'Proti medijem se lahko borimo tako, da prostor preplavimo s sranjem'

"Govorice, izmišljotine in s tem tudi lažne novice so bržkone stare kot človeštvo. Za nas pa so najbolj relevantne in zanimive tiste, ki se pojavijo v 19. stoletju, ko se razvijejo prvi pravi množični mediji, ki nagovarjajo zelo velika občinstva," poudarja Jernej Amon Prodnik s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njihova komercializacija in dejstvo, da so se spremenili v industrije, pa da je pripeljalo do tega, da se pričnejo lažne novice ustvarjati tudi v množičnih medijih. Kot pojasnjuje sogovornik, so bile te novice namenjene predvsem pritegovanju pozornosti ljudi in s tem povečevanju števila bralcev.

Čeprav se je termin vzpostavil šele leta 2012, ko so z lažnimi novicami poimenovali politične satire, so torej te v resnici del medijske sfere že od nekdaj. "Osrednja razlika v primerjavi z današnjim kontekstom pa so tehnološki načini, kako se skuša nagovoriti občinstva, in dejstvo, da je danes postalo precej bolj preprosto proizvajati ogromne količine polresnic in jih nato tudi širiti," pravi sogovornik.

Je pa izraz z leti postal vse bolj popularen, prišli pa smo celo do tega, da se z njim označuje vsakršno informacijo, ki nekomu ni po godu. Trend, ki ga je že v času prve predsedniške kampanje vodil tudi nekdanji ameriški predsednik Donald Trump. Da se je "ironično" razprava o lažnih novicah in dezinformacijah globalizirala prav s Trumpom, se strinja izredni profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, avtor bloga In media res Boris Vezjak.

"Ko se pogovarjamo o zgodovini lažnih novic in dezinformacij, lahko hitro spregledamo dejstvo, da je naša diskusija ideološko obarvana. Bolj kot razlagamo, da gre za starodaven pojav, ki sega vse do antike in do Gutenberga, bolj se slepimo za manever, ki smo mu nasedli in pri katerem je politik dejansko dosegel svoj cilj," pojasnjuje. Cilj pa je v tistem trenutku, pojasnjuje profesor, predvsem vzbujati prepričanje v neverodostojnost medijev in pozornost usmeriti drugam. "Uspelo mu je okriviti kvalitetne mainstream medije, kar je med vsem drugim tudi omogočilo njegovo zmago," je prepričan.

Dodaja, da je bila razprava o lažnih novicah spretno zasnovana naracija in politična prevara ter da je že veliko avtorjev opozorilo, da je treba razlikovati med širšim in ožjim pojmom lažnih novic. Prav tako pa tudi pojem dezinformacije hitro postane preblag izraz za širjenje propagande.

Amon Prodnik dodaja, da je način Trumpove komunikacije in delovanja nasploh pretrgal s splošno sprejetimi normami, ki so veljale za osrednji tok politike: "Od napadov na konkretne novinarje do serijskega laganja o najbolj preprostih dejstvih."  Tu je tudi zanikanje covida-19, izjave, da migranti kradejo in jedo hišne ljubljenčke, pa trditve o ukradenih volitvah, ko je leta 2020 izgubil boj za obstanek v Beli hiši, kar je z napadom na Kapitol leta 2021 privedlo tudi do resnih posledic.

'Trump pač ni padel z neba'

Podobna retorika, kot jo vodi Trump, je sicer v politiki obstajala že pred njim, a je ta večinoma ostala na margini in se je le redko uspela prebiti v osrednji tok komuniciranja v javni sferi, pravi Amon Prodnik. "Vseeno pa je obstajal nek konsenz, da se tega preprosto ne počne. Morda je bil v ZDA od osrednjih političnih akterjev največja izjema Richard Nixon, ki pa v predsedniško zgodovino seveda ni zapisan v ravno pozitivni luči."

V mislih pa je treba imeti tudi kontekst, ki je omogočil te spremembe. "Trump pač ni padel z neba," je jasen Amon Prodnik. Politična komunikacija in tudi širše delovanje javne sfere v ZDA se, kot pojasnjuje, že vsaj dve desetletji postopno razkrajata, družba pa je zelo globoko polarizirana. Ob vsem tem pa je velik del medijev v ZDA takšno retoriko tudi dovoljeval in jo pogosto celo podpihoval: "Trump je s svetovalci le dojel, da je čas postal primeren za takšno govorico."

