Poljski zdravniki vrnili vid v eksploziji poškodovani ukrajinski družini. 'Prišli so iz pekla'

11. marca je skozi kuhinjsko okno opazila, kako proti njej leti bomba. Vse se je odvijalo tako hitro, da je uspela odreagirati le toliko, da je s telesom zaščitila svoja sinova, petletna dvojčka Nazarja in Timurja. Eksplozija je uničila njihov dom in močno poškodovala vse tri, zaradi močne eksplozije in šrapnelov, ki so jih poškodovali, pa so vsi trije začasno oslepeli in potrebovali nujno pomoč. 

Olena je svojo zgodbo delila z novinarji BBC, ki so vse tri obiskali v bolnišnici v poljskem Lublinu, kamor so jih uspeli evakuirati, potem ko so jih rešili izpod ruševin. Kosi izstrelkov so se zarili v njihova telesa, utrpeli so hude opekline in poškodbe obraza, Oleni se je šrapnel zaril v oko, podobno tudi enemu od dečkov.

Ko so jih pripeljali v bližnjo bolnišnico, je tamkajšnja zdravnica ugotovila, da so njihove poškodbe tako hude, da jim ne morejo pomagati in da potrebujejo pomoč bolj izkušene ekipe. Oftalmologinja v bolnišnici v Lvovu je kontaktirala svojega nekdanjega profesorja iz univerzitetne bolnišnice v poljskem Lublinu in mu posredovala fotografije njihovih poškodb. Profesor Robert Rejdak je takoj ponudil svojo pomoč in pomagal pri evakuaciji trojice na Poljsko. 

Evakuacijo je bilo treba izvesti zelo hitro, saj je bilo vsak dan manj možnosti za uspešno okrevanje in povrnitev vida. "Prišli so iz pekla," je dejal Rejdak za BBC. "Mama je bila povsem slepa, otroka s hudimi poškodbami vida ter utrujena in lačna, da sta ob prihodu v našo bolnišnico samo jedla in spala," pripoveduje Rejdak.

Rejdak je eden vodilnih kirurgov v eni največjih očesnih klinik v Evropi. Najprej so operirali Oleno, ki je po uspešni operaciji zelo hitro okrevala, kmalu se ji je vrnil tudi vid, a jo čaka še dolg proces zdravljenja. Fanta nista imela takšne sreče, saj so morali enemu od dvojčkov odstraniti oko, ker je bilo preveč poškodovano. "Nazar je ostal brez enega očesa. Dečka sta utrpela res hude poškodbe in njuno zdravljenje bo potekalo veliko dlje. Upamo, da bosta kmalu spet dobro videla," pravi Rejdak, ki je prepričan, da bi v primeru, če bi evakuacija trajala kakšen dan dlje, ostali brez vseh možnosti za okrevanje, saj so bile poškodbe res hude. Na vprašanje, ali mu je uspelo z zdravljenjem in povrnitvijo vida narediti mali čudež, Rejdak prikimava, a dodaja, da je žal v Ukrajini še veliko takšnih, ki potrebujejo zdravstveni čudež.

Dečka sta doživela hud čustveni pretres in sta deležna tudi psihološke obravnave. Zaradi travmatične izkušnje se ponoči zbujata in kričita, zato so jima predpisali zdravila. "Zdaj se počutita že veliko bolje, prestala sta res veliko operacij. Še vedno ju je strah hrupa in še vedno ponoči kričita od strahu," pripoveduje Olena. 

Pred vojno v Ukrajini je Olena delala v šolski kuhinji. Na vprašanje, ali se bo po zdravljenju vrnila nazaj, odgovarja z ne. "Vsi so neverjetno prijazni tukaj, zato si želim ostati tukaj. Moj dom je bil v obstreljevanju uničen, ničesar več nimamo."

Profesor Rejdak poskuša na kliniko v Lublinu pripeljati čim več poškodovanih, ki potrebujejo specialistično obravnavo, a so v trenutnih razmerah v Ukrajini evakuacije močno otežene. Zato velikokrat zgolj prek virtualnih konzultacij svetuje svojim kolegom v Ukrajini. Kot pravi, jim dela ne zmanjkuje, saj je v vojni vedno več ljudi poškodovanih.