Trenutno Ukrajino s treh strani obkroža več kot 110.000, po nekaterih ocenah celo 130.000 ruskih vojakov. Pri tem pa ni pomembno le njihovo število, pač pa tudi dejstvo, da se premikajo in se vse bolj bližajo meji. Če je Rusija na ta območja še pred nekaj tedni kopičila zgolj svojo vojaško opremo, ne pa ljudi, ki bi upravljali s tanki, topniškimi in raketnimi sistemi, je zdaj drugače. Z vlaki in letali tja prihajajo vojaki s cele države.
O tem, kaj to pomeni in kako realna je pravzaprav ruska grožnja, je za The Daily spregovoril Anton Trojanovski, vodja New York Timesovega urada v Moskvi.
Viri iz Washingtona trdijo, da so ruske sile pri približno 70 odstotkih bojne moči, ki bi bila potrebna za obsežno invazijo na Ukrajino. Še dodatnih 30 odstotkov bi Rusija lahko zelo hitro pridobila, če bi vojake po zraku pripeljala na obmejna območja.
Ruski vojaki se vse bolj približujejo meji z Ukrajino in le nekaj deset kilometrov stran od nje postavljajo šotorska taborišča – improvizirana, v snegu in blatu. Gre za dejavnike, ki terjajo svoj davek in imajo velik psihološki vpliv na ljudi. Intenzivnost takšnega kopičenja vojakov ni nekaj, kar bo Rusija sposobna vzdrževati več kot nekaj tednov. Zato se približujemo točki, ko se bo Vladimir Putin moral odločiti – ali bo te čete uporabil v vojaški operaciji ali pa jih bo začel umikati, pojasnjuje Trojanovski.
Članstvo Ukrajine v Natu bi lahko vodilo do vojne
Ukrajina, sicer nekdanja članica Sovjetske zveze, je izrazila željo in namero, da bi se pridružila Natu. Za Putina je bila to kaplja čez rob. Ukrajino, včlanjeno v Nato, namreč smatra kot eksistencialno grožnjo za varnost Rusije. Kar bi dejansko Ukrajina z zahodnimi vojaki in z zahodno vojaško opremo tudi zares bila.
Rusi Nato vidijo kot protirusko zavezništvo, Ukrajina pa je tista, ki si z Rusijo deli dolgo mejo na gosto poseljenem jugozahodu države. Ogromno razporeditev vojakov, ki smo ji priče, bi torej lahko razumeli kot Putinov zaris rdeče črte, s katero Natu in ZDA sporoča: "Ne drznite si nam vzeti Ukrajine. Zanjo sem pripravljen začeti tudi vojno!"
Na drugi strani pa – če bi od ZDA in Zahoda dobil nekakšno jamstvo, da se Ukrajina nikoli ne bo pridružila Natu, Putin daje vedeti, da bi se lahko tudi umaknil.
Je torej kopičenje vojakov ob meji zgolj njegova pogajalska taktika – blefiranje, s katerim si Putin želi zagotoviti, da se Ukrajina ne bo vključila v Nato? Možno, odgovarja Trojanovski – a gre za zelo drag in nevaren blef, saj gre v primeru, ko je na meji toliko vojakov, marsikaj lahko narobe.
Najbolj črn scenarij: na deset tisoče mrtvih in na milijone beguncev
Ukrajina je država, v kateri živi 44 milijonov ljudi. ZDA zadnje tedne glasno opozarjajo na to, da jo Rusija lahko napade vsak čas. Če bi se to res zgodilo – in to je najslabši možni scenarij – govorimo o potencialno 25.000 do 50.000 smrtnih žrtvah med ukrajinskimi civilisti, 5.000 do 25.000 žrtvah med ukrajinskimi vojaki, 3.000 do 10.000 mrtvih ruskih vojakih in na milijone beguncih, ki bi bežali na Poljsko in v druge države Evropske unije. To so po besedah Trojanovskega številke, s katerimi operira ameriški kongres.
