Od umorjenega Kennedyja do Watergata in Monice Lewinsky

V tem poglavju vstopamo v 2. svetovno vojno. Druga svetovna vojna, največji in najsmrtonosnejši spopad v zgodovini človeštva, je vključevala več kot 50 držav, potekala pa je tako na kopnem, na morju in v zraku ter skoraj na vseh koncih sveta. Vojna se je začela, ko je nacistična Nemčija leta 1939 napadla Poljsko, in je divjala po vsem svetu vse do leta 1945, ko se je Japonska po odvrženih atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki predala Združenim državam Amerike. Do konca druge svetovne vojne je po ocenah umrlo od 60 do 80 milijonov ljudi, od tega do 55 milijonov civilistov, številna mesta v Evropi in Aziji pa so se spremenila v ruševine.

Med ubitimi je bilo tudi šest milijonov Judov, umorjenih v nacističnih koncentracijskih taboriščih v okviru Hitlerjeve diabolične "končne rešitve", danes znane kot holokavst. Zapuščina vojne je vključevala ustanovitev Združenih narodov kot mirovne sile in geopolitično rivalstvo, ki je privedlo do hladne vojne.

Ameriška izolacija od vojne se je končala 7. decembra 1941, ko je Japonska nepričakovano napadla ameriške vojaške objekte na Pacifiku. Najbolj uničujoč je bil napad na Pearl Harbor, havajsko pomorsko oporišče, v katerem je bil zasidran večji del ameriške pacifiške flote. V dvournem napadu so japonska vojaška letala potopila ali poškodovala 18 vojaških ladij in uničila 164 letal. Življenje je izgubilo več kot 2400 vojakov in civilistov.

Prejšnji sklop ameriških predsednikov smo končali s predsednikom Herbertom Hooverjem, ki je predsedoval od leta 1929 do leta 1933 in postal tako rekoč grešni kozel za veliko depresijo. Položaj mu je leta 1933 vzel eden izmed bolj poznanih ameriških predsednikov.

Franklin D. Roosevelt (1933–1945)

In malce pred začetkom 2. svetovne vojne se je na predsedniški stolček povzpel Franklin D. Roosevelt. Z njegovim prihodom se je položaj Američanov bistveno izboljšal. Pomagal je Američanom ponovno pridobiti vero vase, prinesel je novo upanje, obljubil takojšnje, odločno ukrepanje in v svojem inavguracijskem govoru zatrdil, da je "edina stvar, ki se je moramo bati, strah sam".

V svojih prvih stotih dnevih je predlagal in s pomočjo kongresa sprejel obsežen program za oživitev podjetij in kmetijstva ter pomagal brezposelnim in tistim, ki jim je grozila izguba kmetij in domov. 

Monroejevo doktrino je preoblikoval iz enostrankarskega ameriškega manifesta v dogovore za vzajemno ukrepanje proti agresorjem, prizadeval pa si je tudi preprečiti vključitev ZDA v vojno v Evropi, a pomagati državam, ki so bile napadane.  Ko je leta 1940 padla Francija in je bila Anglija oblegana, je začel slednjim pošiljati vso možno pomoč razen vojaške pomoči. 

Ko so Japonci 7. decembra 1941 napadli Pearl Harbour, je Roosevelt vodil organizacijo delovne sile in sredstev države za globalno vojno. Veliko je tudi razmišljal o načrtovanju Združenih narodov, v katerih bi, kot je upal, lahko rešili mednarodne težave. Od začetka ameriške udeležbe v vojni je Roosevelt prevzel vodilno vlogo pri vzpostavljanju velikega zavezništva med vsemi državami, ki so se borile proti silam osi. S Churchillom se je srečal na številnih vojnih konferencah, na katerih so bila nesoglasja rešena sporazumno. Eno od prvih nesoglasij je bilo povezano z vprašanjem invazije na Francijo. Churchill je želel odložiti invazijo, dokler nacistične sile ne bodo oslabljene, in njegovo mnenje je prevladalo, dokler se ni 6. junija 1944 na "dan D" končno začela velika invazija v Normandijo. Medtem so ameriške in britanske sile novembra 1942 napadle Severno Afriko, julija 1943 Sicilijo in septembra 1943 Italijo.

Ko se je vojna bližala koncu, se je Rooseveltovo zdravje poslabšalo in 12. aprila 1945, ko je bil v Warm Springsu v Georgii, je umrl zaradi možganske krvavitve.

