Recept za najhujšo krizo po 1948: korupcija in 'zeleni eksperiment'

Šrilanka je med drugim ostala brez goriva, saj nimajo denarja za plačilo. Ko je bilo jasno, da so ostali brez goriva, je vlada prebivalce pozvala, naj delajo od doma, da bi zagotovili gorivo vsaj za avtobuse in reševalna vozila. 

Pomanjkanje hrane in goriva je povzročilo skokovit porast cen. Inflacija je zdaj 30-odstotna. Prišlo je do izpadov električne energije, pomanjkanje zdravil je pripeljalo zdravstveni sistem na rob kolapsa.

Devizne rezerve Šrilanke so tako rekoč usahnile. Maja državi prvič v zgodovini ni uspelo plačati zunanjega dolga. Vlada je za vse skupaj okrivila pandemijo covida, ki je prizadela turizem, enega glavnih virov dobička. Turiste naj bi še dodatno prestrašila serija smrtonosnih bombnih napadov na cerkve.

A po mnenju analitikov je resnica nekoliko drugačna. Vse skupaj naj bi bila posledica korupcije in slabega gospodarjenja z državo.

Ob koncu državljanske vojne leta 2009 se je Šrilanka odločila, da se bo bolj osredotočila na zagotavljanje blaga domačemu trgu, namesto da bi poskušala prodreti na tuje trge. Tako je prihodek od izvoza ostal nizek, medtem ko je račun za uvoz še naprej rasel.

Konec leta 2019 je imela Šrilanka okoli devet milijard evrov deviznih rezerv. Pred kratkim pa je vlada sporočila, da jim je ostalo le še 50 milijonov. Država dolguje ogromno, še posebej Kitajski, izposojala pa si je med drugim tudi za infrastrukturne projekte, ki so jih kritiki označili za katastrofo. 

Država je tudi nižala davke, kar je pomenilo nižje prihodke za državno blagajno, vmes pa ji je uspelo povzročiti še lakoto in uničenje pridelkov, ki so jih prej izvažali. Vlada se je namreč lotila izjemno slabo načrtovane reforme kmetijstva. Politika je sicer zagotavljala, da gre za zeleno reformo, kritiki, ki so jim oblastniki očitali tudi, da verjamejo teorijam zarote, pa so prepričani, da ni šlo le za zeleni prehod, ampak za poskus, da iz kmetijstva izločijo nekaj kmetov, potem pa bi to zemljo prodali tujim korporacijam. Ne glede na to, ali je šlo za "zaroto" ali ne, je dejstvo, da se je eksperiment spremenil v polomijo.  

Začelo se je tako, da je predsednik Šrilanke Gotabaya Rajapaksa prepovedal škropiva. Njegov cilj je bil ambiciozen: spremeniti Šrilanko v prvo državo s 100-odstotnim organskim kmetijstvom. 

Prehod na popolnoma ekološko kmetijstvo je bil steber njegove kampanje leta 2019, med katero je predlagal postopno opustitev klasičnega kmetijstva v 10-letnem obdobju. Le nekaj mesecev po njegovi izvolitvi je pandemija covida-19 pretresla svet. Čeprav je bilo jasno, da se je turizem ustavil in bo to uničujoče vplivalo na državne finance, to predsednika ni prepričalo, da ne bi 26. aprila 2021 uvedel popolno prepoved uvoza in uporabe sintetičnih gnojil in pesticidov. 

Posledice odločitve so se pokazale hitro. Al Jazeera je poročala, da skoraj tretjina vseh kmetijskih zemljišč v državi zaradi prepovedi uporabe klasičnih metod kmetovanja miruje.

V šestih mesecih po prepovedi se je proizvodnja riža v državi – na tem področju je bila sicer država prej samooskrbna -  zmanjšala za 20 odstotkov, zaradi česar je bila Šrilanka prisiljena uvoziti za 450 milijonov evrov riža, da bi zadovoljila potrebe po povpraševanju. Vseeno so se cene riža dvignile za skoraj 50 odstotkov.

Poleg tega se je vlada obvezala, da bo kmetom po vsej državi plačala okoli 350 milijonov evrov nadomestila za izpad pridelka.