Washington trdi, da takšne ocene prihajajo od njihovih obveščevalnih virov, Rusija, ki ves čas zanika kakršne koli načrte za invazijo na Ukrajino, pa je to označila za norost. A tudi neodvisni analitiki, ki gledajo satelitske posnetke in posnetke gibanja ruskih vojakov, ki se vse pogosteje pojavljajo na TikToku in drugih družbenih omrežjih, prihajajo do podobnega zaključka – zaskrbljeni so. Nobenega dvoma ni, da bi ruska invazija na Ukrajino povzročila veliko človeškega trpljenja.
Glasna Amerika, zadržana Nemčija in zaskrbljena Ukrajina
Napetosti med Washingtonom in Moskvo so največje od hladne vojne. Ameriški predsednik Joe Biden je napovedal, da v primeru, če Rusija napade Ukrajino, ne bo poslal ameriških vojakov, saj bi bila to nova svetovna vojna. Je pa Putina opozoril, da se bodo ZDA odločno odzvale in Rusiji naložile ostre sankcije.
Kot je znano, ZDA že od začetka februarja glasno opozarjajo, da Moskva po ocenah ameriških obveščevalnih služb pospešuje korake za obsežen napad na Ukrajino in da je napad samo še vprašanje časa. Posledično je seznam držav, ki pozivajo svoje državljane k odhodu iz Ukrajine, vse daljši.
Čeprav Zahod navzven poskuša izražati enotnost, pa je dejstvo, da – ko gre za vprašanje odziva – ne delijo vsi enakih stališč kot ZDA. V prvi vrsti v Evropi obstajajo razhajanja glede vprašanja, ali ameriški pristop dejansko pomaga ali pa takšna retorika le poslabšuje situacijo. Glede tega je bilo v preteklih tednih veliko skepticizma. Medtem ko je Združeno kraljestvo hitro sprejelo ameriški koncept, pa so celinske države, predvsem Nemčija in Francija, izbrale bolj zadržan pristop, saj one na kocko postavljajo veliko več. Francija se je podala na lastno diplomatsko iniciativo – da bi težavo rešil čim bolj mirno, je predsednik Emmanuel Macron obiskal Moskvo. Nemčija, ki ima po lanskem odhodu kanclerke Angele Merkel težave z uveljavljanjem v zunanji politiki, pa je bila deležna številnih kritik zaradi premilega odnosa do Moskve.
Razlog za nemško zadržanost pa je razumljiv. Nemčija je geografsko veliko bližje Rusiji kot ZDA, z njo ima tudi veliko tesnejše gospodarske vezi. Dober primer je plinovod Severni tok 2, ki teče iz Rusije do Nemčije po Baltskem morju. Septembra lani so ga dokončali, vendar še ne deluje. Ko bo deloval, bo podvojil dobavo poceni zemeljskega plina iz Rusije v Nemčijo, ki ga to pomembno evropsko gospodarstvo potrebuje pri prehodu od uporabe premoga in jedrske energije. Vsaka prekinitev projekta bi imela posledice tudi za nemško gospodarstvo. Nemčija je torej upravičeno lahko veliko bolj zaskrbljena kot ZDA, le da si ne more privoščiti, da bi to izražala tako agresivno.
Čeprav so evropski voditelji do sedaj večinoma molčali, pa je v zadnjem tednu ali dveh očitno, da se tudi oni vse bolj zavedajo resnosti situacije – to se kaže ne samo z Macronovim obiskom Moskve, pač pa tudi s srečanjem nemškega kanclerja Olafa Scholza z ameriškim predsednikom Bidnom v Washingtonu. Retorika v prestolnicah celinske Evrope še vedno ni tako alarmantna, kot je v Washingtonu in Londonu, toda stopnja zaskrbljenosti tam zagotovo narašča, meni Trojanovski.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je do ameriškega odziva zelo kritičen, obtožil jih je, da širijo histerijo. Ukrajinske oblasti ocenjujejo, da se stopnja ruske grožnje po letu 2014, ko je vdrla v Ukrajino, nadaljuje, Zelenski pa ves čas miri: "Ne paničarimo, ne poslabšujmo situacije. Zadnjih osem let živimo in se spopadamo z grožnjami iz Rusije. In tako bomo živeli še naprej."
