Pri 70 letih ugotovila, da so jo zamenjali v porodnišnici in spoznala sorodnike

Britanski BBC je odkril primer zamenjave novorojenčka v bolnišnicah na Otoku. Ker je genetsko testiranje in z njim spletna mesta, ki delujejo kot povezovalni člen z neznanimi družinskimi člani, v porastu, pričakujejo več zgodb, kot je primer ženske, ki so jo poimenovali Susan. Ko je bila stara okoli 70 let je opravila domači test DNK. Ta je pokazal, da ima irske korenine, kar pa za družino, ki jo je poznala, ni bilo resnično. A rezultate je za nekaj časa potisnila na stran. Šele čez šest let pa je prišla ugotovitev, ki so postavile vse, kar je o družini vedela doslej, na glavo. Ugotovila je, da so jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja ob rojstvu v porodnišnici zamenjali za drugo deklico.  

Ujemanje: ugotovila, da ima še enega brata

Po opravljenem testu DNK je podjetje uporabnikom omogočilo stik s svojimi genetskimi sorodniki – bližnjimi ali daljnimi. Šest let pozneje je Susan kar naenkrat prejela sporočilo. Neznanec ji je sporočil, da se njegovi podatki ujemajo in da to lahko pomenil le eno: on mora biti njen biološki brat. Spominja se, da je bila ta novica sprva velik šok. 

Najprej je pomislila, da je bila morda na skrivaj posvojena. Oba starša sta ji umrla pred nekaj leti, zato je vprašala starejšega brata. Bil je prepričan, da je vse skupaj prevara. Njegova sestra je bila vedno del njegovega življenja in bil je popolnoma prepričan, da je bil eden njegovih prvih spominov nosečnost njegove matere. Susan je še vedno dvomila. Bila je nekoliko višja od brata in s svojimi svetlimi lasmi nikoli ni bila videti kot ostali člani družine, njeno zgodbo opisuje BBC.

Njena najstarejša hči je raziskovala in našla kopije vseh rojstev v okolici na dan rojstva njene matere. Naslednja deklica na seznamu, registrirana v isti bolnišnici, je imela popolnoma enak priimek kot moški, ki je stopil v stik z njo prek rodoslovne spletne strani. To ne more biti naključje, sta si mislili mama in hči. Edina možna razlaga je bila napaka oziroma zmeda v porodnišnici pred več kot sedmimi desetletji.  

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so za dojenčke namreč pogosto skrbele babice v velikih otroških vrtcih v porodnišnicah. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila praksa porodnišnic po rojstvu namreč zelo drugačna kot danes. Dojenčke so pogosto ločevali od mater, namestili so jih v velike otroške sobe in zanje so skrbele babice.

'Zame sta še vedno mama in oče'

Susan je tako odraščala v prepričanju, da sta njena mati in oče njena biološka starša, resnico pa je spoznala šele, ko je doma opravila test DNK. A, kot opisuje za BBC, to zanjo ni nič spremenilo. Odraščala je v gospodinjstvu normalnega delavskega razreda, spoznala svojega moža in živela običajno življenje. Razen malo običajne travme v svojih najstniških letih se svojih staršev spominja kot zelo dobrega, ljubečega para. Naredila sta vse, kar je bilo v njuni moči, in jo vedno spodbujala. 

Če bi bili domači testi DNK na voljo prej, meni, da staršema ne bi mogla povedati resnice, "ker bi bilo tako grozno. Ampak res ne mislim, da se je zame kaj spremenilo. Zame sta še vedno mama in oče," pravi. Po drugi strani pa je njen odnos z moškim, ki ga je vedno poznala kot svojega starejšega brata, po njenem mnenju situacija še utrdila in zbližala. 

Drugače pa je z njenimi novimi sorodniki. Srečala se je z moškim, ki je stopil v stik z njo, svojim genetskim bratom in sestro, ki sta ji podobna. Videla je tudi fotografije druge ženske, s katero je bila zamenjana ob rojstvu, in njenih sinov.

Toda vzpostavljanje odnosa s to novo stranjo njene družine ni enostavno. "Vem, da so moji biološki sorodniki, vendar nisem odraščala z njimi, zato tam ni te čustvene povezave," pripoveduje. Susanini pravi starši so umrli pred nekaj leti, a povedali so ji, da je podobna biološki mami.