Harry S. Truman (1945–1953)

Prihajamo do še enega pomembnejšega politika novejše zgodovine. Truman, ki je sprva deloval kot podpredsednik, ni bil obveščen o razvoju atomske bombe ali o težavah s Sovjetsko zvezo. Ko je 12. aprila 1945 postal 33. ameriški predsednik, je te in številne druge vojne težave začel nemudoma reševati. "Počutil sem se, kot da bi name padli luna, zvezde in vsi planeti," je takrat povedal novinarjem. 

Kot predsednik je sprejel nekaj najpomembnejših odločitev v zgodovini. Kmalu po dnevu zmage v Evropi je vojna proti Japonski dosegla zadnjo fazo. Nujni poziv Japonski, naj se preda, je bil zavrnjen. Truman je po posvetovanju s svojimi svetovalci ukazal odvreči atomski bombi na mesti Hirošima in Nagasaki. Japonska kapitulacija je hitro sledila. Junija 1945 pa je bil Truman priča podpisu ustanovne listine Združenih narodov.

In po temu je le še nadaljeval, ameriškemu kongresu je predstavil program v 21 točkah, v katerem je predlagal razširitev socialne varnosti, program polne zaposlenosti, trajni zakon o pravičnem zaposlovanju ter javna stanovanja in odstranitev revnih naselij. Ta program je postal znan kot "Fair Deal".

Leta 1947 se je stanje v svetu zaostrilo, ko je Sovjetska zveza pritiskala na Turčijo in grozila, da bo zavzela Grčijo. Truman je nemudoma zaprosil kongres, naj pomaga obema državama v okviru Trumanove doktrine. In ko so Sovjeti leta 1948 blokirali zahodne predele Berlina, je Truman pripravil obsežno zračno pomoč za oskrbo Berlinčanov, dokler se Sovjeti niso umaknili. Medtem se je pogajal o vojaškem zavezništvu za zaščito zahodnih držav, Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (Nato), ki je bila ustanovljena leta 1949.

Po skoraj dveh mandatih se je Truman odločil, da ne bo ponovno kandidiral. O svojem predsedovanju je Truman skromno dejal: "Ne bi rekel, da sem bil v razredu "velikih", vendar sem se imel odlično, ko sem poskušal biti velik."

Dwight D. Eisenhower (1953–1961)

Po napadu na Pearl Harbor je Eisenhowerja general George C. Marshall poklical v Washington, kjer je bil zadolžen za vojne načrte. Novembra 1942 je poveljeval zavezniškim silam, ki so se izkrcale v Severni Afriki, na dan D leta 1944 pa je bil vrhovni poveljnik enot, ki so napadle Francijo. Po vojni je postal rektor Univerze Columbia, nato pa je odšel, da bi prevzel vrhovno poveljstvo nad novimi Natovimi silami. Republikanski odposlanci na njegovem sedežu v bližini Pariza so ga prepričali, da je leta 1952 kandidiral za predsednika.

Eisenhower je v predsedniški položaj prinesel svoj ugled poveljnika zmagovitih sil v Evropi med drugo svetovno vojno, dosegel premirje v Koreji in si v dveh mandatih nenehno prizadeval za zmanjšanje napetosti hladne vojne. Izvajal je zmerno politiko "modernega republikanizma" in ob odhodu s položaja poudaril: "Amerika je danes najmočnejša, najvplivnejša in najproduktivnejša država na svetu."

 Leta 1953 je bilo s podpisom premirja vzpostavljeno oboroženo mirovanje na meji z Južno Korejo. Stalinova smrt istega leta je povzročila spremembe v odnosih z Rusijo, novi ruski voditelji so namreč privolili v mirovno pogodbo, ki je nevtralizirala Avstrijo. Medtem sta Rusija in Združene države Amerike razvili vodikove bombe. Ker je nad svetom visela grožnja takšne uničujoče sile, se je Eisenhower skupaj z voditelji britanske, francoske in ruske vlade julija 1955 sestal v Ženevi. Predsednik je predlagal, da bi si Združene države in Rusija izmenjale načrte svojih vojaških objektov in Rusi so predlog sprejeli.

Eisenhower se je osredotočil na ohranjanje svetovnega miru. Z veseljem je spremljal razvoj svojega programa, ki se je usmeril v posojanje ameriškega urana državam, ki ga še nimajo, v miroljubne namene.

