Pripravljeni že od 1940: 'Nismo pozabili, to je v naši DNK'

Strokovnjaki pravijo, da je takšen razvoj dogodkov velik udarec za Rusijo, ki ji je torej spodletel eden pomembnih ciljev, ki jih je želela doseči z invazijo na Ukrajino: zaustaviti nadaljnje širitve Nata.

"Predsednik Putin je želel zaloputniti vrata Nata. Danes smo svetu pokazali, da mu ni uspelo," je ob vstopu Finske dejal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg.

Finska ima 1300 kilometrov dolgo mejo z Rusijo, kar pomeni, da se je ruska meja z zavezništvom zdaj več kot podvojila. Prej so skupne meje štele okoli 1200 kilometrov čez severno Norveško, vzhodno Latvijo in Estonijo ter preko meje s Poljsko in Litvo okrog ruske kaliningrajske regije. Vstop Finske pa je k temu dodal še 1300 kilometrov. 

In če je Rusija o načrtih Finske in Švedske, ki še čaka na članstvo, govorila s porogljivim tonom, je zdaj slaba volja precej bolj očitna. "Okrepili bomo naš vojaški potencial v zahodni in severozahodni smeri," je za rusko agencijo RIA povedal namestnik ruskega zunanjega ministra Aleksander Gruško. In dodal: "V primeru, da bodo na Finskem nameščene sile in sredstva drugih članic Nata, bomo sprejeli dodatne ukrepe za zanesljivo zagotavljanje vojaške varnosti Rusije."

Edinstveni odnos Finske do Rusije je v veliki meri posledica zgodovine obeh držav. Pred osamosvojitvijo leta 1917 je bila Finska del tako Švedske kot Rusije. Skoraj 700 let je bila Finska del Švedske, do finske vojne leta 1809, ko je Finska postala avtonomen del Ruskega imperija. Zimska vojna (1939) in vojna, ki je sledila (1941–44), sta pomembno oblikovali odnose med Finsko in Sovjetsko zvezo. 

Leta 1948 sta Sovjetska zveza in Finska sklenili sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Ta jima je prepovedoval sklepanje vojaških zavezništev, ki bi ogrožala drugo državo, Finska pa se je zavezala, da ne bo dovolila uporabe svojega ozemlja za napad na veliko sosedo. 

Ta pogodba je služila kot glavni instrument v finsko-sovjetskih odnosih od 1948 do 1992. Da bi spoštovala doktrino in ne bi izzivala Sovjetske zveze, je Finska zavrnila tudi financiranje iz Marshallovega načrta. 

Splošno mnenje je, da je bila ta pogodba podpisana pod pritiskom Sovjetske zveze, vseeno pa  je Finski dala dovolj svobode, da je postala uspešna demokracija.

Finska je vojaško nevtralno držo obdržala tudi po razpadu Sovjetske zveze. Politično je Finska članica Evropske unije od leta 1995 in jo zavezuje skupna zunanja in varnostna politika (SZVP), opredeljena v maastrichtski pogodbi iz leta 1992. Prav tako je politika večkrat preverjala javno mnenje, ko gre za članstvo v Natu, a se je vedno pojavljalo kar nekaj zadržkov. 

Wilsoncenter.org v analizi ugotavlja, da se je razprava o vstopu Finske v Nato po koncu hladne vojne spreminjala glede na finsko vladajočo politiko. Medtem ko sta predsednika iz obdobja hladne vojne Urho Kekkonen in Mauno Koivisto izrecno zavračala članstvo v Natu, se je predsednik Martti Ahtisaari (1994–2000) močno zavzemal za pridružitev.

Razprava je praviloma vključevala teme, ki segajo od varnosti do politične suverenosti do vprašanja identitete. 

Zagovorniki vstopa so zatrjevali, da bi članstvo zagotovilo varnost v primeru "hudih časov". Konkretne koristi za Finsko zaradi pridružitve Natu vključujejo poleg varnostnih zagotovil proti Rusiji tudi izmenjavo znanja o strateških regionalnih obveščevalnih podatkih. 

Nasprotniki pa so poudarjali izgubo vojaškega nevtralnega statusa, precejšnje finančno breme in dejstvo, da bi morali vojake in opremo dati na razpolago za skupne cilje Nata. 

Finska je sicer država, ki je veliko vlagala v obrambo – 4,87 milijarde evrov ali približno 2 odstotka BDP v letu 2021. Zato so kritiki menili, da je čas za vlaganja v izobraževanje in zdravstvo. 