Vezjak ocenjuje, da je republikanec s svojo retoriko in politično pojavnostjo nesporno izjemno znižal mejo politične kulture in komunikacije: "Skorajda se zdi, da nižje več ne gre. Taktike laganja, širjenja dezinformacij in osebnih žalitev zagotovo niso njegova inovacija, se pa je k njim zatekel s tolikšno robustnostjo in intenzivnostjo, neposrednostjo in personalizirano rabo kot verjetno še noben viden politik doslej."

Washington post je leta 2021 poročal, da je Trump v štirih letih izrekel kar 30.573 lažnih ali zavajajočih trditev. V začetku meseca pa je CNN pisal, da je republikanec v svojih dveh govorih v Pensilvaniji navedel vsaj 40 laži. To seveda ne pomeni, da lažejo le republikanci, a kot ugotavlja Bill Adair, ustvarjalec spletne strani PolitiFact za preverjanje političnih dejstev, to počnejo veliko pogosteje od demokratov. Slednje zaznavajo že dlje časa, se pa je razlika skozi čas le še povečala. Njegova analiza kaže, da so republikanci med letoma 2016 in 2021 lagali 55 odstotkov časa, demokrati pa 24 odstotkov manj.

Dezinformacije na steroidih – jih bo prinesel razvoj umetne inteligence?

In nato se je v zgodbo vpletla še tehnologija. "Dezinformacije imajo vsekakor relevantno vlogo v času volitev, vendar je te stvari težko objektivno meriti. Delno tudi zato, ker so platforme, prek katerih se širi velik del politične propagande, zaprti komercialni sistemi, ki teh informacij ne delijo," meni profesor na ljubljanski univerzi, ki se ob tem sprašuje, če jim lahko dobro sledijo same platforme. "In če imaš dovolj denarja, lahko državljane zelo podrobno ciljaš z oglasi, ki širijo zmedo."

Ta pa se seveda v javni sferi ustvarja načrtno; dolgoletni svetovalec Donalda Trumpa Steve Bannon je namreč v preteklosti odkrito dejal, da demokrati, njihovi politični nasprotniki, v političnem boju niso več tako pomembni. "Pravi nasprotniki so mediji in z njimi se je mogoče spopasti tako, da prostor preplavimo s sranjem," ga citira Amon Prodnik. Meni, da slednje dobro povzame vsaj del političnega delovanja danes, kjer se načrtno spodkopava številne institucije, ki so temelj našega skupnega življenja in delovanja.

"Družbena omrežja in razvoj novih tehnologij so vse skupaj še ozvočila, zato rezultat pri potencialnih volivcih ni izostal. Napadi na medije in odkrit dvom vanje je ustvaril epistemologijo dvoma, njegova retorika osebnih žalitev do političnih nasprotnikov, novinarjev in celo podpornikov pa nikoli ni skrivala, da ne želi biti argumentirana, ampak zgolj osebna diskreditacija, največkrat ponujena v zabavo množicam," navaja Vezjak. Del Trumpovega uspeha je zato po njegovem mnenju zagotovo v tem, da ljudje cenijo predrznost in grobost: "Žal so to kvalitete, ki na psihologijo množice učinkujejo."

Znanstveno dokazano je, da se laži na družbenem omrežju X širijo veliko hitreje kot resnične informacije. "Algoritmi se na tovrstnih platformah namreč pogosto kopičijo in izbirajo informacije, ki maksimizirajo odzivnost, kar pomeni, da se lažne, neresnične ali senzacionalistične vsebine ljudi 'primejo' precej hitreje kot preverjene informacije," je prepričan profesor z mariborske univerze.

Se pa z napredkom tehnologije obeta še veliko bolj temna prihodnost. "To je sicer zaenkrat le ugibanje, ampak obstaja velika verjetnost, da bo generativna umetna inteligenca, torej tehnologija, na kateri temelji na primer ChatGPT, tisto, kar bo res prineslo dezinformacije na steroidih," dodaja Amon Prodnik.

Preplet krivde: od države do medijev in posameznikov

Po oceni Vezjaka postajajo lažne novice vse bolj pomembno in tudi nadvse nevarno politično orodje: "Ne le da na podlagi oblikovanja javnega mnenja krojijo obnašanje volivcev, temveč so na podlagi oblikovanja prepričanj množic v temelju spreminjanja zaznavanja resničnosti. Tega se politiki najbolj zavedajo, saj je njihov uspeh velikokrat odvisen od ustvarjanja takšnih 'alternativnih' prepričanj njim v podporo."