Preden je januarja 1961 zapustil položaj in se odpravil na svojo kmetijo v Gettysburg, je poudaril, da je treba ohraniti ustrezno vojaško moč, vendar je opozoril, da lahko veliki in dolgotrajni vojaški izdatki pomenijo potencialno nevarnost za naš način življenja.

John F. Kennedy (1961–1963)

Predsednik irskega porekla je bil sprva mornar, kasneje pa je postal demokratski kongresnik iz Bostona. Poročen je bil z Jacqueline Bouvier, napisal pa je tudi knjigo "Profili poguma", za katero je prejel Pulitzerjevo nagrado za zgodovino.

Ko je leta 1960 prvič kandidiral za predsednika je republikanca Richarda Nixona premagal z majhno prednostjo. S tem je postal prvi katoliški predsednik v zgodovini ZDA. Kot predsednik je začel uresničevati svojo predvolilno obljubo, da bo Ameriko spet spravil v gibanje. Njegovi gospodarski programi so državi omogočili najdaljšo trajno rast po drugi svetovni vojni, odločno je ukrepal tudi na področju enakih pravic in pozval k novi zakonodaji o državljanskih pravicah. 

A njegov poskus strmoglavljenja režima Fidela Castra na Kubi je bil neuspešen. Kmalu zatem je Sovjetska zveza obnovila kampanjo proti Zahodnemu Berlinu, Kennedy pa je odgovoril s krepitvijo berlinske garnizije in povečanjem vojaške moči države, vključno z novimi prizadevanji v vesolju. Moskva je po postavitvi berlinskega zidu zaradi tega odziva popustila v pritisku na Srednjo Evropo. Namesto tega so si Rusi prizadevali namestiti jedrske rakete na Kubi. Ko je to oktobra 1962 odkril zračni izvidnik, je Kennedy uvedel karanteno za vse ofenzivno orožje, namenjeno na Kubo. Medtem ko je svet trepetal na robu jedrske vojne, so se Rusi umaknili in privolili, da bodo rakete umaknili. Ameriški odziv na kubansko krizo je Moskvo očitno prepričal o nesmiselnosti jedrskega izsiljevanja.

Kennedy je po tem trdil, da je v interesu obeh strani, da se ustavi širjenje jedrskega orožja in upočasni tekma v oboroževanju, kar je privedlo do pogodbe o prepovedi poskusov iz leta 1963. Meseci po kubanski krizi so pokazali znaten napredek pri doseganju njegovega cilja. 

Njegovo predsedovanje se je končalo leta 1963. Med vožnjo v sprevodu ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, 30 minut po atentatu pa so ga razglasili za mrtvega. Atentat je pretresel državo in svet, povzročil vsesplošno žalovanje in številne teorije zarote. Zvezna preiskava, je ugotovila, da je Oswald deloval sam, vendar mnogi še vedno dvomijo o tej ugotovitvi.

Lyndon B. Johnson (1963–1969)

22. novembra 1963, ko je bil Kennedy umorjen, je podpredsednik Johnson prisegel kot 36. predsednik ZDA z vizijo, da bo za Američane zgradil "veliko družbo". Najprej je dosegel uveljavitev ukrepov, h katerim je predsednik Kennedy pozival v času svoje smrti, kot npr. novega zakona o državljanskih pravicah in znižanja davkov. Nato je pozval narod, naj "zgradi veliko družbo, v kateri se smisel človekovega življenja ujema s čudeži človekovega dela". Leta 1964 je Johnson zmagal na predsedniških volitvah z 61 odstotki glasov in imel največjo prednost v ameriški zgodovini – več kot 15.000.000 glasov.

Program "Velike družbe" se je leta 1965 preimenoval v Johnsonov program, ki je obsegal pomoč izobraževanju, boj proti boleznim, obnovo mest, ohranjanje narave, razvoj depresivnih regij, obsežen boj proti revščini, nadzor in preprečevanje kriminala in prestopništva in odpravo ovir za volilno pravico. Milijoni starejših ljudi so našli pomoč s spremembo zakona o socialni varnosti iz leta 1965, imenovano Medicare.

Pod Johnsonom je država izvedla spektakularne raziskave vesolja v okviru programa, ki ga je zagovarjal že od samega začetka. Ko so trije astronavti decembra 1968 uspešno obkrožili Luno, jim je Johnson čestital: "Vse nas po vsem svetu ste popeljali v novo obdobje ..."

A kljub očitnim napredkom, sta se od leta 1965 krepili dve krizi. Kljub začetku izvajanja novih programov za boj proti revščini in diskriminaciji so državo pestili nemiri in izgredi v črnskih getih, Johnson pa tega ni uspel obvladati.

