Pohod na medije v senci vladavine Aleksandra Vučića

Ta pohod na druge medije ni slučajen, niti ni nepredviden. Medijsko tržišče v Srbiji je bilo razdeljeno že nekaj časa, med lastniki medijskih struktur, ki pa so obstajale, je pogosto obstajalo oligopolno razmerje, povezano z vodilnimi v Srbiji. Že v preteklosti, ko so še obstajali nekateri, ki niso upoštevali volje in usmeritve Vučićeve stranke, je večina podpore in gledanosti prihajala iz vsebin, ki so bile njim naklonjene ali pa popolnoma nevtralne. Gre sicer za postopni razvoj medijske krajine, ki je "privatizirana" stopila na tržišče, ko je odšel Milošević leta 2000 in so se začele reforme.

Televiziji Happy TV in Pink sta bili provladni že nekaj časa, praktično že od začetka vladavine Aleksandra Vučića. Modus operandi teh medijev je bilo lahko opaziti, saj niso dopuščali kritičnega poročanja o Vučiću, v studie pa so redno vabili le tiste, ki so o predsedniku Srbije poročali pozitivno, skoraj že biblijsko. V Srbiji je bilo to že skoraj komično, med ljudmi je krožila tudi šala na ta račun. V tej je družina v Srbiji sedela in gledala poročila na eni od provladnih televizij, otrok, ki pa je na to gledal z otroškimi očmi, je vprašal starše: "Mami, oči, kdo je ta voditelj, ki vodi oddajo? – Otrok, to ni voditelj, to je naš predsednik Aleksandar Vučić!" A takrat so še obstajali delno neodvisni vsedržavni mediji, ki so imeli odobreno državno frekvenco, ki so poročali negativno o njem, ko je prihajalo do afer, leta 2018 se je spremenilo tudi to. 

Trdnjava B92 je padla

Eden zadnjih prevzemov, ki je bil tudi med najbolj ključnimi, je bil izveden s pomočjo Srđana Milovanovića, sicer brata Zvezdana Milovanovića, močnega člana Vučićeve stranke SNS. Srđan Milovanović je kupil televiziji B92 in Prvo televizijo, ki sta še imeli zametke neodvisnega poročanja. Beograjski televiziji, predvsem B92, sta poskušali držati neodvisen položaj in krmariti po državi, ki jo je vse bolj prevzemala stranka SNS, a to ni trajalo v nedogled. 

Milovanović je leta 2018 za televiziji plačal 180 milijonov evrov, denar za prevzem pa je dobil le mesec dni pred prevzemom, ko je Telekomu Srbija prodal solastniški delež v kabelskemu operaterju Kopernikus. Ta prodaja se je kasneje pokazala v novih spopadih med Telekomom, ki je bil državni in strankarski od vrha do tal, in redkimi kabelskimi operaterji in lastnikom televizije N1 SBB, ki niso igrali na strune Vučićeve stranke. 

Sama prodaja Kopernikusa je bila, kot piše Media Monitor (MM), nenavadna, saj je bil znesek prodaje in nato nakupa medijev praktično enak, številni pa so opozarjali, da je bila cena prodaje Kopernikusa previsoka. Tako pišejo, da je bilo to videti tako, da je Milovanoviću uspelo s pomočjo Telekoma Srbija odkupiti privatni televiziji. Teh zgodb in prevzemov s pomočjo državnega denarja ali nenavadno visokih zneskov odkupa je bilo od 90. let več.

Spopad kabelskih operaterjev 

Dva tekmeca na področju kabelskih operaterjev, zasebni SBB in državni Telekom, sta že pred časom imela pravo majhno vojno zaradi prevlade na njunem področju. Na ta spopad se ne gleda le skozi prizmo tržne konkurence za čim močnejši položaj, temveč tudi kot poskus države, da zmanjša vpliv lastnikov ene redkih televizijskih postaj, ki imajo kritičen odnos do sedanje vlade, še dodaja MM. 

