Ruski vojni ujetniki zaprti na tajni lokaciji

Skrivna lokacija zapora, skrivne identitete. Tistih, ki so zaprti, in tistih, ki tam delajo. Tudi zato, ker javno razkazovanje zapornika in siljenje v pogovor ženevska konvencija eksplicitno prepoveduje. Ekipa norveške televizije TV 2 se je dogovorila, da se z zajetimi ruskimi vojaki pogovarja v skupini in v anonimnosti. 

Postopek obravnave zapornika

Ko ruskega zapornika pripeljejo, mora najprej mimo detektorja kovin. Nato si mora sleči uniformo in jo pospraviti v torbo. Potem ga peljejo v kopalnico, kjer je na vrsti tuširanje, sledi oblačenje zaporniških oblačil in striženje.

Vsakega ruskega ujetnika čaka 14-dnevna karantena, v času katere preverijo njegovo fizično in psihično stanje ter morebitno konfliktnost. Da ne bi povzročal težav po tem, ko bi ga odpeljali v osrednji del zapora.

V zaporu imajo tudi kirurga, ki opravlja lažje operativne posege. Če ujetnik potrebuje zahtevnejšo operacijo, ga pošljejo v bolnišnico.

Z dviganjem rok do nastopa pred kamero

Kdo si želi povedati svojo zgodbo? Ni jih bilo malo. Mlajših in starejših. Več jih je želelo stopiti pred kamero in pokazati svoj obraz. Nekateri so ob stalni prisotnosti čuvaja prostovoljno razkrili še svojo starost in ime.

Prvi je bil Stanislav iz Murmanska. 33-letnik je v Ukrajino prispel 28. junija lani. Samo pet dni pozneje je bil huje ranjen na fronti v bližini Harkova. "Kot vojaku mi nikoli ni prišlo na pamet, da ne bi ubogal ukaza, ko so mi dejali, da moram v Ukrajino," je pojasnil.

Na drugi strani mize Stanislava posluša mladenič, ki bi prav tako rad govoril. 21-letni vojak se ni upiral ukazom in konec maja lansko leto je zapustil Rusijo in odšel v Ukrajino. Po štirih mesecih bojevanja so ga ukrajinski vojaki zajeli pred strateško pomembnim mestom Kupjansk na severovzhodu regije Harkov. "Nič slabega nisem storil," zatrjuje mladenič, ki ne ve nič o ruskih vojnih zločinih na območju Ukrajine. 

"Da so se zgodili vojni zločini v Buči in Irpinu sem izvedel šele, ko sem prišel sem. Kar se tiče moje enote, nisem nikoli bil priča kopanju množičnih grobov. Niti jih nisem nikoli videl in zato me je povsem pretreslo, ko sem izvedel zanje," pripoveduje mladi ruski ujetnik in doda: "Kako lahko človeško bitje naredi kaj takšnega?"

Dva izhoda: smrt ali ujetništvo

In česa jim je najbolj žal? Da so se prišli borit v Ukrajino, ne, saj bi v nasprotnem primeru kršili vojno pravo. Si pa bolj ali manj v situaciji, ko vsaka vojaška četa naleti na dva izhoda. Ali umreš ali postaneš vojni ujetnik. "Imeli smo premalo opreme in veliko težav s komunikacijskimi kanali in koordinacijo," priznava mladi zapornik, ki ne skopari s kritiko ruskih oblasti: "Mislim, da naša vlada dela vse na najslabši možni način, zato imamo tako grozljivo velike izgube. Za nas, vojake na obeh straneh vojne, jim je vseeno. Mar jim je le zase in za reševanje lastne kože."

Življenje te pač nekam odpelje, pravijo zaporniki, ki upajo, da bi se v času naslednje izmenjave zapornikov čimprej vrnili v domovino – Rusijo.