Druga kriza je nastala zaradi Vietnama. Kljub Johnsonovim prizadevanjem, da bi končal komunistično agresijo in dosegel dogovor, so se spopadi nadaljevali. Spori glede vojne so se zaostrili do konca marca 1968, ko je omejil bombardiranje Severnega Vietnama, da bi začel pogajanja. Ko je zapustil položaj, so mirovna pogajanja že potekala; ni dočakal njihovega uspeha, ampak je 22. januarja 1973 na svojem ranču v Teksasu nenadoma umrl zaradi srčnega napada.

Richard M. Nixon (1969–1974)

Ko je bil leta 1968 izvoljen Nixon, je izjavil, da je njegov cilj "združiti Američane". Narod je bil namreč zelo razdeljen zaradi nemirov v mestih in vojne v tujini. 

Med njegovimi dosežki so bili delitev prihodkov, ukinitev naborništva, novi zakoni za boj proti kriminalu in obsežen okoljski program. Kot je obljubil, je na vrhovno sodišče imenoval sodnike konservativne filozofije. Eden od najbolj dramatičnih dogodkov v njegovem prvem mandatu se je zgodil leta 1969, ko so ameriški astronavti prvič pristali na Luni.

Med njegovimi najbolj odmevnimi dosežki je bilo tui prizadevanje za svetovno stabilnost. Med obiskom Pekinga in Moskve leta 1972 je zmanjšal napetosti s Kitajsko in ZSSR, na vrhu z ruskim voditeljem Leonidom I. Brežnjevom pa je sklenil pogodbo o omejitvi strateškega jedrskega orožja. Januarja 1973 je napovedal sporazum s Severnim Vietnamom o prenehanju ameriškega sodelovanja v Indokini. Leta 1974 se je njegov državni sekretar Henry Kissinger pogajal o sporazumih o umiku med Izraelom in njegovimi nasprotniki, Egiptom in Sirijo.

A tudi njegovo predsedovanje je prišlo pod vprašaj, ko se je administracija znašla v primežu afere Watergate, ki je nastala zaradi vdora v prostore demokratskega nacionalnega odbora med kampanjo leta 1972. Vlom so odkrili pri uradnikih Odbora za ponovno izvolitev predsednika, številni uradniki administracije pa so odstopili, nekateri so bili pozneje obsojeni zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prizadevanji za prikritje afere. Nixon je zanikal kakršno koli osebno vpletenost, vendar so ga sodišča prisilila, da je predložil magnetofonske posnetke, iz katerih je bilo razvidno, da je dejansko poskušal preusmeriti preiskavo.

Nixon je 8. avgusta 1974 napovedal, da bo odstopil in tako začel "proces zdravljenja, ki je v Ameriki tako zelo potreben".

Gerald R. Ford (1974–1977)

"Predsedniško funkcijo prevzemam v izrednih okoliščinah. To je ura zgodovine, ki vznemirja naše misli in boli naša srca," je dejal Ford 9. avgusta 1974, ko je prisegel za predsednika. Bil je prvi podpredsednik, ki je bil izbran na podlagi 25. amandmaja, in je po škandalu Watergate nasledil prvega predsednika, ki je odstopil.

Njegovo predsedovanje ni bilo lahko. Znašel se je namreč pred skoraj nepremagljivimi nalogami, obvladati je bilo treba inflacijo, oživiti gospodarstvo, rešiti kronično pomanjkanje energije in nazadnje zagotoviti svetovni mir.

Na področju zunanjih zadev je Ford po propadu Kambodže in Južnega Vietnama odločno deloval za ohranitev moči in ugleda ZDA. Glavni cilj je bil preprečiti novo vojno na Bližnjem vzhodu; Fordova vlada je z zagotavljanjem pomoči Izraelu in Egiptu pomagala prepričati obe državi, da sta sprejeli začasni sporazum o premirju. Nadaljevalo se je razdruževanje s Sovjetsko zvezo, Ford in Brežnjev pa sta določila nove omejitve za jedrsko orožje.

James Carter (1977–1981)

Ko je Jimmy Carter decembra 1974 napovedal svojo kandidaturo za predsednika, je bil praktično neznan, vendar so demokratski volivci po nacionalnih razočaranjih zaradi Vietnama in Watergatea pozdravili novo izbiro. Carter je obljubil vlado, ki bo "tako sposobna, tako sočutna in tako dobra" kot ameriški državljani. Njegovi dosežki so bili opazni, vendar je v času naraščajočih stroškov energije, vse večje inflacije in vse večjih svetovnih kriz težko izpolnil visoka pričakovanja Američanov.

