'Potem so otroški glasovi počasi utihnili, spoznali so, da ne bo nikogar'

Danes je na kraju, kjer je ogromno pretrpela, delila svojo zgodbo. V Auschwitzu so namreč obeležili 78. obletnico osvoboditve tega koncentracijskega taborišča. 

"O bog, o bog, kam smo prišli?!"

"Stara sem bila 11, brat je bil sedem, ko so nas iz prehodnega taborišča z živinskimi vagoni pripeljali sem. Ko smo odhajali na pot, je nekdo vprašal – kam gremo? Pa je nekdo zavpil nazaj – na deželo," je začela svojo kruto zgodbo. 

"Potovali smo dolgo. Oče je vso pot gledal skozi reže in skušal ugotoviti, kam gremo. Nekega večera smo se približali stavbam, potem pa sem slišala vzklik obupa, videla očeta, ki se je držal za glavo, obupano butal ob vagon in govoril: O bog, o bog, kam smo prišli?!"

Tudi sama je pogledala skozi reže in videla napis "Auschwitz". "Vlak se je ustavil. Odpirali so vagone, slišalo se je kričanje, vzklikali so "raus" (ven) in "schnell" (hitro)."

Ločili so ženske in moške. "Peljali so nas ob bodeči žici. Videla sem barake in v eno od tistih so nas peljali. Bila je prazna, posuta s senom." Tam so preživeli noč. 

"Zjutraj je mama rekla, da moški sedijo zunaj pri zidu. Tam je bil oče. Ljudje so iskali družinske člane, prijatelje, pogovarjali so se." 

Popoldne pa jo je mama poslala v barako in ostala sama z očetom: "Takrat sem očeta videla zadnjič."

"Spoznali so, da ne bo nikogar"

Naslednji dan so se morali sleči, ostrigli so jim lase. "Bilo nas je sram, nismo se mogli več prepoznati. Poslali so nas v neko sobo in nekdo je zavpil – "pusti plin". Ampak plina ni bilo. Voda je bila."

Potem so ločili ženske in otroke, dali so jim slaba oblačila in številke. "Niso nas tetovirali, zapisane so bile na papirju. Potem pa smo dobili še majhen košček kruha, kar je bila prva hrana v Auschwitzu." In potem so otroke same poslali v barako.

"Najhuje je bilo ponoči. Otroci so jokali, vpili so, ker so bili lačni, ker jih je zeblo, ker so pogrešali svoje matere. Ampak potem so otroški glasovi počasi utihnili, spoznali so, da ne bo nikogar."

Zjutraj in zvečer so jih preštevali. "To je vedno trajalo dolgo – vse dokler niso ugotovili, da je številka pravilna – glede na vse, ki so vmes pomrli. Po večernem preštevanju smo dobili košček kruha, včasih z margarino ali marmelado. Svojih mater nismo smeli videti."

"Topili smo sneg, da bi v vodi omehčali kruh"

Kasneje so jih poslali v drugo barako. Tukaj so bili leseni pogradi in štedilnik, vendar se niso smeli zadrževati blizu njega, da bi se pogreli. In tako je mineval čas. V daljavi so bobneli topovi.

"Potem pa je bilo rečeno, da se fronta bliža, da se vojna bliža h koncu. Nemci so uničevali dokumentacijo. Videli smo, kako je ogenj goltal papir, kako so uničili krematorij. Bilo je kaotično, mi pa smo čakali svobodo."

Nekega jutra so postrojili vse taboriščnike, se spominja. "Dali so nam dva kosa kruha in mislili smo, da bomo lahko odšli, ker so sklicali vse. Tam so bile tudi mame, mi za njimi. Ampak namesto tega se je začel marš smrti. Korakali smo. Vpila sem, mama me ni slišala. SS-ovec me je močno udaril, sesedla sem se in zvila v klobčič. Bilo mi je vseeno, kaj se zgodi."

Z bratom sta tako ostala v taborišču – skupaj z nekaj drugimi otroki, ki so bili bolni. Ostalo je tudi nekaj odraslih, starejših in bolnih. "Naju je pod svoje okrilje vzela starejša Belorusinja. Dokopali smo se do suhega kruha. Topili smo sneg, da bi v vodi omehčali kruh. Tako smo preživeli 10 dni, dokler se fronta res ni približala. Belorusinja nama je dejala, da se moramo skriti in ne zapuščati taborišča, ker je nevarno, ker je fronta tako blizu. Dejala je, da zdaj ne smemo umreti."

Šokirani vojaki: "Otroci, kaj počnete tukaj?"

Potem pa so v taborišče prišli vojaki. Prvi je bil popolnoma šokiran nad tem, kar je videl. "Otroci, kaj pa počnete tukaj?!" je vprašal. "Rekli so, da moramo ostati na svojem mestu. Prinesli so nam paradižnikovo juho, ki je bila po dolgem času prvi topel obrok."

A v taborišču nihče ni več hotel ostati dolgo. "Slišala sem, da se skupina žensk in deklet odpravlja domov. Nisem vedela, kam gredo, ampak želela sem, da se jim z bratom pridruživa, saj sem čim prej hotela s tega groznega kraja. Hodili smo, bilo je zelo mrzlo, veliko je bilo trupel. Del poti nas je peljal neki kmet, do Rdečega križa v Krakovu pa vojaško vozilo. Bili smo svobodni."

