bilo precej kratkotrajno. Še istega leta je novoizvoljenega libanonskega predsednika, ki ga je tja postavil Izrael, Baširja Gemayela, umoril član sirske socialistične stranke. Dva dni pozneje je Gemayelova milica s pomočjo izraelske vojske pobila na stotine, če ne celo tisoče Palestincev in libanonskih šiitov. To je danes znano kot pokol v Sabri in Šatili.  

Začetek nove brutalne vojne

V enem letu se je izraelska vojska vpletla v novo brutalno vojno proti uporniškim silam. Žrtve so se nenehno povečevale, samomorilni napadi z bombami so uničili oporišča v južnem mestu Sidon, 18-letna okupacija pa je Izraelu odvzela veliko mladih moških, dokler ni leta 2000 prišlo do neslavnega umika. Svoje sile so 24. maja umaknili do modre črte, meje, ki so jo določili ZN. S to odločitvijo se je dejansko končala izraelska okupacija južnega Libanona in danes Libanonci 25. maj praznujejo kot državni praznik.

"Lekcija je enaka takrat kot danes," je poudaril Haim Har-Zahav, ki je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja služil v Libanonu in je napisal knjigo o pozabljenih poznejših letih tamkajšnjega konflikta.

In kdo je bil nov sovražnik proti kateremu se je Izrael tako dolgo boril?

Leta 1982 v Libanonu se je zgodilo nekaj, česar izraelski vojaki niso predvideli. Invazija je pripomogla k ustanovitvi Hezbolaha s podporo iranske revolucionarne garde. In Iran je prevzel odgovornost za palestinsko vprašanje, v času ko so ga arabske države pozabile. V operaciji na izraelskem ozemlju leta 2006 je Hezbolah ubil tri vojake in dva ujel. V zameno za ujete vojake pa so zahtevali svoje iz Izraela. Do dogovora ni prišlo, Hezbolah je nad Izrael pošiljal rakete, Izrael je odgovarjal in izbruhnila je vojna, ki je trajala 34 dni, Hezbolah pa se je z izraelsko vojsko leta 2006 spopadal do brezizhodnega položaja. Umrlo je približno 1200 Libanoncev, 4400 je bilo ranjenih, večinoma civilistov. Izrael je poročal o 158 smrtnih žrtvah, večinoma vojakih. 

In danes? Se zgodovina ponavlja? Analitiki so si enotni v tem, da si nobena stran ne želi vojne, vendar se je spopadu morda nemogoče izogniti. Meja med državama je bila do nedavnega razmeroma mirna, v eno ali drugo državo so občasno priletele rakete ali brezpilotna letala ampak to ni privedlo do resnejše eskalacije. Izrael je sicer od leta 2007 do 2022 več kot 22.000-krat kršil libanonski zračni prostor, poroča Al Jazeera. Toda tudi ta stabilnost se je spremenila, Izrael in Hezbolah se napadata, prihaja tudi do smrtnih žrtev. Bo znova zavrelo v istem kotlu?