Prebivalci Turčije po potresu: 'Ljudje bodo zmrznili do smrti'

Turška vlada je začela obsežna prizadevanja za pomoč, pri tem sodeluje tudi več skupin za humanitarno pomoč. V zavetišča so namestili več kot 5400 ladijskih kontejnerjev, na območje potresa pa so poslali tudi več kot 200.000 šotorov. 

Kljub pomoči, ki prihaja z vsega sveta, pa se ljudje spoprijemajo s katastrofalnimi posledicami, ki jih je za seboj pustil potres. Ta naj bi namreč uničil kar 56.000 stavb in s tem tudi 225.000 domov. 

Vendar ljudi poleg pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin ogroža še hud mraz. V gorskih vaseh province Kahramanmaras se domačini le stežka uspejo ogreti v hudo mrzlih nočeh. Čeprav imajo šotore, so ti prešibki, da bi jih obvarovali pred mrazom, vaščani pa se bojijo, da bodo ledene razmere v gorah privedle do novih smrtnih žrtev. 

"Naša osnovna potreba so trenutno zabojniki. Šotori tu ne zadostujejo, ljudje bodo zmrznili do smrti," je dejal eden izmed prebivalcev vasi, Umut Sitil.

Po besedah turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana je območje potresa do sedaj zapustilo okoli 2,2 milijona ljudi, od tega jih je 1,6 milijona nastanjenih v javnih objektih, kot so študentski domovi, 890.000 ljudi pa v hotelih.

Ministrstvo za promet je sporočilo, da je vlada pomagala več kot 272.000 osebam pri evakuaciji iz potresnega območja. Vendar pa kljub temu številni raje ostajajo v bližini svojih domov, da bi ugotovili, ali jim je ostalo še kaj premoženja, počakali na informacije o svojcih ali na podeželju poskrbeli za živino.

Blizu sredozemske obale v Hatayu, eni od najbolj prizadetih provinc, so kmetje v okrožju Samandag iz svojih poškodovanih domov pobegnili v velike rastlinjake v obliki tunela, ki se sicer uporabljajo za gojenje paradižnika. 

"Poleg rastlinjakov ni drugega varnega prostora," je dejal 50-letni Ozkan Sagaltici. Vaščani se morajo znajti, kot vejo in znajo. Tako so si v rastlinjakih postavili štedilnike na drva, da bi si lahko vsaj skuhali hrano, ki so jo razdelile humanitarne skupine.

"Nimamo čistih oblačil," je pojasnila Suzan Sagaltici, ki trenutno prav tako biva v rastlinjaku. "Ne moremo se sploh očistiti, kot bi si želeli, ne moremo se niti tuširati, ni umivalnikov. Tu je zelo težko živeti, nimamo ničesar. Kot bi živeli na prostem."

Drugi razseljeni ljudje so našli razmeroma stabilna zatočišča. Družina Yuksel trenutno biva v tovarni kovin, kjer so jim zagotovili vse najnujnejše stvari, vključno z oblačili in gospodinjskimi pripomočki. "Naša hiša ni popolnoma uničena, je pa močno poškodovana," je dejal Veryel Yuksel. "Vse stavbe v okolici naše hiše so uničene."

 V dneh po potresu je v tovarni kovin bivalo okoli 1600 ljudi iz bližnjega mesta Dortyol, vendar jih je kasneje polovica odšla v druga mesta. Razseljenci, ki zdaj prebivajo tam, uporabljajo skupno kopalnico s toplo vodo, pralnico in majhno kuhinjo. V tovarni so namestili ladijske zabojnike in prikolice, kjer ljudje spijo. 

Na železniški postaji v Iskenderunu pa so družine po podatkih državne agencije Andalou, ki jo povzema AP, streho nad glavo našle kar v železniških vagonih.

"Naša hiša je postala neuporabna, ne moremo priti vanjo," je dejala 50-letna Nida Karahan, katere petčlanska družina trenutno živi v enem izmed vagonov. "Vagoni so postali naš dom." Ni idealno, vendar imajo vsaj zavetje, poleg tega pa jim je vojska zagotovila še tri obroke na dan.

V glavnem mestu province Kahramanmaras se prebivalci močno pritožujejo nad težavami pri iskanju zatočišča. "Prve tri ali štiri dni nisem mogel najti ničesar podobnega šotoru," je dejal oče treh otrok Haci Kose. "Z družino sem šel naokrog z avtomobilom, vendar nisem našel prenočišča, kamor koli sem šel. Rekli so, da so tu in tam šotori, vendar jih ni bilo." Nazadnje je Kose našel prenočišče. Azerbajdžanska agencija za pomoč mu je dodelila šotor, vendar pravi, da to ni povsem dovolj. Še vedno imajo namreč težave s hrano, stranišča pa so zunaj.

"Želim si, da bi tudi mi obtičali pod ruševinami, da nam ne bi bilo treba živeti v takšnih razmerah," je dodal Kose. "Pomoč ne pride do ljudi v šotorih."