Previdna ljubezen republikancev do padlega angela stranke

Bizarnost političnega vzpona in padca Trumpa je lepo zajel filadelfijski časnik The Philadelphia Inquirer, ki je zapisal, da se je njegova kariera "začela z za televizije ustvarjenim dogodkom na zlatih stopnicah njegovega nebotičnika, končala pa z njegovim postaranim odvetnikom, ki je v predmestju Filadelfije med krematorijem in porno trgovino vpil o teorijah zarote in obljubljal nove tožbe". Medtem s skoraj vsega sveta prihajajo čestitke. "Sporočila se zdijo, kot da so ZDA strmoglavile diktatorja, kot da sta rešena demokracija in ugled ZDA," je mednarodne odzive na ameriški volilni razplet opisal vodja mednarodnih dopisnikov na televizijski mreži NBC Richard Engel. Po besedah poznavalcev dogajanja v Washingtonu osebje Bele hiše že razpošilja svoje življenjepise za nove službe, medtem se življenje v Ovalni pisarni proti koncu pelje po starih tirnicah. Uradniki morajo uradno še vedno verjeti, da njihov šef še lahko zmaga, po poročanju spletnega časnika Axios nihče "noče biti žrtveno jagnje, ki bo predsedniku dopovedalo, da je čas za priznanje poraza".

Najvišji svetovalci so mu v soboto predstavili možne razplete, a je vseeno vztrajal pri obtožbah, da je žrtev množične volilne prevare. Njegova kampanja je objavila telefonski številki, na kateri lahko volivci sporočijo svoja opažanja o nepravilnostih, toda za zdaj menda dobivajo samo stotine "pobalinskih klicev levičarskih najstnikov", ki se norčujejo iz poraza, prejeli naj bi tudi nekaj "vznemirljivih slik odraslih oseb". Kljub temu naj bi njegova kampanja v ključne zvezne države (Georgio, Arizono in Pensilvanijo) poslala ekipe za ponovno štetje. Prav tako nameravajo organizirati nova zborovanja, kot da predvolilni boj še vedno traja, da bi na ta način ohranjali zagretost volivcev in zbrali potreben denar za drage sodne postopke in morebitna ponovna štetja glasov. Napoved zborovanj je še nov dokaz več, kako je Bela hiša odmaknjena od resničnosti, saj ZDA zadnje dni vsak dan podirajo rekorde pri številu novih okužb (v petek so prvič presegli mejo 130.000). Medtem ko Trump namerava nadaljevati z dogodki, ki so jih mnogi zdravstveni strokovnjaki poimenovali za super kužne, je Joe Biden kot prvi predsedniški ukrep predstavil vrh svoje ekipe za boj proti pandemiji. Eden od njenih sopredsednikov bo Vivek Murthy, ki ga je vlada Baracka Obame imenovala za poveljnika vojaških zdravnikov, najvišjega zdravnika uradnika v zdravstveni službi ZDA, Trump pa ga je nemudoma odstavil.

Sadam iz Teksasa

Po večjih ameriških mestih so se v soboto začela slavja, lastniki trgovin z alkoholom zadovoljno poročajo, da še nikoli niso prodali toliko šampanjca in drugih penečih vin. Toda ne smemo pozabiti, da republikanski kandidat še nikoli v zgodovini ameriške republike ni dobil toliko glasov, kot jih je Trump. Več kot 70 milijonov Američanov je (bilo) prepričanih, da je pravi odgovor na njihove težave, in to je njegova moč, s katero še vedno v pest stiska stranko. Senatorja Mitt Romney iz Utaha in Lisa Murkowski z Aljaske sta za zdaj edina desna člana zgornjega doma kongresa, ki sta Bidnu čestitala za zmago, ostali previdno čakajo na razplet ali pa glasno ponavljajo obtožbe o prevari. Takšno zborovsko prepevanje se je še posebej okrepilo, ko je predsednikov najstarejši sin Donald Trump Jr. z rahlo zloveščim tvitom "nadobudne kandidate za 2024" opozoril, da morajo stopiti ob stran predsedniku. V nekaj minutah so bila družbena omrežja preplavljena s sporočili strankarskih veljakov, od prve oprode, senatorja Lindseyja Grahama, prek guvernerja Floride Rona DeSantisa, do nekdanje veleposlanice pri Združenih narodih Nikki Haley, ki so – sicer zelo previdno in diplomatsko – izražali podporo Trumpu.