Toda šrilanški kmetje, ki so si nabrali ogromne dolgove, za katere ne vedo, kako jih poplačati, saj so se skušali prilagoditi novemu režimu, na katerega pa jih niso pripravili ne strokovno ne finančno, saj ekološko kmetijstvo pomeni veliko manjše donose, cen pa ni mogoče prevaliti na potrošnika, pravijo, da je to veliko premalo. 

Foreign Policy ocenjuje, da je samo v sektorju čaja vladna reforma povzročila za okoli pol milijarde evrov škode. Dodajajo tudi, da je po prepovedi klasičnega kmetovanja in pandemiji skoraj pol milijona Šrilančanov potonilo pod prag revščine.

Kot prvi korak v odgovor na propad proizvodnje čaja in gospodarske težave je vlada novembra 2021 delno odpravila  prepoved pesticidov – dovolila je uporabo nekaterih praks neekološkega kmetovanja pri proizvodnji čaja, kokosa in kavčuka. Kasneje so predpise še rahljali, a v številnih sektorjih pridelave bo okrevanje trajalo leta, v številnih nasadih je škoda trajna, prav tako so medtem kmetje obubožali na raven, ko ne morejo kupiti niti sredstev za rast in zaščito rastlin, ki so jim bila prej dostopna. 

Pri čemer pa je politika vse skupaj počela na lastno pest, pri svojem pa je vztrajala tudi, ko so bili škodljivi učinki že jasni. Tako od domačih kot tujih strokovnjakov so prihajala opozorila, da pomanjkanje proizvodne zmogljivosti organskih gnojil, skupaj z odsotnostjo formaliziranega načrta za uvoz organskih gnojil namesto umetnih gnojil, povečuje možnost škodljivih vplivov na prehransko varnost. To se je na koncu tudi zgodilo, v analizi piše Modern Farmer.

Zamisel, da bi Šrilanka lahko nadomestila umetna gnojila z doma pridelanimi organskimi viri brez katastrofalnih učinkov na kmetijski sektor in okolje, je bila smešna, je jasen analitik FP: "Pet- do sedemkrat več živalskega gnoja bi bilo potrebno za dobavo enake količine dušika rastlinam, kot so jo leta 2019 dobavila umetna gnojila. Tudi če upoštevamo prekomerno uporabo umetnih gnojil, ki je problematična, pa v majhni otoški državi skoraj zagotovo ni dovolj zemlje za pridelavo toliko organskih gnojil. Vsakršno prizadevanje za proizvodnjo toliko gnoja bi zahtevalo veliko širitev živinoreje z vso dodatno okoljsko škodo, ki bi jo ta povzročila."

Foreign Policy ob tem opozarja, da je velik del gibanja za trajnostno kmetijstvo ob spodletelem eksperimentu na Šrilanki - utihnil. Vandana Shiva, indijska aktivistka in obraz protimodernega kmetijstva v tistem delu sveta, je precej omejila svoje pojavljanje, Food Tank, skupina, ki jo financira Rockefellerjeva fundacija in spodbuja postopno opuščanje kemičnih gnojil in subvencij na Šrilanki, je prav tako obnemela, pravijo. 

Prepričani so tudi, da se eksperiment ne bi končal veliko bolje, če ne bi bil uveden tako na hitro in sredi krize: "Na svetu ni ni nobenega primera velike kmetijske države, ki bi uspešno prešla na popolnoma ekološko pridelavo. Evropska unija na primer že desetletja obljublja celovit prehod na trajnostno kmetijstvo. Čeprav je prepovedala gensko spremenjene pridelke in različne pesticide ter izvaja politike za odvračanje od prekomerne uporabe sintetičnih gnojil, pa je v resnici tudi evropsko kmetijstvo še vedno močno odvisno od umetnih gnojil in pesticidov, da se ohrani visoke pridelke, pridelavo pa učinkovito in pridelke cenovno dostopne."

Analitiki tako menijo, da bo, če želimo ohraniti prehranjeno svetovno populacijo, bolj kot na drastične ukrepe potrebno usmerjanje na inovativne ukrepe, ki že omogočajo zmanjšano porabo gnojil in škropiv zaradi natančnejše analize, koliko določene snovi rastlina potrebuje za življenje in pridelek; ekološko kmetijstvo pa bo na drugi strani potrebno razširiti do mere, ki je za prehranski sistem še vzdržna, sicer bi lahko po poti Šrilanke šla še kakšna država, opozarjajo.