Med njegovimi pomembnimi dosežki je bil sporazum iz Camp Davida, s katerim je bila sklenjena mirovna pogodba med Izraelom in Egiptom. Uspelo mu je doseči ratifikacijo pogodb o Panamskem prekopu, na podlagi dela predhodnikov pa je vzpostavil popolne diplomatske odnose z Ljudsko republiko Kitajsko.

Vendar se je njegovo predsedovanje soočalo z izzivi. Sovjetska invazija na Afganistan je povzročila prekinitev načrtov za ratifikacijo pakta SALT II, v zadnjih 14 mesecih administracije pa je v novicah prevladoval ujetništvo osebja ameriškega veleposlaništva v Iranu kot talcev. Posledice iranskega zadrževanja Američanov v ujetništvu so skupaj s stalno inflacijo doma prispevale h Carterjevemu porazu leta 1980. Tudi takrat je nadaljeval težavna pogajanja o talcih. Iran je 52 Američanov končno izpustil na dan, ko je Carter zapustil svoj položaj.

Po odhodu s položaja je Carter postal znan po svojem humanitarnem delu in zavzemanju za svetovno zdravje, demokracijo in človekove pravice prek Carterjevega centra, ki ga je ustanovil leta 1982. Za svoja prizadevanja je prejel številne nagrade, med drugim Nobelovo nagrado za mir leta 2002. 

Ronald Reagan (1981–1989)

Predsednik, ki je svojo kariero začel kot igralec in se v obdobju dveh desetletij pojavil v kar 53 filmih. V prvih mesecih svojega mandata je uspešno prepričal kongres, da je povečal obrambni proračun, znižal davke in sprejel druge ukrepe za boj proti recesiji. 

In 70 dni po nastopu mandata, je Reagana ustrelil John Hinckley, vendar je hitro okreval in se vrnil v službo. Njegova duhovitost med nevarnim incidentom sta povzročili, da je njegova priljubljenost močno narasla.

Na dramatičnih srečanjih s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom se je pogajal o pogodbi, ki bi odpravila jedrske rakete srednjega dosega, napovedal vojno mednarodnemu terorizmu in poslal ameriške bombnike proti Libiji, potem ko so se pojavili dokazi, da je bila Libija vpletena v napad na ameriške vojake v nočnem klubu v Zahodnem Berlinu.

Reagan je v veliki meri zaslužen za propad sovjetskega komunizma v 80. letih prejšnjega stoletja. Kot predsednik si je prizadeval zmanjšati nevarnost vojne med ZDA in ZSSR, prepričati sovjetske voditelje, da bo sodelovanje z ZDA služilo sovjetskim interesom, ter spodbujati odprtost in demokracijo v ZSSR.

Med iransko-iraško vojno je v Perzijskem zalivu odredil mornariško spremstvo in tako zagotovil prost pretok nafte. V skladu z Reaganovo doktrino je podpiral protikomunistične upornike v Srednji Ameriki, Aziji in Afriki.

George H. W. Bush (1989–1993)

Bush se je soočil s korenito spremenjenim svetom. Komunistični imperij je razpadel, padel je tudi berlinski zid, Sovjetska zveza je prenehala obstajati. Bush je s svojimi bogatimi zunanjepolitičnimi izkušnjami in nadarjenostjo za osebno diplomacijo z Gorbačovom razvil odnos, ki je omogočil sodelovanje in zmanjšanje strateškega jedrskega orožja.

V Panamo je poslal ameriške vojake, da bi strmoglavili skorumpiran režim generala Manuela Noriege. Leta 1990 je iraški diktator Sadam Husein napadel Kuvajt, nato pa je grozil, da se bo preselil v Savdsko Arabijo. Bush je obljubil, da bo osvobodil Kuvajt, zato je zbral Združene narode in na območje poslal 425.000 ameriških vojakov kot del mednarodne koalicije, ki je bila pripravljena izvesti operacijo "puščavski vihar". Po tednih zračnega in raketnega bombardiranja je 100-urna kopenska bitka pokončala milijonsko iraško vojsko, zalivske vojne pa je bilo s tem konec.