Na srečo je tudi mama preživela marš smrti, je pa bila, ko se je vrnila, zelo bolna.

Zdzislawa Wlodarczy danes z grozo spremlja dogajanje v svetu: "Ko sem danes tukaj, me je strah tega, kar se dogaja na vzhodu. Vojna. Ruska vojska, ki nas je osvobodila, zdaj bije vojno v Ukrajini. Zakaj? Zakaj neki? Ampak to je politika."

"Rane, kot jih je prizadejalo taborišče, se ne zacelijo"

Spregovorila pa je še ena preživela, Eva Umlauf. Ena najmlajših preživelih. Stara je bila le dve leti, ko je družina končala v Auschwitzu. 

Bili sta v zadnjem transportu, ki so ga poslali sem. Na srečo so do takrat že uničili plinske celice, ker je šla vojna h koncu. Vseeno je bila izkušnja grozljiva, še posebej za mamo, ki so jo sem pripeljali nosečo. 

Spregovorila je o ranah, ki jih pustilo taborišče tistim, ki so preživeli. 

"Ko se je mama vrnila iz taborišča, je morala živeti v družbi, ki je želela le pozabiti. To je bilo težko. Velik del družbe je želel zanikati, kaj se je zgodilo Judom. Bila je samska, z dvema otrokoma. Imela je travme, živela je v družbi, ki je bila polna travm."

Ženska, ki se je vrnila, ni bila podobna ženski, ki je odšla: "Prej je bila moja mama vesela ženska. Ampak takšne rane, kot jih je prizadejalo taborišče, se ne zacelijo. Rane ostanejo, ne glede na to, koliko časa je minilo, ne glede na to, ali izkušnjo držiš zase ali jo deliš."

Ko sta se po osvoboditvi vrnili, so bili znanci šokirani, da sta bili živi. Nista pa več imeli družine: "Edini iz družine sva preživeli. Sorodniki so umrli v taborišču. Tete, strici, bratranci, tega v moji družini ni. Očeta so poslali na marš smrti. Umrl je. Sestra je bila rojena malo po osvoboditvi."

Mama je kasneje delala kot učiteljica. "Okoli sebe je vzpostavila red, ki ji je omogočil živeti z notranjimi ranami. Da je bilo tako, sem videla šele potem, ko se je upokojila." 

Takrat se je namreč njen svet spet spremenil: "Obveznosti je bilo manj. Padla je v depresijo. Hčerki sva ji pri tem težko pomagali, preteklost jo je dohitela." 

Zaključek njenega življenja je bil izjemno težak: "To je bila posledica popolnega razčlovečenja. Prepričana sem, da jo je ubila travma Auschwitza. Tega kraja ne moreš razumeti niti racionalno niti čustveno. Tudi zame Auschwitz predstavlja veliko travmo. Brez Auschwitza bi tudi moji otroci, vnuki živeli drugače."

Sama se je soočala z občutki krivde: "Preživela sem. Imela sem srečo. In pogosto sem se spraševala, zakaj sem preživela. Seveda sem vesela, da sem, ampak včasih čutim krivdo, ker sem živa, toliko drugih pa je umrlo."

Opozorila je, da slogani – kot je na primer "nikoli več" – niso dovolj: "Izključevanje vedno vodi v vojno. Zgraditi moramo mostove med skupinami. To morata storiti obe strani – otroci storilcev in otroci žrtev. Dati moramo zgled mirnega sobivanja. Potem bomo imeli možnost dobrega družbenega razvoja." 

"V Evropi ponovno množično pobijajo nedolžne ljudi." Putin pa o nacistih

Ob letošnji obletnici so oči seveda uprte v Ukrajino. Spregovoril je tudi direktor muzeja v Auschwitzu Piotr Cywinski. "V Evropi ponovno množično pobijajo nedolžne ljudi," je opozoril. 

"Ker Rusiji ni uspelo osvojiti Ukrajine, se je odločila, da jo bo uničila," je dejal. Opozoril je, da sta tako v času nacizma kot zdaj razloga za vojno enaka – bolna megalomanija in pohlep po oblasti.

A na dan, ko se spominjamo zablod človeštva, se je oglasil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Ponovil je nedokazan očitek, da v Ukrajini delujejo neonacisti, kar sicer ni novo, saj je na ta način že večkrat upravičeval invazijo ruskih sil na sosednjo državo. Po njegovem se ruski vojaki "pogumno borijo proti zlu". 

"Nikoli več"

Slovesnosti v Auschwitzu sta se sicer med drugim udeležila mož podpredsednice ZDA Douglas Emhoff in slovenska kulturna ministrica Asta Vrečko.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar pa je v poslanici ob dnevu spomina na žrtve holokavsta poudarila, da lahko zgodovini prisluhnemo, čeprav je ne moremo spremeniti. 

Državljane je pozvala, naj se uprejo izključevanju in sovraštvu, saj povzročata rane, ki se jim lahko izognemo, če ne dopustimo, da se zgodovina ponovi.