Človek bi sicer pričakoval, da bo predsednik države, ki je s treh strani obkrožena s 110.000 ali 130.000 ruskimi vojaki, želel, da ves svet ve za njihovo situacijo, da so vse oči uprte vanje, njegova država pa je v stanju visoke pripravljenosti. A Zelenski je v resnici v izredno težkem položaju – noče, da bi ukrajinsko prebivalstvo zajela panika. Noče, da bi se tuji investitorji umaknili. Ukrajinsko gospodarstvo je na ta račun že dovolj trpelo. Zelenski je zaskrbljen, da bi ZDA lahko s tem, ko stalno opozarjajo na najslabši možni scenarij, dejansko še poslabšale situacijo.
Vladanje v kaosu, s tresočo roko
Zakaj so torej ZDA, ki so od Ukrajine in Rusije najbolj oddaljene in tvegajo najmanj, najglasnejše? Na tej točki velja opomniti, da je Rusija najbolj fokusirana prav na ZDA. Kremelj vidi Washington kot tistega, ki vleče niti v Ukrajini in po Evropi. Ko se je Putin leta 2016 vmešal v ameriške volitve, so analitiki ocenili, da je bil njegov največji cilj ustvarjati razkol in povzročati kaos med svojimi nasprotniki, da postanejo šibkejši in manj stabilni, Rusija pa posledično močnejša. Zdi se, da mu je tudi zdaj to na nek način že uspelo – povzročil je razhajanja v odnosih med ZDA in Evropo oz. v t. i. Zahodnem zavezništvu. Zmaguje torej v vsakem primeru.
Trojanovski ob tem pojasnjuje, da Putinov položaj v splošnem ni najboljši – rusko gospodarstvo stagnira, prebivalstvo se zmanjšuje, industrija na številnih področjih ni zelo inovativna. S šibko roko mu uspeva vladati v negotovosti in kaosu. S svojo vojsko in obveščevalnimi službami je zato pripravljen veliko tvegati in se podati na pot, na katero na se njegovi zahodni nasprotniki niso pripravljeni podati. To mu daje prednost, ki jo zdaj ponovno dobro izkorišča.
Prav zato ljudje v Ukrajini in Evropi, pa tudi v Rusiji še naprej dvomijo, da bo dejansko napadel Ukrajino. To bi namreč predstavljalo resno tveganje in bi preseglo vse, kar je storil do zdaj. Invazija na Ukrajino bi predstavljala veliko večjo nevarnost kot zavzetje Krima, posredovanje v Siriji ali vmešavanje v ameriške volitve. Govorimo o nečem na popolnoma drugem nivoju. Zagotovo ima zdaj veliko močnejšo in veliko bolj modernizirano vojsko kot leta 2014. A vprašanje je, ali bi bil Putin leta 2022 res pripravljen toliko tvegati?
Eden ključnih datumov je 20. februar
In kdaj bo konec čakanja? Kdaj bomo vedeli, kaj bo storila Rusija? Zahodni vojaški analitiki pravijo, da govorimo o nekaj tednih. Putin se bo za korak naprej ali nazaj moral odločiti še v februarju ali marcu.
Trojanovski opominja, da je eden od datumov na koledarju, ki ga je vredno izpostaviti, 20. februar. Rusija in Belorusija v teh dneh izvajata obsežne skupne vojaške vaje z imenom Zavezniška odločenost. V ta namen je bilo v belorusko pokrajino Brest poslanih na tisoče ruskih vojakov. Vaje se bodo zaključile 20. februarja in takrat bomo videli, ali se bodo vojaške enote vrnile v svoje baze ali pa bodo ostale v Belorusiji.
Prav tako se bodo 20. februarja končale olimpijske igre v Pekingu. Prijateljstvo s Kitajsko je Putinu zelo pomembno – ob začetku iger je celo odletel v Peking, da bi se osebno srečal s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom in si ogledal otvoritveno slovesnost. Po mnenju analitikov si je težko predstavljati, da bi Putin sprožil ofenzivo med olimpijskimi igrami, saj bi s tem zasenčil svojega kitajskega prijatelja. Po 20. februarju pa tudi te ovire ne bo več.