Kljub izjemni priljubljenosti, ki jo je prinesel ta vojaški in diplomatski triumf, Bush doma ni mogel vzdržati nezadovoljstva zaradi usihajočega gospodarstva in naraščajočega nasilja v mestnih središčih. Leta 1992 je izgubil kandidaturo za ponovno izvolitev.

William J. Clinton (1993–2001)

V času vlade Williama Jeffersona Clintona so ZDA uživale več miru in gospodarske blaginje kot kadar koli v svoji zgodovini. Bil je prvi demokratski predsednik po Franklinu D. Rooseveltu, ki je dobil drugi mandat. Eden najpomembnejših dogodkov v njegovem mandatu je bil podpis Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) leta 1993, s katerim je bil ustanovljen tristranski trgovinski blok med ZDA, Kanado in Mehiko, katerega cilj je bil spodbuditi trgovino in gospodarsko rast.

Drugi ključni trenutek je bila njegova osredotočenost na reformo socialnega varstva in izvajanje zakona o usklajevanju osebne odgovornosti in delovnih priložnosti leta 1996, ki je preoblikoval sistem socialnega varstva. Clintonovo predsedovanje je zaznamovalo tudi močno gospodarstvo, za katerega sta bila značilna rast števila delovnih mest in proračunski presežki.

V času predsedovanja Clintona je bil konflikt v Bosni in Hercegovini velika mednarodna kriza v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bosansko vojno, ki je izbruhnila po razpadu Jugoslavije, so zaznamovale etnične napetosti in grozljivo nasilje, vključno z obsežnimi grozodejstvi in etničnim čiščenjem, zlasti nad bošnjaškimi muslimani. Clinton je sprva ubral previden pristop in se zavzemal za diplomatske rešitve in humanitarno pomoč. Ko pa se je nasilje stopnjevalo in so se pojavljale slike trpljenja, se je povečal pritisk javnosti, ki je zahtevala odločnejši odziv. Leta 1995, po pokolu več kot 8000 bošnjaških moških in fantov v Srebrenici, je Clinton zahteval vojaško posredovanje. Ta je dosegla vrhunec z Natovo zračno kampanjo proti silam bosanskih Srbov avgusta 1995, ki je pripomogla k sklenitvi Daytonskih sporazumov. Ti mirovni sporazumi, podpisani decembra 1995, so dejansko končali vojno in vzpostavili okvir za upravljanje Bosne in Hercegovine.

Poleg tega je imel Clinton ključno vlogo pri Natovem bombardiranju Srbije med vojno na Kosovu leta 1999. Clinton in njegova administracija sta bila zaradi naraščajočega nasilja in humanitarne krize na Kosovu zelo zaskrbljena zaradi etničnega čiščenja Albancev, ki so ga izvajale srbske sile. Po neuspešnih diplomatskih prizadevanjih za rešitev spora se je Clinton zavzemal za vojaško posredovanje. Menil je, da je Nato odgovoren za ukrepanje, da bi preprečil nadaljnja grozodejstva in ohranil evropsko stabilnost. Nato je 24. marca 1999 začel bombardiranje, kar je bila njegova prva pomembna vojaška akcija brez odobritve Združenih narodov. Kampanja je trajala 78 dni in je vključevala obsežne letalske napade na srbske vojaške cilje in infrastrukturo. Čeprav je bilo posredovanje sporno in je bilo deležno kritik zaradi civilnih žrtev, je na koncu pripeljalo do umika srbskih sil s Kosova in pomagalo vzpostaviti protektorat pod upravo ZN.

A njegovo predsedovanje je zaznamoval tudi škandal z Monico Lewinsky. Škandal je prišel v javnost leta 1998, kar je privedlo do preiskave neodvisnega svetovalca Kennetha Starra. Dokazi, vključno s posnetki in pričanji, so razkrili naravo razmerja. Clinton je sicer izjavil, da "s to žensko ni imel spolnih odnosov," vendar je pozneje priznal neprimerno vedenje.

Decembra 1998 je predstavniški dom Clintona obtožil krivega pričanja in oviranja pravosodja, s čimer je postal šele drugi predsednik v zgodovini ZDA, ki so ga obtožili krivega pričanja. Senatno sojenje se je končalo februarja 1999 in ga oprostilo; Clinton je ostal na položaju do konca svojega mandata.

George W. Bush (2001–2009)

Bush, 41. predsednik ZDA, je študiral na univerzi Yale. Dolgo je deloval v javnih službah, med drugim je bil ameriški kongresnik, veleposlanik ZDA pri Združenih narodih in direktor Centralne obveščevalne agencije.