Del te servilnosti gre pripisati dejstvu, da je odhajajoči predsednik izjemno maščevalen politik, obseden z zvestobo in brez zadržkov pred zlobnimi napadi na člane lastne stranke, če ima občutek, da so mu prekrižali pot. Morda je izgubil predsedniške volitve, toda republikanski kandidati za kongres so med sabo tekmovali, kdo se bo volivcem predstavil za skladnejšega s Trumpom, strategija pa je delovala ne samo pri izbiranju kandidatov znotraj stranke, ampak tudi na splošnih volitvah. Pred volitvami je republikanski strateg Tim Miller, član "nikoli Trumpovskega" krila stranke, vprašal kolege, ki so bili še vedno v dobrih odnosih z novo predsednikovo partijo, zakaj se kandidati desnice ne ogradijo od izjav Bele hiše. Odgovor je bil, da "sta samo dve možnosti, ali si na tej ladji za pekel ali pa se utapljaš v vodi". Maščevalnost ni edina čer, ki se ji ambiciozni republikanci želijo izogniti. Trump ima pred sabo še dobrih deset tednov, ko jim lahko na čelu izvršne oblasti povzroči ogromno škode. Dolgoletna norma ameriške politike je bila, da predsedniki v tem času ne sprejemajo pomembnejših odločitev, toda prav kršenje vseh norm je bila edina stalnica njegovega predsedovanja. Doslej je bil pripravljen povedati in narediti reči, ki so bile prej v ameriški politiki nepredstavljive.

Čeprav je to na koncu morda pripomoglo k njegovemu padcu – Arizonci niso pozabili na njegovo poniževanje priljubljenega republikanskega senatorja Johna McCaina, njegovi napadi na legendo boja za državljanske pravice Johna Lewisa so spodbodli demokrate v Georgii, obe prej rdeči zvezni državi sta tokrat za zdaj na modri strani – pa je bil to hkrati ogenj, ki mnoge volivce vabi k desnici. Millerjevi prijatelji iz Teksasa so mu poročali, da ima predsednik na tamkajšnjem podeželju "podporo na ravni Sadama Huseina" iz časa, ko je iraški samodržec še z železno roko obvladoval državo. Pred dvajsetimi leti, ko so bili Američani priča tesnim volitvam in sodnim bojem, se je precej neizkušeni George Bush mlajši umaknil na družinski ranč v Teksasu, republikanska stranka pa je na čelu z lisjakoma Dickom Cheneyjem in Jamesom Bakerjem zanj namesto njega bila sodne bitke. Sedaj stranka molči, ko predsednik bije vse bolj brezupno bitko. Trump je bil vedno manjšinski predsednik, predstavnik Amerike, ki je zanj glasovala kot znak protesta proti "elitam", pri čemer se za to izprano oznako skriva širok razpon jeze njegovih volivcev nad ljudmi in institucijami, ki jih krivijo za svojo nesrečo. Pri tem ni važen skoraj boleč razkorak med njihovim pogosto upravičenim nezadovoljstvom in razočaranjem nad politiki ter površnimi recepti, ki jih ponuja newyorški milijarder.