Skrbel jih je tudi odziv Rusije. Na Finskem so pričakovali, da bi Rusija okrepila svojo prisotnost na dolgi meji, najbrž pa se tudi maščevala na področju energentov. 

V poročilu iz leta 2016, ki ga je naročila finska vlada o možnih učinkih članstva v Natu, je zunanje ministrstvo na koncu sklenilo, da si Finska ne bi smela prizadevati za polnopravno članstvo.

Vseskozi so finske vlade tudi merile javno mnenje, ki pa se je močno spremenilo, ko je po napadu na Ukrajino postalo jasno, da v neposredni bližini nepredvidljivega Vladimirja Putina nihče ni povsem varen. 

Na koncu je Finska v le nekaj mesecih postala članica Nata. Obstajajo tri ključna področja, na katerih bo Finska lahko pomembno prispevala k zavezništvu, analizira wilsoncenter.org. Prvič, zavezništvo bo z novo članico močnejše, saj ima dobro organizirano in izurjeno vojsko. Finska ima tudi močno civilno obrambno infrastrukturo, zgrajeno na nacionalni  varnostni strategiji, ki se lahko aktivira v primeru krize in vojne. Med drugim obsega zaloge hrane za celotno družbo in goriva za vsaj šest mesecev. Te strateške zaloge so bile uporabljene med pandemijo, kar je pokazalo njihovo uporabnost. 

Drugič, Finska kot tehnološko napredna država gosti različne segmente informacijske tehnologije. Tam domuje pomemben ponudnik infrastrukture 5G – Nokia, ki je eno od treh velikih podjetij, ki zagotavljajo takšno infrastrukturo, drugi dve sta Ericsson na Švedskem in Huawei na Kitajskem – in inovativne satelitske tehnologije (ICEYE). Kar zadeva varnost, finski model vključuje tesno sodelovanje med zasebnim in javnim sektorjem.

Tretjič, Finska bo veliko dodala k Natovim obrambnim zmogljivostim. Finske topniške sile so največje in najbolje opremljene v zahodni Evropi in bodo ključna strateška prednost zavezništva. S približno 1500 topniškimi orožji, vključno s 700 havbicami, 700 težkimi minometi in 100 raketnimi sistemi, ima finsko topništvo več topniške moči, kot jo lahko trenutno zbere združena vojska Poljske, Nemčije, Norveške in Švedske. Največje topniško vadbeno območje v Evropi, Rovajärvi na severu Finske, in druga vadbena območja pa ponujajo priložnosti za usposabljanje z veliko topniškimi orodji, ki še vedno prevladujejo na sodobnem bojišču. 

Finska kot članica Nata nudi močno obrambo zavezništvu na severovzhodnem krilu, predvsem v bližini Sankt Peterburga, Baltskega morja in Arktike v bližini ruskega polotoka Kola.

Global Firepower, stran, ki analizira podatke o vojaški moči, orožju in zmogljivostih držav, finsko vojsko uvršča na 51. mesto najmočnejših vojska na svetu. Toda finska edinstvena vojaška doktrina in položaj pomenita, da lahko preseže svoje 'papirnate' vojaške zmogljivosti, ocenjujejo analitiki. 

"Vstop Finske v Nato pomeni boljšo obrambo celotne regije," je za Newsweek povedal Matti Pesu, višji znanstveni sodelavec na Finskem inštitutu za mednarodne odnose. "Finska vojska in kopenske sile bodo tvorile hrbtenico zavezniških kopenskih sil v Severni Evropi," je dodal.

"Imamo precejšnje obrambne zmogljivosti za boj v vojni, kot je ta, ki trenutno poteka v Ukrajini," je decembra dejal vrhovni finski vojaški poveljnik, general Timo Kivinen.

Politiki v Helsinkih, kjer bo po volilnem porazu nekdanje premierke Sanne Marin proti konservativnemu protikandidatu Petteriju Orpu prišlo do spremembe smeri, pa se bodo morali odločiti, kaj si želijo od novega zavezništva.

"Finci so samozavestni, a se zavedajo tudi morebitnih pomanjkljivosti," pravi Pesu in dodaja, da bodo Helsinki verjetno zaprosili za pomoč Nata, ko gre za zmogljivosti zračne obrambe in zaščito vitalnih vodnih poti v Baltskem morju.

Finska je sicer po mnenju mnogih najbolje pripravljena država v Evropi v primeru morebitnega ruskega napada. "Našo družbo smo pripravili in se urili za te razmere že od druge svetovne vojne," je lani po začetku ruske invazije na Ukrajino dejal Tytti Tuppurainen, takratni finski minister za evropske zadeve.