Njegovo predsedovanje je znano po pomembnih zunanjepolitičnih dosežkih, zlasti po koncu hladne vojne in uspešni zalivski vojni leta 1991, ki je Kuvajt osvobodila iraške okupacije. A tudi njegovo predsedovanje se je soočilo s težkimi časi. 11. septembra 2001 je bilo v napadu teroristične skupine Al Kaida na Svetovni trgovinski center v New Yorku in Pentagon ubitih skoraj 3000 ljudi. Poleg tega so potniki prevzeli ugrabljeno komercialno letalo, ki je bilo namenjeno proti stolnici Združenih držav, in je nato strmoglavilo v Shanksvillu v Pensilvaniji. Bush je razglasil svetovno "vojno proti terorizmu", državo popeljal v boj proti talibanskemu režimu v Afganistanu in vodil vojno proti iraški diktaturi Sadama Huseina.

A kritiki so trdili, da je administracija zavajala javnost in kongres glede obstoja orožja za množično uničevanje v Iraku. Prepričanje, da ima Husein orožje za množično uničevanje, je bilo glavna utemeljitev za invazijo, vendar takšnega orožja niso nikoli našli. Pozneje se je izkazalo še, da so bile obveščevalne informacije, ki so bile uporabljene v podporo vojni, pomanjkljive.  Po invaziji so se v Iraku povečali sektaško nasilje, uporništvo in nestabilnost, kar je povzročilo veliko smrtnih žrtev in humanitarno krizo. Kritiki so trdili, da je Busheva administracija podcenila izzive obnove Iraka in ohranjanja varnosti.

Bushev drugi mandat je bil poln preizkušenj. Kritizirali so ga, da je prepočasi pomagal žrtvam orkana Katrina, ki je prizadel New Orleans in zalivsko obalo. Drugi so se pritoževali, da je bil Bush med preganjanjem teroristov preveč neobčutljiv za državljanske svoboščine in ameriške vrednote. Leta 2007 so Združene države vstopile v globoko recesijo, ki sta jo povzročili kriza hipotekarnih posojil in upočasnjena rast.

Barack Obama (2009–2017)

Njegova zgodba je prava filmska ameriška zgodba - vzgoja v močni družini srednjega razreda, trdo delo in izobrazba kot sredstvo za napredovanje ter prepričanje, da je treba tako življenje živeti v služenju drugim. Ko je bil Obama izvoljen za predsednika, je postal prvi Afroameričan na tem položaju. Zaradi predsodkov njegovih predhodnikov - mnogi med njimi so bili lastniki sužnjev - večina ni predvidela afroameriškega predsednika.

Med njegove glavne politične dosežke spadajo zdravstvena reforma, gospodarske spodbude, bančna reforma in zaščita potrošnikov ter razveljavitev politike "ne sprašuj, ne povej", ki ameriškim lezbijkam in homoseksualcem preprečuje odprto služenje v vojski.

Obama je prevzel položaj v času velike recesije, ko je izvajal spodbujevalne ukrepe za oživitev gospodarstva. Njegova administracija je zaslužna za stabilno gospodarsko okrevanje, vključno z rastjo števila delovnih mest in zmanjšanjem stopnje brezposelnosti. Osredotočil se je tudi na večstransko diplomacijo, pri čemer so bili pomembni jedrski sporazum z Iranom, usmeritev v Azijo in prizadevanja za izboljšanje odnosov s Kubo. Odredil je tudi vojaško operacijo, ki je leta 2011 pripeljala do smrti Osame bin Ladna. Kljub tem dosežkom je bil Obama deležen kritik z različnih strani, vključno z nezadovoljstvom s hitrostjo sprememb, zunanjepolitičnimi izzivi in politično polarizacijo. Obamova zunanja politika se je soočila s kritikami tudi zaradi reševanja kriz v Siriji in Libiji. Kritiki so trdili, da je posredovanje v Libiji privedlo do kaosa, njegov odziv na sirsko državljansko vojno pa je bil neustrezen, kar je povzročilo humanitarno krizo.

Donald Trump (2017-2021)

Na volitvah leta 2016 je Trump premagal več kot ducat tekmecev in osvojil republikansko nominacijo. Čeprav je izgubil glas ljudstva, je Trump na splošnih volitvah premagal nekdanjo državno sekretarko Hillary Clinton z večino glasov volilnega kolegija. Slogan njegove kampanje je bil "Naredimo Ameriko spet veliko".