SBB, v lasti Dragana Šolaka, sicer del United Group, je že nekaj let imel največji delež med uporabniki kabelskih storitev, približno 50 odstotkov, kar je zagotavljalo stabilno poslovanje. In ker je SBB imel v lasti eno redkih neodvisnih televizij, ki je bila kritična do Aleksandra Vučića, je od leta 2017 prihajalo do premikov in poskusov prevzemanja tržišča s strani Telekoma Srbija. Če je leta 2017 Telekom imel 25-odstotni delež med kabelskimi operaterji, je nato v naslednjih letih odkupoval številne manjše operaterje. Kar pa so zunanji opazovalci in nekateri mediji opozarjali, so bili številni nakupi zaviti v skrivnost, javnost ni vedela, kaj se dogaja z davkoplačevalskih denarjem. 

Če je tukaj prihajalo še do navideznega tržnega tekmovanja, je Telekom Srbija naredil leta 2019 nov korak: osrednjega informativnega kanala N1 ni več bilo možno gledati na njihovem omrežju. V kratkem – šlo je za to, da je SBB oziroma United Media za vsakega plačnika na Telekomovem omrežju želel 0,4 evra, podobne cene naj bi Telekom Srbija ponujal drugim medijem. Pogovori med največjima tekmecema niso bili uspešni in konec leta 2019 N1 ni bil več na voljo številnim uporabnikom v Srbiji, zadeva pa se je preselila na sodišča. 

Zadeva še vedno ni zaključena, politična retorika v Srbiji pa je napeta. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić ne skriva več napadov in nestrinjanja s televizijo N1, konec avgusta je tako dejal: "Želite uničiti srbsko podjetje, v katerem je država večinski lastnik? Dovoliti tajkunom, da še naprej plenijo? Kako je torej prišlo do SBB? No, tako, da je izropal Telekom in vse ukradel Telekomu, da so lahko denar dali v zasebne žepe. Zdaj, ko država obnavlja svoje vire, ko država postaja močnejša, ko je ljudstvo močnejše, zdaj udarja po lastništvu ljudi, udarja po državi."  

To da kabelski sistem od SBB ni imel zveze s Telekomom Srbija ni bilo tako pomembno, važno je bilo to, da je že nekaj časa deloval pritisk na SBB in tudi lastnike United Group, ki so po letu 2019 šli v najvišjo prestavo. Praktično ni minil dan, da ne bi provladni mediji, od časopisov do televizij, napadali in obtoževali vse, kar je bilo možno. Šolak je nato tudi tožil Pink International Company, Studio B, Insajder Tim (Tabloid Informer) in Dragana J. Vučićevića. 

Šolak, ki sicer živi v Švici, je tožbo vložil na tamkajšnje sodišče, ki je septembra 2020 tudi odločilo, da so ti mediji vodili načrtno kampanjo proti njemu in priznali možnost političnih povezav, z namenom, da bi se lastnik diskreditiral. Šolak je še dejal, da je tožbo v Švici vložil ravno zato, ker meni, da ti mediji tam ne uživajo zaščite vladajočih v Srbiji, in dodal, da bo podobne sodbe vložil tudi proti drugim medijem, ki so sodelovali v takšnih načrtnih kampanjah. 

Bitka med United Group in Telekomom Srbija se je v zadnjem letu spravila tudi na raven pravic predvajanja športnih programov. Arena Sport, ki je sicer v lasti Telekoma Srbija, je glavni konkurent Sport Kluba United Group in se že nekaj časa borita za pravice za prenos glavnih športnih dogodkov v regiji. A tudi tukaj se je zapletlo, saj obstajajo resni očitki, da je Arena Sport (Telekom Srbija) močno preplačevala pravice za prenos v letu 2020, le z namenom, da bi preprečili drugim na tržišče, tudi na račun omejevanja konkurence. Ves ta denar bi tako prišel tudi z davkoplačevalskim denarjem in tudi "koronsko" pomočjo, ki jo Aleksandar Vučić obljublja Telekomu Srbija. Kot pravi, "gre za ključnega akterja v državi, ki rabi pomoč". To pa Telekom Srbija potrebuje predvsem zaradi številnih nakupov, širjenj ter prevzemov, ne zaradi izpada prometa od februarja 2020. 

Srbija je od leta 2000 strmo nazadovala na lestvici svobode medijev, leta 2020 je tako bila na 93. mestu med 180 državami, blizu Orbanove Madžarske, ki je na 89. mestu. A v obeh državah je skupno to, da si voditelja poskušata podrediti medije, račune pa so najpogosteje plačevali davkoplačevalci.