Velik del pripravljenosti Fincev izvira iz že omenjene vojne z Rusijo, po kateri so si prisegli – nikoli več. Finci zato pravijo, da so pripravljeni že od leta 1940. 

"Nismo pozabili, to je v naši DNK," je lani dejal finski predsednik Sauli Niinisto in opozoril na ankete, ki kažejo, da se je približno tri četrtine Fincev pripravljenih boriti za svojo državo, kar je daleč največ v Evropi, povzema hrvaški Jutarnji list. 

Članstvo Finske (in nato še Švedske v Natu) bo imelo geostrateške posledice na skrajnem severu. Prvič po ukinitvi Kalmarske unije leta 1523 bodo vsi Nordijci člani istega vojaškega zavezništva. Z vidika vojaške strategije je doprinos, ki ga Finska in Švedska ustvarjata za regionalno obrambo, izjemno dragocen za vse nordijske države, pa tudi za baltske. 

Obstoječi nordijski varnostni okvir bo kot tak postal čedalje pomembnejši. Glede na svojo geostrateško realnost se mora Finska po mnenju analitikov osredotočiti na vloge znotraj Nata, povezane z nordijsko obrambo, operacijami v Baltskem morju, nadzorom meja in varnostjo na Arktiki. 

Rusija – katere obala predstavlja 53 odstotkov Arktičnega oceana – ima znatne poslovne interese in vojaško infrastrukturo na Arktiki, saj regija gosti bogate mineralne in energetske vire, ki so hrbtenica ruskega gospodarstva. Vse močnejši učinki podnebnih sprememb pa imajo izjemne posledice. 

Ocenjuje se, da je več kot 20 odstotkov novih, tehnično obnovljivih virov fosilnih goriv na svetu na Arktiki in bodo na voljo z napredovanjem podnebnih sprememb. 

Prav tako bo zaradi taljenja polarnega ledu severovzhodni prehod postal vse bolj ploven. Severovzhodni prehod je najkrajša morska pot iz Evrope skozi Beringovo ožino v Azijo in skrajša razdaljo za približno 25–35 odstotkov v primerjavi z običajno potjo skozi Sueški prekop. Prinesel naj bi visoke prihranke stroškov in časa za mednarodno trgovino na tem območju. 

Gospodarski potencial Arktike ni ostal neopažen niti s strani Kitajske, ki je razširila svoj vpliv v regiji tako, da je postala opazovalka v Arktičnem svetu in je severovzhodni prehod vključila v svojo pobudo Polarna svilna pot, v analizi piše wilsoncenter.org.

Ob vsem tem se pričakuje, da se bodo politični spopadi med arktičnimi državami in drugimi zainteresiranimi stranmi zaostrili, ko se bo polarni led talil, številne velike sile pa tekmujejo za vpliv. Posledično se bo potreba po Natovem nadzoru na tem območju samo povečala, finska specializirana pomorska industrija pa bi lahko igrala vlogo pri ponujanju rešitev.

Finska je vodilni svetovni oblikovalec ledolomilcev, saj je zasnovala približno 80 odstotkov vseh ledolomilcev na svetu in trenutno upravlja devet ledolomilcev v državni lasti. Trenutno imajo članice Nata na voljo le peščico ledolomilcev, večino v Kanadi. V nasprotju s tem ima Rusija približno 40 ledolomilcev, Kitajska pa je pravkar dobila svoj drugi, tokrat doma izdelan ledolomilec. 

Ko bo zavezništvo zraslo s 30 na 32 članic – trenutno smo z vstopom Finske pri številki 31 – bo torej to ponudilo pomemben preskok v zmogljivostih na Arktiki, ustvarilo bo nordijsko trdnjavo in dodatno zadrževalo Rusijo v njenem agresivnem imperializmu, menijo analitiki. 

S Finsko in Švedsko kot članicama bodo nordijske države popolnoma vključene v Nato, kar bo ponudilo okrepljeno in integrirano severovzhodno krilo Nata, ki bo sposobno braniti evropski visoki sever, vključno z regijo Baltskega morja, pred Rusijo. Arktična regija s svojimi bogatimi naravnimi viri pa je vroča točka, kjer si konkurenčne svetovne sile prizadevajo za prevlado. 

Finska bo tako zavezništvu ponudila nešteto koristi, zaradi česar bo bolj odporno in sposobno soočiti se z izzivi 21. stoletja.