Brez predhodnih političnih izkušenj na volitvah je Trump uporabljal nekonvencionalne metode za sporočanje svojih prednostnih nalog. Predvsem je kot glavni mehanizem za neposredno komunikacijo z ameriško javnostjo, drugimi politiki in novinarskim zborom uporabljal platformo družbenih medijev Twitter.

Eden od njegovih najbolj spornih predlogov je bil gradnja zidu na ameriško-mehiški meji za zajezitev nezakonitega priseljevanja, poleg tega pa se je odločno zavzel proti mestom zatočiščem in začasni prepovedi priseljevanja muslimanov.

Njegova zmaga je veljala za velik politični preobrat in je sprožila široke razprave o prihodnosti ameriške politike, populizmu in vlogi medijev na volitvah. Na zunanjepolitičnem področju je Trumpova administracija preselila ameriško veleposlaništvo v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem in posredovala pri normalizacijskih sporazumih med Izraelom in številnimi državami. Leta 2018 se je Trump udeležil vrha s Kim Džong Unom, kar je bilo prvo srečanje predsedujočega predsednika s severnokorejskim voditeljem.

Leta 2019 je vladni žvižgač vložil pritožbo, da je Trump pritiskal na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, naj preiskuje sina nekdanjega podpredsednika Joeja Bidena Hunterja, ki je bil član uprave družbe Bursima Holdings, ukrajinskega podjetja za zemeljski plin. Kasneje istega leta je predstavniški dom na podlagi obtožb o oviranju kongresa in zlorabi pooblastil predsednika Trumpa odstavil, leta 2020 pa je senat Trumpa oprostil obtožb.

Preostanek Trumpovega predsedovanja je bil posvečen pandemiji koronavirusov. Kritiki so trdili, da je bil Trumpov odziv na pandemijo zapoznel in da ni dovolj spodbujal javnozdravstvenih praks za zmanjšanje širjenja virusa. Vendar je program Trumpove administracije Operacija Warp Speed" pomagal pri razvoju dveh odobrenih cepiv v zasebnem sektorju. Kljub temu je do Trumpovega odhoda s položaja zaradi COVID-19 umrlo več kot 400.000 Američanov.

Zaradi Trumpovih dejanj v primeru napada na ameriški kongres je 13. januarja 2021 predstavniški dom potrdil še en člen obtožbe: spodbujanje upora. Trump je edini predsednik v ameriški zgodovini, ki mu je kongres dvakrat izrekel obtožnico.

Joseph Biden (2021-2024)

Pri rosnih 29 letih je Biden postal eden najmlajših Američanov, ki so bili kdaj izvoljeni v senat ZDA. Le nekaj tednov po njegovi izvolitvi v senat je prišlo do tragedije, ko sta bili njegova žena Neilia in hči Naomi ubiti, sinova Hunter in Beau pa sta bila huje poškodovana v avtomobilski nesreči. V senat je prisegel ob posteljah svojih sinov v bolnišnici in začel je vsak dan potovati od Wilmingtona do Washingtona, najprej z avtomobilom, nato pa z vlakom, da bi bil s svojo družino. 

Po tem, ko je 20. januarja 2021 prevzel funkcijo 46. predsednika, je hitro ukrepal, da bi cepljenje Američanov potekalo čim hitreje in oživil gospodarsko okrevanje, ki je ustvarilo več delovnih mest kot  jih je ustvaril katerikoli drugi predsednik v štirih letih. Biden je najstarejša oseba, ki je prevzela funkcijo (78 let), prvi predsednik iz Delawareja in drugi predsednik katoličanske veroizpovedi v zgodovini ZDA (prvi je bil John F. Kennedy).

Na svetovni ravni je predsednik Biden okrepil zaveze in obnovil ameriško vodstvo. Združil je svet, da se upre Putinu in njegovi agresiji v Ukrajini, razširil NATO, ki je zdaj večji in močnejši kot kadarkoli prej, ter povečal ameriški vpliv v Indopacifiku. Med kampanjo je Biden izbral Kamalo Harris za svojo podpredsednico. Harris je prva ženska, prva Afroameričanka in prva oseba južnoazijskega porekla, ki je zasedla položaj podpredsednice ZDA.

In zdaj se pred Američani odpira še ena odločitev. Bodo za naslednjega predsednika oziroma predsednico znova izvolili Donalda Trumpa ali bo leto 2024 na vrh ZDA pripeljalo prvo žensko predsednico v zgodovini, Kamalo Harris?