Bojevit pogled na svet

Prihodnji tedni bodo pokazali, kako trdna je v resnici vez med rdečo Ameriko in Trumpom. Njegovo bliskovito zavzetje stranke je bilo izjemno široko, saj je nemudoma prevzel vse centre moči, zvestobo so mu prisegali tako poslanci kot senatorji, vodstva po zveznih državah in predstavniki akcijskih odborov, ki zbirajo denar, vse do mnenjskih središč, ki vplivajo na volilno razpoloženje. Hkrati je bilo vse zelo plitvo, razbitje starega reda ni prineslo novega, improvizirana politika je (bila) brez širše doktrine, razen poveličevanja modrosti "zelo stabilnega genija", kadrovanje po načelu laskanja pa je na položaje moči naplavilo čudaške like, ki se v običajnih časih ne bi prebili niti na lokalno raven. Marjorie Taylor Greene, novoizvoljena poslanke s Floride, je podprla trapasto teorijo zarote QAnon in vrsto rasističnih, protimuslimanskih in antisemitskih izjav, a jo je Trump vseeno imenoval "bodoča republikanska zvezda". Elaina Plott iz New York Timesa trdi, da je vrh republikancev pozimi 2016 razmišljal, kdo je manj škodljiv za stranko, Trump ali konservativni senator Ted Cruz. Odločili naj bi se za prvega, ker se jim je zdel manj škodljiv, saj se je zdel kot kandidat brez idej, zato so menili, da jih bo prevzel od njih. Nato jih je presenetil, ko se populizem kampanje ni končal pred pragom Bele hiše, ampak ga je prenesel v Ovalno pisarno.

Za letošnji politični program na volitvah se niso kaj veliko trudili, ampak preprosto prepisali tistega iz 2016, zato so nekateri dokumenti še vedno obsojali "sedanjega predsednika". Uporni glasovi so bili pregnani v politični pokoj, izgnanstvo ali gverilo (gibanje Nikoli Trump, na čelu z Lincolnovim projektom, ki je v kampanji neutrudno smešil Trumpa). Ali pa so postali njegovi največji podporniki, kot Graham, ki je od obtožb o "podpihovalcu rasnega sovraštva in do tujcev sovražnem verskem zagrizencu, ki ne predstavlja moje stranke" osebnostno zrasel do rednega partnerja predsednika pri partijah golfa in vrhovnega svečenika republikanskega kulta. Celo ostanek čajankarjev, skrajno konservativnih in varčnih republikancev, ki jih je v kongres naplavil upor proti prvemu temnopoltemu predsedniku in menda takrat preveč k dogovorom nagnjenemu vodstvu ameriške desnice, so sedaj strumna Trumpova četica. Republikanci sami govorijo o trumpizmu kot novi ideologiji, čeprav nimajo jasne predstave, kaj to dejansko pomeni. "Stranka je sedaj samo še Trump, če ga odstraniš, kaj nam še ostane?" se je za NYT spraševal neimenovani svetovalec enega od desnih senatorjev.

Republikanski svetovalec Jeff Roe meni, da so volivci stranke postali veliko bolj polarizirani, a hkrati veliko manj ideološki. Ne zanimajo jih velike teme, kot denimo trgovinska politika, želijo le občutek, da so politiki na njihovi strani. Politolog Marc Hetherington z Univerze Nove Karoline pa pravi, da volivci predsednika ne verjamejo v sodelovanje, pač pa boj na nož. "Ne gre za strankarsko usmeritev, pač pa pogled na svet, ki ga delijo mnogi podporniki stranke," je prepričan. Zato so mnogi politiki prevzeli agresiven nastop predsednika v odhajanju, njegovo taktiko nenehnih napadov, po kateri se na volitvah ne soočajo s tekmeci, pač pa ogorčenimi nasprotniki, skoraj sovražniki. V že tako razdeljeni državi je bilo to olje na ogenj čustvenih izbruhov. Če se bo Trump resnično odločil, da nadaljuje s kampanjo, bomo tako priča ali hudemu zaostrovanju razmer ali pa bo tudi teflonski Newyorčan spoznal, da ima celo privlak rok trajanja. Takrat bo republikanskim kongresnikom čudežno zrasla nova hrbtenica.