Dezinformacije se namreč sestavljajo v bolj kompleksne dogme, tudi kolektivne, kot so družbena paranoja in konspiracizmi. Sogovornik je spomnil na vlogo politično proizvedene teorije zarote QAnon, ki je leta 2016 odigrala pomembno vlogo pri nevtralizaciji Hillary Clinton, kar je Trumpu omogočilo zmago. "Lažne novice so torej gradnik izmišljenih scenarijev, polresnic in teorij zarot, ki se v množičnih medijih ne le širijo, temveč tudi zelo uspešno prodajajo," poudarja.

Odgovornost novinarjev je tudi zaradi tega vsak dan večja, Vezjak pa ugotavlja, da nalogi več niso kos. "Da se bo tukaj kaj spremenilo, sem velik pesimist. Dostop do verodostojnih virov je postal vprašljiv in na to, kaj bodo ljudje sprejeli kot resnično, ne morejo v celoti vplivati niti mediji." Prav tako pa posamezniki niso kos temu, da bi bili odporni na dezinformacije, saj jim po njegovem mnenju primanjkuje medijske pismenosti. 

Kljub temu Amon Prodnik poudarja, da v preteklosti, ko je bila tudi izobrazbena struktura prebivalstva nižja, ni bilo nič kaj drugače. Sedaj pa imajo državljani na voljo tudi več orodij, da se lahko odločajo bolje. Odgovornost za zagotavljanje odločanja na podlagi verodostojnih informacij sicer, kot dodaja strokovnjak, nosi več deležnikov: od države in medijev do vsakega posameznika. "Samo prek prepleta vseh teh nivojev je v resnici tudi mogoče iskati rešitve. A težava je v tem, da je to zelo idealistično razmišljanje, saj ignorira obstoječe odnose v družbi." 

Ustvarjanje strahu, jeze in zaskrbljenosti

Po mnenju Vezjaka bi se lahko proti slednjemu borili z intenzivnim vključevanjem medijske pismenosti v šolski sistem. Prav pismenost je namreč tista, ki med drugim zmanjšuje vpliv čustvenega manipuliranja, saj lažne novice pogosto uporabljajo čustvene taktike za ustvarjanje strahu, jeze ali zaskrbljenosti, kar dodatno spodbuja njihovo širjenje. Medijsko pismeni posamezniki pa so tako bolj odporni na čustveno manipulacijo, saj so sposobni prepoznati takšne taktike in jih zavrniti.

"Žal pa politikom na oblasti običajno ni v interesu nič od tega, saj so vodljivi državljani, ki jim nasedajo, osnovno gonilo njihovega uspeha na volitvah," ponovi tezo, ki jo je izrekel že Amon Prodnik.

Demokracija sloni prav na tem, da so državljani ozaveščeni o pomembnih informacijah, s čimer lahko nato na volitvah sprejmejo informirano odločitev. Po besedah Vezjaka lahko po svetu že dlje časa spremljamo procese dedemokratizacije, volitve in svoboda govora pa niso več jamstvo za "bogato demokratično življenje v času, ko so dezinformacije, manipulacija, propagandizmi in populistični trendi postali sistemska anomalija".

"Pomislimo le na Boruta Pahorja in njegovo 10-letno načrtno agendo izvajanja nekakšnega 'politainment' programa, zaradi katerega je zaslovel kot kralj Instagrama in se te dni celo pohvalil, da ga Trump posnema, ko v McDonald'su prodaja krompirček. Dokler ne bomo opolnomočili naših življenj kot aktivni državljani in kvalitetno kritično presojali vsega, kar se dogaja okoli nas, ter sodelovali pri javni deliberaciji glede naših skupnih odločitev, lahko kar pozabimo na demokracijo, kakršno smo si želeli," je jasen.

Da so težave, s katerimi se danes soočajo demokracije, veliko bolj globoke, pa sicer poudarja Amon Prodnik. "Ni jih torej mogoče poenostaviti na prisotnost lažnih novic. Če bi bile rešitve tako preproste, potem ne bi imeli prav velikih težav pri njihovem razreševanju," zaključi.